Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

… je začela pripovedovati zadnjič soseda, ko sem jo vprašal, če jo smem fotografirati, ker so ji na nosu tičala čisto nova in zelo lepa moderna očala, zaradi katerih je bila še lepša kot sicer. Potem je pohitela z nadaljevanjem, videti pa je bilo, da je na moč zadovoljna, ker sem pohvalil njena očala in dodal, da poudarjajo njeno siceršnjo lepoto: najbrž ne bo nič bolje, ker za malega človeka tako ali tako nikoli nihče ničesar ne naredi in tudi ne bo naredil. Poskusil sem jo izzvati, medtem ko sem naravnaval goriščno razdaljo, zakaj tako misli, pa je takoj odgovorila, da tako pač je in da to vsi dobro vedo. Še malo sem vztrajal, češ da v kapitalizmu, ki navsezadnje ni samo slab, kar tudi vsi vedo, tako ali tako vsakdo skrbi samo zase, tisti, ki so pri koritu, pa še toliko bolj, kar je normalno, marsikateri znanstvenik pa celo trdi, da ima človek gen za sebičnost in da zato drugačen kot sebičen sploh ne zna biti, pa je ostro protestirala, češ da ona že ni taka, da nikoli ni bila in da tudi nikakor ne bi mogla biti. Čisto na koncu je rekla, da bi morali vse tam zgoraj poslati v Sibirijo za dvajset let. Potem sem se zamislil.

Včeraj je neki politik v odhodu, kot pravijo v žargonu, za slovo rekel, da bi vendarle morale biti glavne vrednote vsakdanjega življenja vrednote menedžerjev, podjetništva in biznisa. Seveda, saj življenje posameznikov ni nič drugega kot podjetništvo, biznis in prilagajanje standardom življenja, ki jih prednje postavljajo gigantske korporacije. Političnoekonomski novorek je zato poln žargona o fleksibilnosti, zadovoljstvu delodajalcev, zmanjševanju stroškov dela, borznem optimizmu, zaganjanju ciklusov in podobnem. Če le malo prisluhnete njegovim gorečim zastopnikom in uporabnikom, zlahka ugotovite, da nihče ne govori o zadovoljstvu delavcev. Očitno je, da sintagma zadovoljni delavec v teh krajih preprosto ne obstaja.

Obstaja torej izraz sebični gen, v obtoku je tudi izraz zadovoljni bankirji, zadovoljni trgi, pa kapitalisti si manejo roke in si delijo dobičke, kapitalizem s prijaznim obrazom, ne obstaja pa izraz zadovoljni delavec. Sklepati smemo, da zadovoljni delavci bodisi empirično ne obstajajo ali pa kratko malo ne bi smeli obstajati.

Izraz zadovoljni delavec ne obstaja, ker je že sam po sebi očitno travmatičen in škandalozen. Zdi se, da je na tem svetu mogoče vse: sebični ljudje, egocentrični politiki, narcisoidni voditelji, pohlepni bankirji, dobre ure z veselimi televizijskimi zvezdami, Bratuškova, ki je več kot JJ s prijaznim obrazom, vrhunski športniki, dobrodelni milijarderji, zadovoljni in srečni potrošniki, osebnostno razvite in poduhovljene medijske zvezde, nedotakljivi intelektualci in akademiki, ki živijo v azilih, medtem ko je zadovoljni delavec kakor leseno železo ali okrogel trikotnik. Nihče ne verjame vanj. Ne boste ga srečali na ulicah, v tovarnah, na televiziji; nanj ne boste naleteli niti v dobri uri. Zadeva je povsem nora, saj smo v kapitalizmu skoraj vsi delavci, saj brez njih ne bi bilo vrednosti.

Torej smo skoraj vsi ne-zadovoljni; če nismo zadovoljni, smo pač lahko samo to, kar je logično. Zakaj torej zadovoljni delavci ne obstajajo?

Ker ne smejo obstajati. Za kapitalizem, pa naj nosi človeški obraz ali ne, so namreč hujši od kuge. Zadovoljstvo ljudi je namreč nujno prepleteno s pravičnostjo, kot je namignila tudi soseda, medtem ko sem jo fotografiral. Pravičnost pa ima sinonim: komunizem. Ta je namreč generični izraz, kot pravi Badiou.

Obstajata samo dve poti, če hočemo razumeti pravičnost in jo uveljavljati v družbenem polju: konservativna in revolucionarna. Rezultat revolucionarne poti ni nič drugega kot to, kar je Marx imenoval diktatura proletariata. Kaj to pomeni?

Diktatura proletariata ne pomeni oblasti v rokah delavcev, kot bi kdo utegnil pomisliti, sklicujoč se na zgodovino, Tita in Stalina. Ne, diktatura proletariata nima zveze z oblastjo, saj pomeni konec nepravičnosti. To ni stanje, temveč je proces, ki predvsem blokira kopičenje oblasti v rokah elit.

Proces je demokratičen, čeprav ima lahko tudi voditelja, kakršen je bil Gandi ali na primer JK. Demokracija namreč pomeni troje. Najprej pomeni stanje države; pomeni tudi demokratično gibanje ljudi – v tem smislu je demokracija natanko to, kar imenuje Badiou orodje, s katerim ljudje odkrijejo in artikulirajo resnico lastne eksistence. Demokracija je tudi način uveljavljanja pravičnosti in resnice v občestvu. Proces demokracije zato nikakor ni prijazen, temveč je militanten in neizprosen.

Družbeno gibanje ljudi je tako ključno za spoznavanje resnice družbenega življenja. Brez njega ljudem ostajajo zgolj mnenja ter naivno pričakovanje, da bodo resnico artikulirali namesto njih intelektualci in akademiki s človeškim obrazom. To je seveda logično, kajti demokracija je orodje emancipacije ljudi, teh pa ne morejo emancipirati oblastniki, politični komentatorji ali akademiki, temveč se lahko emancipirajo zgolj sami.

Emancipacija ljudi torej predpostavlja demokratična gibanja, koncept pravičnosti in resnice. Vse troje je nerazdružljivo povezano med seboj kot boromejski vozel.

Kraj resnice je življenje, kot je predlagal Derrida. Pravičnost je drugo ime za resničnostno politiko, za politiko resnice, zaključuje Badiou.

A navsezadnje je res tudi to, da živimo v svetu, v katerem rutinsko ubogamo, kot bi rekel Chris Hedges. In pomagamo ustvarjati svet, v katerem nekega dne preprosto ne bo več mogoče živeti, tudi če bomo hoteli. To bo svet, ki bo do vrha poln blaga, korporacij, množične psihologije, globalnih medijskih vsebin, intelektualnega žargona, vrednot biznisa in biznismenov in tega, kar imenuje Hedges a dead zone. V takem svetu ljudje nimajo nobene prihodnosti več, saj je to svet, v katerem vsakdo zgolj uboga in skuša biti svoj mali kapitalist. Korporativna moč bo namreč tako velika, da bodo na svetu le še gospodarji (manj kot 1 % vseh ljudi) in pohlevni hlapci (več kot 99 % odstotkov vseh ljudi). Nacionalnih držav ne bo več ali pa bodo povsem podrejene korporacijam; v glavnem so jim podrejene že danes. Kapitalizem bo iz ljudi posrkal še zadnje kaplje neodvisnosti, moralne in etične samostojnosti ter intelektualne prodornosti. V takem svetu bo vsakdo želel biti povprečni delček glavnega toka. Upornike bodo sproti odstranjevali, jih genetsko spreminjali in nevrološko nadzorovali na daljavo. Vrednote bodo zastopali menedžerji, kot rečeno. To so tele vrednote: surovo medsebojno tekmovanje, agresivnost in nasilnost do tekmecev, ki jih je treba izriniti s strga, premagati, raztrgati, ponižati, razgaliti, uničiti, kopičenje privatne lastnine do nezavesti, nenehno spreminjanje telesa in duše v strahu, da te tekmeci ne bodo prehiteli in izrinili iz igre, zavist do drugih, ki imajo več, sovraštvo do tujcev in priseljencev, sledenje zvezdam, popularnim psihoanalitikom, motivatorjem in pripadnikom elit, družbena amnezija, iluzije kot resnica. Glavna vrednota pa bo strah: pred teroristi, nezaposlenostjo, tujci, fašisti, fundamentalisti. Film Otroci človeštva (Children of Men, 2006) je mnogo bolj realen in realističen, kot si predstavlja večina ljudi.

Potem ne bo bolje, temveč bo preprosto prepozno, kajti svetu bo vladala self consuming machine of death, kot jo imenuje Hedges. Umiranje planeta bo le še zadnja priložnost za nov, ultimativni profit.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži