Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Razumevanje Jezusa Kristusa je za nastajajočo novo politiko pomembnejše, kot se morda zdi ta trenutek. Njegovo delo je namreč svetel zgled boja različnih ljudi, vseh ljudi, bi lahko rekli, za emancipacijo in skupno egalitarno življenje; to nikakor ni boj za religijo in svete sedeže, za oblast in podobno. Tak boj tudi ni muhavost Jezusa Kristusa in ni muha enodnevnica. Daleč od tega; to je univerzalni boj. Ki pa ga je treba biti vselej znova, vselej na nov, drugačen način. A najpomembneje je, da lahko združuje najrazličnejše ljudi, da se mu lahko pridruži čisto vsak človek, če seveda premaga lastne odpore in razume vsaj osnovno zamisel, da se je za eksistenco in kakovostno življenje treba boriti in da ju ni mogoče izdelati oziroma kupiti na kapitalističnem trgu.

Sveti Pavel je zato človek, čigar pisma, ki jih je pisal natanko v času, ko je nastajala nova zaveza, je dobro še enkrat prebrati in se resnično poglobiti vanje. Takole je zapisal v prvem pismu Korinčanom: Postrgajte stari kvas, da boste novo testo, ker ste nekvašeni. (1 Kor 5,7) Morda ni naključje, da je prav v teh dneh odstopil tudi papež in že s svojim odstopom sporočil ljudem, da je v Vatikanu nekaj gnilega, postanega, nekvašenega in prestarega.

Stari politiki je torej odklenkalo, čeprav bodo stari politiki še nekaj čas na sceni; enako velja za staro religijo. Čas bo tekel vzporedno, obstajali bosta dve vzporedni vesolji; drugo nastaja natanko zato, ker ljudje trdijo, da že obstaja, kar je izjemna potrditev zmožnosti človeških bitij, da s samim izjavljanjem ustvarjajo realnost. Četrta vseslovenska ljudska vstaja je namreč minila v duhu mladosti; to spoznanje je zelo pomembno. V takem duhu ni prostora za starce, to je za ljudi, ki so empirično morda celo mladi, a so v resnici stari, ker so se že prilagodili kapitalizmu, se predali in iščejo le še koristi zase; ni prostora za akademike, ki že dolgo živijo v slonokoščenih stolpih in so povsem odtujeni od sveta in duha; ni prostora za oportuniste, povzpetnike, karieriste, egoiste in vse druge ljudi, ki so preveč prilagojeni kapitalizmu, da bi se sploh še lahko spremenili. Za nekatere ljudi je zato prepozno, za številne druge pa bo vse pomembnejša tudi psihologija onkraj vraževerja, popularnega psihologiziranja vseh in vsega, onkraj potrošniškega preoblikovanja osebnosti, manipuliranja s čustvi in inteligenčnim količnikom, ki je med ljudmi izjemno razširjeno. Razmislimo.

V bližnji prihodnosti bo zelo pomembno, kako se bodo vedli ljudje, ki so bodisi del vseslovenske ljudske vstaje bodisi simpatizirajo z idejo vstaje, ki mora biti ideja revolucija, drugače bo prehitro izginila na smetišču zgodovine, pa tudi vsi drugi. Številne psihološke raziskave, pa tudi psihoanalitične izkušnje, namreč dokazujejo, da se ljudje navadno vedejo na tri različne načine, ko se začne življenje v družbenem polju radikalno spreminjati.

Prvi način vedenja lahko imenujemo pozitivistično konservativni. Za tako vedenje je značilno, da se ljudje nenadoma zavedajo, kako dobro jim je bilo pred spremembami, zato hočejo za vsako ceno ohraniti, kar so imeli. Za nazaj se jim zdi, da se morajo zahvaliti vsemu, kar se je dogajalo, saj so njihova identiteta, njihov občutek lastne identitete in njihovi odnosi do sebe oziroma drugih ljudi bistveno odvisni od vsega, kar je tvorilo svet, v katerem so morda bili tudi nezadovoljni in so bili do njega pogosto kritični, toda kljub vsemu je predstavljal varen okvir za identifikacijo s tem, kar imenujemo identiteta posameznika ali posameznice. Na kratko: konservativni ljudje ljubijo celo iluzije o lastni realnosti, zato so se pripravljeni z vsemi silami upirati spremembam.

Drugič. Drugi tip vedenja zajema zlasti uporništvo in kritični odnos do sveta, znotraj katerega se oblikuje identiteta ljudi. Take ljudi navadno okolica prepoznava kot večne upornike, celo nezadovoljneže, zamisel uporništva pa je tudi gojišče številnih klišejih o mladih pubertetnikih in adolescentih, ki se upirajo staršem in družbenim konvencijam, pa o popularnih upornikih s filmskih platen, ki znajo uporništvo dobro unovčiti. Opisani uporniki seveda pozdravljajo skoraj vsako spremembo in so zelo hitro pripravljeni oditi na okope. Zdi se, da so revolucionarni, vendar v resnici ravno niso.

Ta tip vedenja je namreč zgolj hrbtna stran vedenja, opisanega pod točko ena. Taki ljudje pravzaprav potrebujejo uporništvo, ker so globoko v sebi predvsem prestrašeni in negotovi, zato se upirajo tako rekoč refleksno. V resnici iščejo novega voditelja, nekoga, na katerega se bodo lahko oprli, ali pa čakajo na priložnost, da sami postanejo voditelji; enako vedenja prepoznavamo tudi pri konservativnih ljudeh, ki globoko ljubijo avtoritete, ki skrbijo za ohranjanje sveta, kakršen domnevno je.

Tretjič. Živijo tudi ljudje, ki se ne upirajo, temveč ustvarjajo novo in potrjujejo življenje; nova politika je mogoča natanko zaradi njih. Razlika med tem načinom delovanja in drugima dvema je velika in pomembna, saj je ta način delovanja edini, ki je svoboden in neodvisen. Boj za svobodo je zato odvisen predvsem od tega načina delovanja.

To je obenem delovanje, ki je generično. Ni naključje, da je Marx prepoznaval zmožnost za generično spreminjanje sveta v proletariatu; kapitalisti ne morejo spremeniti sveta, lahko ga zgolj spreminjajo. Proletariat je množica ljudi, ki se lahko prepoznajo kot pripadniki te množice in prepoznajo lastno zmožnost za generično delovanje, ki svet radikalno spremeni.

Poglabljanje ljudi v sebe in spoznavanje svojega resničnega jedra, oboje je v kapitalizmu izjemno priljubljeno, je torej ključ za razumevanje generičnosti proletariata. To je povsem drugačno poglabljanje od tistega, na katerega so navajeni ljudje, ki verjamejo popularni psihologiji, terapevtom, čarovnikom in šarlatanom vseh vrst.

Nevarnosti, ki prežijo na revolucionarno gibanje, so številne, kajti ljudje so večinoma vzgojeni avtoritarno, o čemer sem že pisal. Poznavanje psihologije ljudi, zlasti pa množične psihologije, kot jo je razvijal Freud, je zato zelo pomembno, da gibanje ne bi prehitro zamrlo tudi zaradi lastne nevednosti.

Preprosto rečeno: dobro je treba poznati psihologijo ljudi, ki tako močno naddoloča novega duha kapitalizma, kot ga imenujemo, pa tudi zgodovino Slovencev in Slovenk, ki se sicer utaplja v novem duhu kapitalizma, vendar ima še vedno globoke korenine, ki segajo bodisi daleč nazaj v preteklost bodisi črpajo iz popularne kulture.

Kapitalizem prek svojih zastopnikov izjemno dobro ve, kako razumeti zlasti imaginarne razsežnosti vsakdanjega življenja in njegovo psihopatologijo, zato streže željam ljudi in jih obenem spretno prepričuje, da so njihove želje natanko take, kot jih prepoznavajo prek popularne kulture, propagande in piarovstva.

Ljudje se zato težko prebujajo iz spanca in uživanja v novem duhu kapitalizma, številni pa se tudi ne želijo prebuditi. Še manj možnosti je, da bi se resno poglobili vase in spoznali svojo resnično naravo, kot bi rekli Stari.

Spoznavanje samega sebe je težko, naporno in dolgotrajno početje. Terja veliko znanja in spretnosti. Revolucionarna nova politika bo morala natančno premisliti, kako prebuditi ljudi, kako jih pripraviti do tega, da se bodo poglobili vase in skušali dojeti, kakšni sužnji so že ves čas, sužnji, o katerih govori Platon v svoji prispodobi.

Socialni psihologi vedno znova dokazujejo, kako izjemno ubogljivi so lahko ljudje, vendar moramo njihove eksperimente razumeti na vsaj dva načina: ljudje so ubogljivi in so pripravljeni slediti avtoritetam, vendar so tudi spoštljivi, zmožni za solidarnost in sodelovanje.

Socialna psihologija nam je zato lahko v pomoč, kajti nova politika bo skušala prevzeti oblast in preoblikovati svet. Trivialno dejstvo pa je, da svet spreminjajo zgolj empirični ljudje, ki se pri svojem delovanju pogosto sklicujejo na avtoritete in tudi duhove prednikov, namesto da bi ustvarjali novo v egalitarnem duhu, ki je Jezus Kristus. Ali kot je zapisal sveti Pavel v drugem pismu Korinčanom: Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. (2 Kor 5,17) In to ni antikapitalizem. Še manj je konec zgodovine – v resnici je začetek povsem nove. Nova politika je generična, kar pomeni, da ne izključuje nobenega človeka.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži