Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Egocentrični politiki ne morejo ustvariti novega političnega subjekta; ustvarijo lahko le še več istega, saj ego vselej hoče več. Najraje zato rečejo, da so blizu centra ali središča; nihče ne želi izstopati, čeprav bi bili vsi radi v središču (pozornosti), saj so egocentrični. Morda so nekoliko levo od središča, lahko pa so tudi čisto malo desno. Njihovo tovrstno razmišljanje v teh časih ni naključno, kot bo razvidno v nadaljevanju, ima pa tudi resne posledice za družbeno življenje ljudi in za demokracijo, ki je v glavnem še vedno zgolj črka na papirju: ljudje vnovič nemočno opazujejo egocentrične politike, ki jim v teh dneh skušajo servirati postano župco, ki so jo na hitro pogreli, v resnici pa rešujejo sebe in se oklepajo oblasti.

Ljudje velikokrat depresivno rečejo, da vstaje in protesti tako ali tako ničesar ne spremenijo. Potem navajajo dokaze: vse je enako ali še slabše v Egiptu, v Libiji, pa v Tuniziji, v Siriji je še veliko slabše kot prej. Pod težo empiričnih dokazov se ljudje res počutijo, kot da se ne splača protestirati ali upirati oblasti, ker preprosto ne morejo spremeniti ničesar. Torej morajo vsaj nezavedno verjeti, da je v nekem smislu vse določeno vnaprej in da je demokracija zgolj ničvredna puhlica. Pa je res tako?

Zgodovina je polna ironije. V zgodnjih letih 20. stoletja so številni ljudje razmišljali o novem človeku, o oblikovanju novega življenja. Med njimi je bil tudi Alfred Rosenberg, ki je razmišljal celo o novi vrsti ljudi, ne le o novem načinu življenja; gospod Rosenberg je bil kajpak nacist.

Nacistični poskusi ustvarjanja novega človeka in novega življenja so se končali katastrofalno, kar bi bil lahko še en dokaz, da ni mogoče ničesar spremeniti. Ironija pa je, da se je življenje ljudi v zadnjih šestdesetih letih kljub vsemu precej spremenilo. Nekateri avtorji na primer opozarjajo, da je danes vse podrejeno logiki pogleda, in da ljudje, ne le otroci, dnevno preživijo vsaj 3-4 ure pred različnimi zasloni, ker je taka njihova usoda.

Je to morda uvod v spoznanje, ki ga zapiše ameriški zgodovinar Russell Jacoby: živimo tudi v obdobju resignacije, rutin in alarma? O kakšnem alarmu govori?

Zadnje vstaje ljudi po vsem svetu niso bile pričakovane – če bi bile pričakovane … Kaj bi se zgodilo, če bi jih pričakovali? Bi se res kaj zgodilo? Danes lahko pričakujemo, da bo vstaj v bližnji prihodnosti še več. Se bo torej kaj spremenilo? Kakšen alarm je potreben?

Družbeni protesti imajo globoke korenine, dodaja Noam Chomsky. Torej niso povsem naključni in površinski. In morda je ob tem dobro premisliti tudi pripombo iz ust Tariqa Alija: politični prostor se je tako zelo skrčil, da nastaja nenavadni ekstremni center. Vsi se gnetejo tam, v središču. Zakaj prav tam?

Ker je tam najbolj varno in udobno? Je tam najlaže všečno govoriti in verjeti, da bodo volivci dobrohotni? Kaj se je zgodilo s svobodo ljudi in z demokracijo, kakšna je njuna prihodnost?

Ljudje kljub vsemu protestirajo in hočejo razširiti prostor za življenje. Ni treba, da iščejo modele, kako bodo živeli, kot pravi Chomsky – njihova naloga je, da jih ustvarjajo, kreirajo. Bistveno pa je, da si vzamejo politično moč. Demokracija in kapitalizem namreč ravno ne hodita z roko v roki, kot poudarja Ali.

V resnici je še huje, dodaja Chomsky. Ne živimo namreč v svobodnem kapitalističnem svetu, kot nas nenehno prepričujejo, saj živimo v svetu državnega kapitalizma, v katerem države z denarjem davkoplačevalcev močno podpirajo korporacije in skrbijo za sistem, da ne propade – prav zato ga tudi nenehno rešujejo.

Cilj protestov je torej nov predlog, predlog nečesa povsem novega.

Alain Badiou v predavanju z naslovom Od logike k antropologiji poudarja, da je temeljni problem filozofije danes, kako najti novo logiko. Njegovo predavanje nam pomaga presegati resignacijo in brezup zaradi prepričanja, da ni mogoče ničesar spremeniti in da je mogoče le kopičiti isto.

Temeljni problem našega časa, pravi Badiou, je namreč negativnost. Ljudje se v glavnem ničemur ne upirajo, ko pa se končno uprejo, so običajno proti nečemu. Kapitalizem se jim prikazuje kot afirmativen, zato ni naključje, da njegovi zastopniki ves čas govorijo o rasti in potrebi po njej. Kapitalizem se v tej perspektivi polagoma razvija v novo obliko, ki jo predstavlja komunizem. Naloga ljudi je, da se ne upirajo, da lepo v miru počakajo nanj, saj bo zagotovo nastal, kot pravi propaganda, ko bo nastalo dovolj istega.

V resnici pa je naloga ljudi, da se upirajo, le da moramo njihov upor razumeti kot afirmacijo, potrjevanje eksistence, ne kot negacijo.

Polje najbolj primitivne oziroma osnovne afirmativnosti človekove eksistence določajo tri koordinate: resnica, dogodek, subjekt. Vse to je zelo preprosto: resnica namesto neskončnega števila mnenj; dogodek namesto nenehnega dogajanja in spreminjanja vsega; subjekt namesto osebnosti in ega, ki nenehno rasteta. Odpiranje nove situacije ali nove možnosti, pravi Badiou, terja novo kreativnost.

Brez kreativnosti človeških bitij ne moremo govoriti o novih možnostih. Torej te ne morejo biti naravne in se ne morejo roditi same od sebe; še najmanj lahko zanje poskrbi kapitalizem. Drugo ime za odpiranje je dogodek. Kaj je torej dogodek?

Dogodek ne ustvari ničesar novega, saj se zgolj pojavi in ni dodatek k obstoječemu. Najprej je zato blokada starega, je prekinitev s starimi pravili in zakoni, je ustavitev, šele potem nastane nekaj novega. To novo je možnost, je nova možnost. Na primer za nov svet, za novega človeka, za nove odnose, za nov način življenja.

Dogodek torej odpre realnost in ljudem se ponudi nova možnost. Badiou navaja primer. Ko JK tretji dan vstane od mrtvih in se vrne k ljudem kot egalitarni sveti duh, se v rimskem imperiju ne spremeni ničesar. Vse je enako, kot je bilo, življenje teče kot običajno, za dogodek večina ljudi niti ne ve. Svet se vrti naprej in Jezusovi učenci bi lahko resignirano ugotovili, da je bilo vse zaman. Pa vendar ni tako.

Nekaj se je kljub vsemu spremenilo, odprla se je nova možnost, nekateri ljudje so se že empirično spremenili; peščica Jezusovih učencev se je spremenila. Vedo, da so se spremenili, da se je nekaj zgodilo, da se je ponudila možnost za nekaj novega, za nov način življenja, jasno jim je, da poti nazaj preprosto ni več.

Nastalo je novo subjektivno telo, kot ga imenuje Badiou. To telo je zelo konkretno in ljudje to čutijo. Čutijo, da ne morejo živeti tako, kot so živeli pred dogodkom, čutijo, da nočejo živeti, kot so živeli pred dogodkom. Sprememba je torej radikalna, rodil se je novi subjekt, novi človek.

V tem je nekaj afirmativnega, zato novi človek čuti, da želi potrjevati, kar je nastalo, to je samega sebe. Nova subjektivnost potrjuje sebe v svetu, kakršen je, saj se zaradi dogodka v glavnem (še) ni spremenil nit za dlako. Dogodek je vedno lokalen, tudi zavest o njem je sprva lokalna.

Ko ustvarimo nekaj novega, potrjujemo življenje, obenem pa ponujamo drugim ljudem nekaj, kar lahko zaznajo na nov način. Ustvarjamo torej novo senzibilnost, novo estetiko, nov pogled, nov pomen in nov smisel.

Ob dogodku dobi nov pomen tudi beseda demokracija. Ta pomeni možnost, da se posameznik odloči za – sam dogodek in njegove posledice. Morda je to najbolj avtentičen pomen besede demokracija.

Demokracija v najbolj pristnem pomenu besede pomeni egalitarno gibanje ljudi oziroma novi politični subjekt, ki se ukvarja z učinki dogodka oziroma z njegovimi posledicami v družbenem polju. Novi politični subjekt ne dovoli zapiranja družbenega in političnega polja. V tem je tudi bistvena razlika med nacisti oziroma fašisti in pripadniki novega političnega subjekta.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži