Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Na četrti vseslovenski vstaji je bilo veliko mladih ljudi; ni pomembno, ali jih je bilo tisoč ali sto tisoč. Bilo je veliko energije, bilo je veliko idej in bilo je veliko poguma. Kar se je dogajalo, je bilo iskreno, pošteno, neposredno, odprto; nobenega sprenevedanja ni bilo, nobenega cinizma, nobene retorike, nobenih besed, ki so sicer značilni za politike, nobenih ljubljenih voditeljev. Dogajalo se je nekaj novega. Vse to pa je že dovolj za revolucijo. Akademikov, hvalabogu, ni bilo, čeprav so verjetno stali pred odrom. Niso prišli do besede, kar je dobro. Med zahtevami je pomembna zlasti tista, ki terja odhod politikov in prihod povsem novih ljudi, ki znajo misliti alternativo in imajo pogum. Vse drugo so namreč zgolj detajli, pa naj si obstoječi politiki o tem mislijo, kar hočejo.

Temeljno Marxovo spoznanje je, da je proizvodnja vrednosti nujno zavezana notranjim kontradikcijam, kar pomeni, da negira sebe in dolgoročno vodi v destrukcijo oziroma uničenje vrednosti. Dokler se je ne znebimo, pravi Andrew Kliman, ne more biti drugače. In ljudje se je lahko znebijo. Sam kapitalizem se je ne more; pravzaprav ne more narediti ničesar v tej smeri. Če bi se na primer vnovič zagnali investicijski ciklusi, delavci ne bi imeli od tega ničesar, saj bi pridobil zgolj kapitalizem, ki pa je naravnan na kopičenje profitov in presežne vrednosti; te ne bi dobili delavci, saj je v kapitalizmu po definiciji nikoli ne dobijo. Kar je dobro za kapitalizem, preprosto ni dobro za delavce; tega dejstva ne morejo spremeniti nikakršni lepotni popravki kapitalizma, tega ne more zakriti nikakršna retorična čarovnija. Torej se je treba znebiti samega kapitalizma in vseh, ki ga podpirajo. V tem prepoznavam močne korenine nove politike, saj obstoječa politika s politiki vred zna in mora zgolj reševati kapitalizem, ne more pa misliti alternative.

Za novo politiko bodo poskrbeli mladi ljudje oziroma delavci, kot rečeno, saj kapitalizem ne more, čeprav nenehno ustvarja in proizvaja. Nova politika bo naravnana k razumevanju temeljnih kontradikcij kapitala in kapitalizma, ne pa k domnevno problematičnim ljudem, ki preveč špekulirajo in z nemoralnim delovanjem ustvarjajo krize. Ali drugače rečeno: krize ne ustvarjajo pohlepni ljudje ali neodgovorne vlade, temveč same objektivne notranje kontradikcije pri proizvodnji vrednosti. Marxovih besedil zato ne beremo, ker imajo subjektivno in literarno vrednost, temveč zato, ker opisujejo objektivne procese v družbi, kot jih opisujejo naravoslovne znanosti. In ti procesi niso taki, da bi počasi ustvarili družbo, v kateri bi vsi ljudje zadovoljevali svoje potrebe in želje ter živeli kakovostno življenje.

Ljudje morajo zato množično vstati. Zdaj je pravi čas. Ljudska vstaja že poteka v obliki urbanega razrednega boja, ki zavzema prostore skupnega življenja in ponuja alternativo, to pa tudi živi. Poleg razmišljanja o notranjih kontradikcijah proizvajanja vrednosti, kot je zapisano uvodoma, pa je za novo politiko značilno še nekaj drugega.

V tem smislu se strinjam z Davidom Harveyjem, ki je pred kratkim v Atenah rekel, da se tam že rojeva nov način ustvarjanje politike. Bistvena značilnost tega novega načina je, da se njeni protagonisti ne nameravajo vesti, kot se navadno vedejo politiki, ko trdijo, da se gredo politiko. Lahko rečemo, da je takemu načinu političnega delovanja odzvonila zadnja ura.

Toda ljudje, ki ustvarjajo novo politiko, si morajo zastaviti nekaj vprašanj, nadaljuje Harvey. Temeljno vprašanje je kajpak tole: O čem sploh je politika?

Vprašanje je izjemno pomembno in produktivno. Pomembno je že zato, ker je eliti v kapitalizmu dobro, zato lahko nenehno obljubljajo še vsem drugim ljudem, da bo kapitalizem počasi poskrbel tudi za njihovo dobro. Velikim korporacijam je tudi dobro. V rokah imajo ogromno kapitala in bogastva. Iz njihovega zornega kota je kriza čista izmišljotina, saj je niti ne vidijo niti ne čutijo na svoji koži.

Pomembno pa je tudi tole. Politiki imajo službe in dobre plače. Navajeni so na razkošje, ki se v krizi ni zmanjšalo, ampak se je za številne celo povečalo. Tudi iz njihovega zornega kota kriza ne obstaja drugače kot retorična figura, za katero pa tako ali tako že vedo, saj so jim prišepnili strokovnjaki, kako jo rešiti. Kje je torej problem?

Bankirji so na varnem, saj jih bo država reševala in na koncu tudi zagotovo rešila. Rešila jih bo, ker jih preprosto mora. Tudi tu ni krize in ni panike. Kaj se torej dogaja?

Politiko narekuje nekaj največjih korporacij in najbogatejših ljudi na svetu. Niti za ene niti za druge kriza ne obstaja v konkretni obliki. Zakaj bi jo potemtakem sploh reševali?

Natanko zato je potrebna nova politika, ki je ne morejo ustvariti niti obstoječi politiki niti bogataši, kar je povsem logično. Nova politika nikakor ne more in ne sme temeljiti na tem, kar imenuje Harvey usodna kontradikcija kapitalizma ali zahteva po neskončni rasti.

Poleg tega ne sme temeljiti na principih, ki redkim posameznikom omogočajo neskončno kopičenje denarja, vrednosti in bogastva. A vse to je vezano na osnovno kontradikcijo, ki sem jo omenil na začetku tega zapisa.

Brez delavcev kajpak ni vrednosti, saj jo lahko proizvajajo zgolj oni. Ko jih odpuščajo, odstranjujejo edini vir vrednosti. In samo delavci se lahko znebijo temeljnih kontradikcij sistema. Znebijo se jih tako, da ga zamenjajo. Kapitalizem namreč ni nujen. Je zamenljiv in delavci to lahko doumejo. Pripadniki elit ne morejo, ker nočejo in ne smejo, saj potem ne bi mogli biti to, kar so, in ne bi imeli tega, česar si najbolj želijo – oblasti. Edino delavci so lahko to, kar so, tudi v drugačnem sistemu proizvajanja vrednosti. Vsi drugi se bodo morali novi politiki preprosto prilagoditi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži