Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

JJ je v petek na zboru rekel svojim, da jim ponujajo (sic!) čisti levi fašizem in da se mu bo slovenski narod zoperstavil. Kako si je mogoče predstavljati upor ljudstva zoper levi fašizem? Kot državljansko vojno?

Dobro je zato še enkrat premisliti, kaj v resnici je fašizem, oziroma kaj je bil. Za uvod se splača prebrati knjigo, ki jo je objavil Wilhelm Reich (Množična psihologija fašizma), človek, ki je doživel fašizem tudi na svoji koži.

Reich v knjigi poudari zlasti tole. Razmišljanje nemških ljudi o svobodi je bilo pred prihodom Hitlerja na oblast neposredno povezano z ekonomsko in družbeno teorijo Karla Marxa. Torej je povsem logično in smiselno, da skušamo najprej razumeti Marxovo misel oziroma marksizem, da bi dobro razumeli fašizem. Take so besede W. Reicha iz leta 1933.

Reich nadaljuje. Ljudje, ki so bili v obdobju med letoma 1917 in 1933 močno zainteresirani za družbene spremembe, so kljub ukvarjanju z marksizmom spregledali pomembno dejstvo. Dejstvo je tole.

Ukvarjanje z objektivnimi ekonomski procesi in vladnimi politikami, pravi Reich, ne pomeni nujno tudi ukvarjanja z nastajanjem in razvijanjem subjektivnosti ljudi (navadno jo imenujejo subjektivni faktor). Razvijanje subjektivnosti pa ni brez povezave z ideološkimi praksami, s katerimi zastopniki oblasti obvladujejo množice. Revolucionarna levica je zato pogrnila na zgodovinskem izpitu, saj ni znala misliti ideoloških praks in same subjektivnosti ljudi, zato ni vedela, kaj se dogaja z ljudmi; razmišljanje o ideoloških praksah in subjektivnosti ljudi pa je odločilno, če resno mislimo na družbene spremembe. Kjer pogrne eden, ima seveda priložnost drugi.

Že na tej začetni ravni analize družbenega dogajanja je očitno, da je izraz levi fašizem zelo podoben izrazu okrogel trikotnik. Zagovorniki dialektičnega materializma pred skoraj stotimi leti niso opazili in niso dojeli nove zgodovinske realnosti, niso razumeli narave subjektivnosti ljudi in množic, zato so bili nemočni. Kaj se je zato nujno moralo zgoditi?

Zgoditi se je moralo tole. Reakcionarne desne sile so tako rekoč avtomatično izkoristile nesposobnost in nemoč zastopnikov dialektičnega materializma ter začele razvijati množično psihologijo, s katero so aktivirale skoraj vse ljudi, zlasti pripadnike srednjega razreda, ki so tvorili množično bazo fašizma. Izjemno pomemben je zato Reichov poudarek, da baze fašizma ne tvorijo le nezadovoljni in k regresu nagnjeni zaplankani ljudje, temveč tudi progresivni, napredni ljudje, ki želijo rešiti kapitalizem. Nobenega nesporazuma ne sme biti: fašizem rešuje kapitalizem!

Pomembno pa je tudi tole. V Nemčiji imajo takrat komunisti in socialni demokrati približno dvanajst milijonov glasov, medtem ko jih ima NSDAP (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei) skupaj z nemškimi nacionalisti približno dvajset milijonov. Sklep, pravi Reich, je povsem jasen: odločilna ni ekonomska delitev ljudi, odločilna je ideološka delitev. Pripadnost nižjim družbenim slojem je bila odločilnejša, kot je kdorkoli verjel.

Česa se lahko naučimo iz zapisanega?

Ko ljudje stavkajo, ker nimajo denarja in so lačni, je njihovo dejanje neposredna posledica ekonomske situacije, v kateri so se znašli. Če pa ljudje protestirajo na ulicah, ker čutijo, da so izkoriščani in verjamejo, da jim je nekdo ukradel državo, potem je na delu množična psihologija, potem je odločilno to, kar se dogaja v glavah ljudi. Vulgarni marksisti in ozkogledi ekonomisti tega seveda ne morejo razumeti, zato so nemočni, saj ne morejo priti do vpogleda v psihične strukture ljudi. Ker nimajo vpogleda, se oprijemajo preprostejših orodij, med katerimi je tudi množična propaganda.

Ki pa jo lahko pograbi kdorkoli in jih prehiti. JJ je v petek storil prav to. Zaradi pomanjkljivega vpogleda v psihologijo ljudi in množic je nezavedno uporabil edino orodje, ki ga je imel pri roki: politično reakcionarni besednjak, s katerim je skušal vzbuditi pri ljudeh občutek, da jih nekdo ogroža, obenem pa se je kot ljubljeni voditelj ponudil, da bo vodil boj zoper sovraga, ki ga je tudi poimenoval – levi fašizem.

Njegova poteza je tako rekoč učbeniška. Ali kot je rekel Freud: zavest je le majhen del duševnosti, nanjo pa vplivajo nezavedni mehanizmi, nad katerimi nima nobenega nadzora.

Izjave ljubljenih voditeljev ne delujejo na ljudi toliko na ravni zavestnega življenja, temveč predvsem na ravni nezavednega. Prav zato fašizma ne moremo razumeti brez tega, kar imenuje Reich ideologija firerja. Hitler tako v delu Moj boj ne pozabi zapisati, da množična psihologija ne sloni na argumentaciji, temveč je naravnana predvsem k usmerjanju pozornosti množice na velike končne cilje. Množico je kajpak treba najprej ustvariti, organizirati, oblikovati in disciplinirati.

Pomembno pa je tudi to, kar je rekel udeleženec petkovega zbora: z dušo in s telesom sem ZA. Fašizem namreč lahko uspešno cveti le, če se ljubljeni voditelj kot osebnost harmonično poveže s strukturami subjektivnosti množičnih ljudi. Reich se je tega dobro zavedal, zato je rekel, da nikoli ne smemo pozabiti odgovoriti na vprašanje, zakaj bi imeli zreli odrasli ljudje interes, da jim nekdo prodaja meglo, jih vara in vleče za nos.

Brez natančnega poznavanja dogajanja v množicah ne moremo odgovoriti na zapisano vprašanje. Hitler zato ni bil reakcionaren človek in kot osebnost sploh ni bil pomemben, kajti en sam reakcionaren človek si ne more podrediti milijonov racionalnih bitij in jih pripraviti do tega, da želijo lastni propad. Rešitev problema ponuja le množična psihologija, dodaja Reich, ne more ga ponuditi niti ekonomija niti politika.

Hitler je torej empirično nepomemben. Pomemben je le v imaginarnem svetu, v katerem se množice ljudi med seboj povežejo prek njega in mu pripišejo poseben status, za katerega pa ni nujno, da je kakorkoli povezan z empiričnim statusom.

Fašizma torej ni brez ljubljenega voditelja, ta pa ne more obstajati in delovati, če se množica posameznikov in posameznic ni pripravljena identificirati med seboj in se spremeniti v organsko celoto, v eno samo velikansko bitje, ki slepo sledi temu, kar reče voditelj, ki postane Vodja.

Ko se vzpostavi organska celota ljudi, je tako rekoč vseeno, kaj dela in govori ljubljeni voditelj. Pomembno je le še to, da mora obstajati grešni kozel, Jud, nekdo iz ozadja pač, ki domnevno preprečuje organski množici ljudi, da bi končno polno zaživela in zadihala. Tega Juda je treba identificirati, treba si ga je izmisliti in ga skušati odkriti, da bi postala organska celota ljudi zares in dokončno Cela.

Boj zoper fašizem je torej boj zoper množično psihologijo ljudi, ki pomaga vzpostaviti ljubljenega voditelja, organsko Celoto posameznikov in posameznic ter Juda, ki ga je treba dokončno izgnati in uničiti. In kako se bojujemo zoper množično psihologijo? Z analizami, s teorijo, z javnim besedovanjem o tem, kar nastaja pred našimi slepimi očmi. Če tega ne bomo storili, bo pač prepozno – kot že tolikokrat v zgodovini.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži