Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Živimo v kapitalizmu. Ki za večino ljudi nima prijaznega obraza. Pravzaprav sploh nima obraza, saj je brezosebna mašina, kot sta že pred časom zapisala v knjigi o shizofreniji in kapitalizmu Gilles Deleuze in Félix Guattari. Ljudje si želijo prijaznih obrazov. Razumljivo. Hočejo biti prijazni. In pogosto tudi so. Običajno razpravljanje na ta dan, osmi marec je danes, je zato ovenčano z žargonskim ugotavljanjem, da so ženske enakovredne moškim; v podjetništvu, pa tudi sicer. Tako ugotavljanje je problematično skoz in skoz. Zakaj?

Odgovora ni težko artikulirati. Začnimo na začetku. Ko zagotavljate, da je nekdo enakovreden drugemu, ste že do vratu v težavah, kajti če bi bil zares enakovreden, tega ne bi bilo treba dokazovati. Moški in ženske torej niso enakovredni, kar pomeni, da nimajo enake vrednosti. Zlasti niso enakovredni znotraj globalnega kapitalizma, ki je trenutno v globoki krizi. Torej bi bilo treba nekaj narediti, da bi postali enakovredni. Celo slavni Milton Friedman je nekoč zapisal, da zgolj krize ponujajo možnosti za resnične spremembe. Seveda to še ne pomeni, da je sama kriza dovolj za spremembo. Daleč od tega. Sprememba je možna le z dobrimi idejami in zaradi njih. Žargonsko ponavljanje istega ali magično zaklinjanje ne more spodbuditi nobene spremembe.

In natanko ženska, Naomi Klein, je dodala komentar k zapisanemu, na katerega je treba opozoriti tudi na dan, kakršen je današnji. Takole je govorila Naomi.

V knjigi z naslovom Doktrina šoka je zapisala: Nekaj najbolj neslavnih kršitev človekovih pravic zadnjih petintrideset let je nastalo bodisi zaradi namernega zastraševanja ljudi bodisi zaradi pripravljanja terena za uvajanje radikalnih reform svobodnega trga. Ko ljudje slavijo spremembe, reforme svobodnega trga, podjetništvo in sladko govorijo o kapitalistični tekmovalnosti, egoizmu, zavisti in agresivnosti, bi se morali politi z mrzlo vodo in nekoliko ustaviti konje, preden bi nadaljevali z ugotavljanjem, da so ženske in moški enakovredni.

Izraz, ki ga večkrat uporabi Naomi Klein, nam namreč daje misliti: reforming the people (preoblikovanje ljudi). Seveda je na prvi pogled koristno govoriti o preoblikovanju ljudi, toda prvi ogled je navadno tako ali tako zavajajoč in zgrešen. Dober je šele drugi pogled, iz drugačne perspektive.

Drugačna perspektiva nam pokaže drugačen svet in drugačne ljudi. Zamisel o preoblikovanju ljudi, pravi Naomi Klein, je lahko tudi nevarna in šokantna, vsekakor pa je zelo močna. Zgodovina je namreč polna poskusov, da bi že otroke vzgajali v duhu tega ali onega. Tudi danes ni drugače: podjetniki bi najraje videli, da bi bili otroci že v jaslih majceni podjetniki. S podjetništvom namreč ni nič narobe, pravijo. Morda, toda dobro je imeti pred seboj big picture, kot pravijo, malo širšo perspektivo kapitalističnega sveta, znotraj katerega se otroci preoblikujejo v podjetnike.

Podjetniki uresničujejo sanje Miltona Friedmana: občestvo naj bo v celoti podrejeno logiki trgov, profitov, privatne lastnine in vsega drugega, kot bi rekel David Harvey. To v zadnji instanci pomeni, da je privatno vse: šole, bolnišnice, zrak, voda, vojske, gozdovi, planine, ptice, kiti, delfini, morski konjički in jegulje, pa tudi brisača, o kateri je pisal Douglas Adams, in seveda restavracija na koncu vesolja.

Ljudje niso nikoli hoteli takih idej, nadaljuje Naomi Klein, zato jih je bilo treba preoblikovati. Na prijazen način, če je bilo le mogoče, sicer pa na malo manj prijazen način. Spreminjati jih je bilo treba tudi s šoki, zlasti pa z množično propagando, da bi postali poslušni, da bi brezpogojno verjeli Friedmanu in drugim. Med moškimi in ženskami niso delali nobene razlike in je ne delajo niti danes.

Spreminjanje ljudi ne poteka vselej na prijazen način. Če reklama trdi, da je izdelek X poceni, obvezno doda, da ga bo kmalu zmanjkalo in da naj ljudje pustijo vse ter hitro tečejo k prvemu prodajalcu, da bodo izdelek kupili, preden bodo police prazne. Ne gre nujno za šoke, o katerih govori Naomi Klein, saj zadošča že pogojevanje, kot ga je opisal Pavlov, ki je na psih preizkušal enak postopek.

Obvezni del množične propagande so tudi slogani tipa mi vam hočemo samo dobro, mi smo tukaj, da vas osvobajamo in skrbimo za vaše želje oziroma potrebe. Kapitalizem nas tako groteskno vsak dan osvobaja od vsega, kar imamo radi, da bi postali svobodni.

Psihološki stres ljudi je zato velik, saj morajo nenehno tekmovati na svobodnih trgih drug z drugim in dokazovati, kako sposobni so. Moški in ženske si neprestano dokazujejo, da so enakovredni in sposobni za življenje na takih trgih. Dokazujejo drug drugemu in samemu sebi. Življenje je lahko eno samo neskončno tekmovanje in dokazovanje nečesa nekomu, zato so potrebne tudi meditacije, da človek vse skupaj sploh prenese, včasih pa je treba poseči kar po zdravilih in drugih molekulah.

Šokov in katastrof kapitalizma seveda ne smejo videti, zato je množična propaganda preplavljena s prijaznimi podobami, s prijetnimi zvoki, z milozvočnimi besedami, z dobrimi urami in s spektakli vseh vrst. Ljudje naj bi bili tako pomirjeni in imeli naj bi občutek, da nekdo skrbi za njihovo dobrobit. A ljudje nikakor niso pomirjeni, kar se kaže zlasti v klinikah.

Empirične izkušnje vsak dan znova potrjujejo, da so izolirani drug od drugega in da se ne pogovarjajo. Komunicirajo, pogosto tako, kot učijo priročniki, in ostajajo čustveno, intelektualno prazni. Tudi v tem se moški enakovredni ženskam, čeprav ideologi pogosto dodajo, da so ženske vendarle malo bolj čustvene, saj naj bi bilo to v njihovi naravi. Podjetniške modrosti se tako prepletajo in dopolnjujejo z naravoslovnimi spoznanji, genetskimi raziskavami in množično psihologijo čustev, vse skupaj pa naj prepriča ljudi, da je enakovrednost vredna vse hvale in da so razlike med moškimi in ženskami koristne, saj vendarle ne bi bilo prav, če bi bili vsi povsem enaki. Na trgih so torej moški in ženske različni, imajo pa enako vrednost.

Naomi Klein poudarja: doktrina šoka je filozofija moči. Lahko bi dodal: filozofija moči je filozofija oblasti, ki za svoje delovanje potrebuje množično psihologijo, s katero prepričuje ljudi, da je tudi moč prijazna, skrbna in nežna kakor mati, ki daje otroka v zibel. Za idejami o kapitalizmu s prijaznim obrazom je zato moč, ki potiska ideje v zavest ljudi, da bi jih preoblikovala, in so vrednosti, ki jih je mogoče izraziti s cenami.

Ideje niso nevtralne, ne padajo z neba in ne priplavajo po juhi. Ne rastejo na drevesih, ampak jih z mogočnimi sredstvi podjetni ljudje porivajo naprej, da bi jim ostali ljudje verjeli, zlasti pa jih potiskajo zato, da bi povečali profite in koristi, ki jih imajo od takega delovanja, da bi povečali vrednosti.

Resnično napredna zato ni zamisel o enaki vrednosti ženskih in moških (podjetnikov) na globalnih trgih, ki postaja prevladujoča ideologija, temveč zamisel o emancipiranosti moških in žensk od samega kapitalizma, ki ga Naomi Klein imenuje disaster capitalism (katastrofični kapitalizem). Človekove eksistence namreč ni mogoče skrčiti na podjetništvo; vsak tak poskus nujno vodi v katastrofe. In trditev, da je najvišja oblika človekove svobode, da lahko proizvaja, kupuje in prodaja na trgih, je katastrofa par excellence. Ki jo dopolnjuje druga in povsem nora ideja, da imamo kapitalizem zato, ker ga hočemo imeti.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži