Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Rojstvo novega otroka je dogodek v strogem pomenu besede in je kakor čudež, ki se ga starši navadno razveselijo. Otrok je zato obet in je pričakovanje nečesa lepega, dobrega in resničnega. Ki pa pogosto hitro ugasne, če ga vzgajajo v razpuščenem avtoritarnem duhu, naddoločenim z materinskim nadjazom, kot ga je imenoval Freud, ali pa tako, da ga učijo biti tiho, molče delati, bati se boga in brez besed ubogati. Taka vzgoja spremeni otroka bodisi v razvajenega hedonista in parazita bodisi v golega nadaljevalca vrste in v čisto nič drugega. Otrok se spremeni v odraslo osebo, ki se zgolj prilagaja, ponavlja staro in se boji novega, kapitalizem pa se medtem zmagoslavno širi čez vse meje.

Stanje duha v Sloveniji je zagotovo katastrofalno, saj je orisane vzgoje, kolikor hočete. Tako pravijo strokovnjaki in politični komentatorji, tako pravi moja soseda, tako pravi Gorazd Klemenčič, ki dodaja, da je korupcija v Sloveniji že požrla deset milijard evrov, kar je, za bolj plastično predstavo, vrtoglavih deset tisoč milijonov evrov. Iz vsega tega smemo sklepati, da je stanje duha v Sloveniji tako, da se zdi, da lahko kradeš, uničuješ delavce, prepisuješ diplome in magisterije, pljuvaš po drugih ljudeh, jih žališ in nanje zlivaš gnojnico, jih zmerjaš s fašisti, pa se ti preprosto ne skrivi las na glavi, lahko pa se celo zgodi, da prideš na oblast in postaneš minister ali celo prvi minister, nato pa v avtoritarnem duhu, na katerega si pač navajen, soliš državljanom pamet, češ da so preveč porabili in da morajo sedaj varčevati, medtem ko se vsi tisti, ki so stlačili v svoje žepe deset tisoč milijonov, zadovoljno hahljajo in se sončijo na Cipru ali drugod!

Na kratko: trenutno je videti, da je v Slovenji možno vse slabo, včasih pa se zdi, da je to celo edino, kar je sploh možno, da je edino, kar lahko vzbudi vsaj malo pozornosti in pripelje posameznika do uspeha. Poskusite prebrati tisoč dobrih knjig in to razglasite po socialnih medmrežjih; tvegate, da vas bodo nemudoma odpeljali s prvim rešilcem. Kako je to sploh mogoče in kaj pomeni?

Za odgovor na vprašanje potrebujemo dobro knjigo oziroma prenikavo teorijo. Avtor tega zapisa je pač pripravljen tvegati, da ga odpeljejo z rešilcem.

Freud je v spisu z naslovom Onkraj načela ugodja, ki ga je začel pisati marca leta 1919, kmalu po prvem svetovnem klanju torej, zapisal, da smemo domnevati, da ljudje v vsakdanjem življenju težijo k ugodju in zadovoljstvu (sic!), vendar moramo obenem tudi pošteno priznati, da v človeku deluje mehanizem, ki ga je oče psihoanalize imenoval prisila k ponavljanju, in sicer onkraj načela ugodja. Ljudje zaradi tega mehanizma prisilno ponavljajo nekaj, kar jim ne prinaša čisto nobenega zadovoljstva in jim ne zagotavlja nikakršnega ugodja. Zakaj je Freudovo spoznanje pomembno za današnji čas, za duha časa v Sloveniji in zlasti za vstajnike?

Pomembno je zato, ker so ljudje v Sloveniji zelo navajeni, saj so pogosto vzgojeni v avtoritarnem duhu, da zlasti v ključnih trenutkih, ko bi se torej lahko kaj spremenilo v njihovih življenjih in jim prineslo resnično zadovoljstvo, potegnejo uničujočo potezo in se umaknejo ter začnejo ponavljati stare obrazce, namesto da bi proizvedli povsem nove.

Ljudje so od malega vzgajani, da v sporih in konfliktih vselej eden zmaga, zato verjamejo, da sploh ne more biti drugače. Ko so otroci, navadno zmagajo odrasli; ko postanejo sami odrasli, vzorec zgolj ponovijo, le da sedaj sami uveljavljajo moč, ki pač sodi k starejšim. Ali drugače rečeno: ljudje so navajeni, da ima vselej nekdo zadnjo besedo, zato si običajno ne upajo vzeti besede, če niso ravno po naključju na kraju, kjer imajo lahko zadnjo besedo že po funkciji. Življenje je zato pogosto skrčeno na dve možnosti: ali imaš zadnjo besedo, ker si po naključju šef, ali pa si preprosto tiho in si misliš svoje.

Življenje v Sloveniji je vedno bolj depresivno, obenem pa je tudi groteskno, saj je vse bolj razdeljeno vzdolž partijske osi: imamo pač dve partiji, črno in rdečo, zato se zgolj ponavlja ritual, ki na oblast postavlja ene ali pa druge, saj tretjih kratko malo ni. Državljani smo zato vsakih nekaj mesecev vse bolj bebave priče političnega dogovarjanja in neskončnega oblikovanja vlad oziroma koalicij voljnih, pri čemer vsakič znova ena partija zgolj zamenja drugo, njeni zastopniki pa vedno znova rečejo, da bo odslej vse čisto drugače, sveže in novo, čeprav je po dvajsetih letih zgolj neznosno postano, pa tudi sami so podobni zgolj na hitro pogreti župi.

Zadnjih dvajset let je namreč prišlo na površje ogromno ljudi, ki so hoteli imeti zadnjo besedo in so jo tudi dejansko imeli. In ker so bili pri koritu, kot pravijo, so pokradli za najmanj deset tisoč milijonov evrov, kot trdi gospod Klemenčič. Na oblast so torej prišli ljudje sumljive kakovosti, avtoritarni posamezniki in avtoritarne posameznice, ki so bili v prejšnjem režimu zatrti, potem pa so si preprosto dali duška. Morda ni čisto naključje, da je nekdo pred kratkim na televiziji izjavil, da ljudem v Sloveniji primanjkuje kreposti, kakršna je spodobnost. Zadeva je precej kompleksnejša, saj kreposti ne bodo ustavile kapitalizma in ga spremenile v komunizem, vendar pripomba v luči razmišljanj o stanju duha v Sloveniji vendarle ni čisto izvita iz trte. Lahko si predstavljamo, kako so ljudje na oblasti preprosto ugotovili, da so sedaj končno na vrsti, pred njimi so bili seveda na vrsti komunisti, nato pa začeli pleniti in si polniti žepe, žejni in lačni oblasti, moči, uspeha in vsega, kar sodi zraven.

Psihologi dokazujejo, da je osebnostna struktura Slovencev in Slovenk polna avtodestruktivnosti, zato imamo veliko patologije v podobi alkoholikov, pa tudi samomorilcev in depresivnih ljudi, še več pa je bogaboječih, tihih in klečeplaznih ljudi, ki veljajo za vzor normalnosti, a so še bolj patološki od onih prvih. Ni nujno, da imajo psihologi prav, saj zadošča, da ljudje verjamejo, da imajo prav. Ljudje imajo namreč do psihologov pogosto paranoiden odnos, saj verjamejo, da jim gledajo naravnost v dušo, zato so še bolj prestrašeni, kot so že sicer. Je pa mnenje psihologov pomembno že zato, ker ljudje na oblasti vsaj intuitivno vedo, da jih bodo podložniki, navajeni ubogati, pač ubogali. In so jih. Dolgih dvajset let. Šele nova generacija ljudi bo lahko vnesla v družbeno polje radikalno spremembo, čeprav ne smemo biti preveč naivni, kajti nikjer ni zapisano, da so nove generacije otrok vzgojene kaj manj avtoritarno; avtoritarno vzgojeni starši običajno avtoritarno vzgajajo otroke, pri čemer povsem razpuščena vzgoja v smislu otroka ne smemo omejevati ni nič manj avtoritarna od vojaške vzgoje tipa delal boš to, kar ti ukažem. A preboj je kljub temu mogoč, saj življenje ni linearni tok dogodkov.

Vseslovenska ljudska vstaja zato ni le vstaja zoper sovraga, ki sliši na ime neoliberalizem ali kapitalizem, temveč je tudi vstaja zoper domnevni narodni značaj Slovencev in Slovenk. Sedaj je priložnost, da ljudje dokažejo sebi in svetu tudi to, da niso narod samomorilcev in zapitih depresivnih rev, temveč so narod pokončnih, pogumnih in samozavestnih ljudi, ki hočejo novo, ne le različic starega, postanega in postaranega.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži