Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

… in Slovenk, da ne bo nesporazuma. Slovenci in Slovenke so včeraj zvečer dobili prvo damo, ki bo skušala sestaviti novo vlado. Morda upajo, da se bo kaj spremenilo na bolje. In najverjetneje je, da upajo zaman. Zakaj?

V filmu Sneguljčica in lovec (Snow White and the Huntsman, 2012), nominiranem za dva oskarja, spremljamo umiranje zlobne in osupljivo lepe kraljice Ravenne, ki v nekem trenutku reče tole: Tam zunaj potekajo boji in ljudje umirajo. Nekoč me je bolelo, ker sem vedela, da sem prav jaz vzrok takega brezupa, toda sedaj mi kriki teh ljudi dajejo moč (strenght). Lepota je moja moč (power).

Na delu je torej svojevrstna estetika, ki vselej spremlja oblast in oblastna razmerja med ljudmi; estetika zato ni teorija lepega, ampak je vselej teorija oblasti in objektivnih oblastnih razmerij, ki se ne menijo za to, kdo je na oblasti, kako lep je ali kako karizmatičen je. Kraljica Ravenna je izjemno lepa in lepoto ji priznava celo čarobno zrcalo na steni. Z njo vlada, zato jo seveda ves čas zanima, ali je še najlepša, kajti ko bi se njena lepota zmanjšala, bi upadla tudi moč vladanja. Da bi ostala v sedlu, se mora hraniti s krvjo svojih podanikov; taka je objektivna zahteva, ne njena želja ali kaprica. Lepše prispodobe za način, kako ljudem objektivno vlada kapitalizem, si ni mogoče izmisliti. Kapitalizem vlada tako, da ljudem jemlje kri, s katero se hrani, ponuja pa jim tudi oblastna razmerja in estetiko, saj drugače preprosto ne more preživeti. Na delu je torej tudi železna nujnost, medtem ko Slovenci in Slovenke naivno verjamejo, da je vse odvisno od ljudi, njihovega spola, dobrote, prijaznosti, lepote ali karizmatičnosti.

V resnici je vse odvisno od objektivnih družbenih razmerij in moči. Objektivna moč lahko brezmejno fascinira, privlači, in redki se ji znajo upreti. Med slovenskimi politiki takih, ki bi se ji znali upreti in jo obenem misliti, ne morete najti niti z lučjo pri belem dnevu, zato navadni državljani še vedno v glavnem naivno čakajo na odrešitev in pravo osebo, kar je seveda hlapčevska drža, za katero se vselej najde gospodar.

Politična moč kajpak po definiciji nima interesa za novo, za nove oblike, za nove možnosti. Tako spoznanje je zelo pomembno zlasti v kapitalizmu. Pomembno je zato, ker privatna lastnina lastnikom ne dovoli drugega, kot da uporabljajo propagando in pridigajo novosti, te pa ne smejo biti take, da bi bili ob profite, kar je povsem logično in ne prenese nobene demokracije. Novosti so zato nujno različice istega v zaprtem svetu, v katerem morajo lastniki kapitala kopičiti profite oziroma sam kapital, ljudstvo pa celo lahko izbira in naivno verjame v lastno svobodo in to, kako dobro mu gre.

V spoznanju je nekaj grotesknega in strašljivega, kajti kapitalisti, ki preprosto ne morejo in ne smejo biti naklonjeni resničnim demokratičnim novostim in revolucionarnim politikam, če zvečer sploh še hočejo biti kapitalisti, ustvarjajo svet, v katerem je videti, kot da novosti nenehno prihajajo na svobodne globalne trge. V resnici gre za ideologijo novosti in nenehnega spreminjanja vsega. V kapitalizmu se nujno vse nenehno spreminja – tak je zakon, ki pa nikakor ni demokratičen.

Zakon sveta je torej zakon nenehnega in besnega spreminjanja vsega, kopičenja istega, tj. profitov, in ustvarjanja različic istega. Na kratko: živimo v svetu, v katerem je vsak dan na voljo še več istega.

To velja tudi za novo slovensko vlado. Samo kratek čas bo minil in JJ se bo prizanesljivo nasmihal, ko bomo vsi videli, kako nesposobna je vlada, da bi rešila kapitalizem z drugačnimi sredstvi, kot jih je uporabljal sam, ko ga je prav tako reševal. Dejstvo je namreč nadvse preprosto: kapitalizem rešuješ natanko tako, kot ti narekuje sam kapitalizem, saj je alternativa ena sama, to je njegova ukinitev, nad katero seveda ni ravno navdušen, zato skuša začarati ljudi, da bi še naprej sanjali. V Sloveniji sanjajo oblastniki, pa tudi navadni ljudje; v glavnem sanjajo vsi.

Resnične politične spremembe zato terjajo več kot to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji. Kaj torej terjajo, saj je očitno, da je pot od sanjanja in politike k demokraciji izjemno težka, če ne kar nemogoča?

Ljudje so navajeni verjeti, da so svobodni; morda ne absolutno, a vendarle svobodni. Dandanes je njihova svobodna vse bolj absurdna, saj se krči na izbiranje blaga na svobodnih trgih, a tega ne prepoznajo, ker sanjajo. Torej je očitno, da so vse bolj svobodni trgi, sanjajoči ljudje pa vse manj.

O svobodi lahko govorimo šele, ko je omejena. Omejuje pa jo resnica in zgolj ta. Vprašati se moramo, kot se je vprašal Badiou: Kakšen je demokratični koncept resnice?

Zakaj je zapisano vprašanje tako pomembno? Pomembno je natanko zato, ker se nanaša na nekaj, kar ima status univerzalnega. V Sloveniji se tako vprašanje kratko malo ne zastavlja. Ne zastavljajo ga politiki, ne zastavljajo ga njihovi popularni in nadvse kritični analitiki, ki jih politiki prav potrebujejo, ne zastavljajo ga navadni ljudje, saj se zadovoljujejo z mnenji. Škoda.

Filozofija je, o tem se pogovarjamo na nekem kraju že precej časa, diskurz, v katerem zlasti ni pomembno, kdo govori. Badiou zato poudarja, da filozofija ni diskurz kralja ali šamana. V filozofski debati lahko sodeluje vsakdo, kajti vsakdo je zmožen za razmišljanje, s tem pa tudi za resnico; o mnenjih torej sploh ne govorimo. Iskanje in artikuliranje resnice je torej odprto vsakomur, kar pomeni, da ne obstajajo privilegirani ljudje, ki bi jo edini znali iskati ali artikulirati. Takega diskurza v teh krajih tako rekoč ni, to pa je tudi ključno dejstvo, zaradi katerega ne moremo govoriti o obstoju demokracije, saj vedno govorijo isti ljudje, ki imajo kajpak mnenja, medtem ko večina sanja, molči, se zadeva z žuri ali pa preprosto trpi in prenaša življenje, kakršno pač že je, in ima prav tako (drugačna) mnenja.

Bistveno je torej tole: v teh krajih še vedno večina ljudi verjame, da je veljavnost tega, kar nekdo pove, odvisna od položaja, ki ga zaseda, ne pa od vsebine povedanega. Ljudje so vzgojeni za avtoritarnost, zato so pridni, ubogljivi, molčeči, bogaboječi in tudi sicer skoraj brez samozavesti. Ker so taki, ne morejo verjeti v enakost ljudi in resnico.

Filozofija pa terja prav tako enakost in izhaja iz nje. Nihče zato nima privilegiranega dostopa do resnice družbenega življenja. V Sloveniji očitno ni tako, zato se ljudje nenehno tožarijo, nihče se z nikomer ne strinja; ljudje se preprosto ne znajo pogovarjati in tudi nimajo nikogar, s katerim bi se lahko resno pogovarjali o lastnih eksistencah in o prihodnosti, o objektivnih družbenih razmerij in o železnih zakonitostih kapitalizma.

V Sloveniji torej primanjkuje filozofskih diskurzov. Ne akademskih razprav, teh je še preveč, temveč resničnih diskurzov, za katere je značilno tudi to, o čemer nenehno govori Badiou: filozofije ne zanima, kakšno kulturno, politično ali civilizacijsko ozadje imajo ljudje, ki govorijo, zato je za vsakogar. Filozofija je torej demokratična in egalitarna, medtem ko življenje v Sloveniji ni. Vsakdo je lahko filozof, toda vsako mnenje nima enake teže kot katero koli drugo mnenje.

Obstajajo korektna mnenja in obstaja resnica. Ultimativni cilj filozofije je jasno razmejevanje med mnenji in resnico, poudarja Badiou. Zgodba pa ima tudi nadaljevanje.

Mnenja so ravno nasprotna od resnice, zato ne morejo uživati demokratičnega statusa. Ni res, da ima vsakdo popolno svobodo, da pove svoje mnenje. Demokracija ne tolerira mnenj. Klasična revolucionarna politika se naslanja na to spoznanje. Njej cilj zato ni še več mnenj ali blaga na svobodnih trgih, njen cilj ni reševanje kapitalizma – njen cilj je demokratično egalitarno življenje v občestvu ali komunizem.

Da bi dosegli zapisano, se je treba resno pogovarjati o objektivnih družbenih razmerjih in egalitarnih revolucionarnih praksah, ne pa o mnenjih, vremenu, dolžini kril, horoskopu, reinkarnaciji, kozmičnih energijah in vsem ostalem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži