Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

… je pa še vedno v finančni in gospodarski, je včeraj izjavil gospod Erjavec, ki že dolgo zastopa različne oblasti, za katere od nekdaj velja, da nočejo, da bi ljudje mislili, saj samo tako lahko mislijo zanje in namesto njih. O, sveta preproščina! Na žalost so politiki tako predvidljivi, da smo lahko napovedali, kako bodo govorili javnosti, ko se bodo končno poenotili, kdo bo dobil kateri fotelj. Njihovo razmišljanje je gospostveno in tako rekoč magično: politične krize je konec že zato, ker smo prišli na oblast! Stara oblast je bila zanič, njihova bo torej povsem drugačna. Obljubljajo kajpak vse mogoče, tudi sodelovanje. A kako lahko obljubljaš sodelovanje, če pa mora svoje povedati tudi tisti, s katerim nameravaš sodelovati; sodelovanje bo, če bosta oba sodelovala – ne moreš sodelovati sam s seboj. S kom bo torej sodelovala nova vlada? In še: politiki obljubljajo, da bodo končno delali to, za kar so plačani, to je v dobro ljudi. Torej doslej niso delali v njihovo dobro, čeprav so bili dobro plačani?! Delati v dobro ljudi v globoki kapitalistični krizi je seveda še slabše kot leseno železo, saj je vendar treba reševati kapitalizem. In številke jasno kažejo, da sta Evropska unija in Japonska še vedno v recesiji, kot je zapisal 12. marca letos na svoji blogovski strani ekonomist Michael Roberts, človek, ki se na te zadeve prav gotovo spozna; prav včeraj je imel na povabilo Delavsko-punkerske univerze izjemno predavanje v Ljubljani. Torej se je logično najprej treba izvleči iz recesije, kar pomeni, da bodo ljudje še bolj zategovali pasove. Se bodo res strinjali, da je to v njihovo dobro?

Politiki očitno še vedno niso ugotovili, da govorimo o krizi kapitalizma. In medtem ko slovenski politiki modrujejo o delovanju prihodnje vlade, celo ekonomisti opozarjajo bruseljske politike pred socialnimi posledicami kriznega upravljanja. Zanimiv je že njihov besednjak: kriza je kakor podjetje, s katerim upravljajo menedžerji! Toda armada nezaposlenih, ki v Evropi kljub upravljanju s krizo šteje že 27 milijonov ljudi, kar je enako številu prebivalcev precej velike države, vojska mladih in visoko izobraženih ljudi, ki ne morejo dobiti služb in vedo, da jih ne bodo dobili, saj niso naivni, revščina in vse drugo so kakor v posmeh vsem menedžerjem, ki nimajo nobenih težav, ko je treba zagotoviti na stotine in celo tisoče milijard evrov za banke, imajo pa velike težave, ko hočejo prepričati ljudi, da bodo s šestimi milijardami (!) spodbud, kar je natanko 150 evrov na leto na posameznika, zagotovili to, kar sami imenujejo stabilizacija življenja mladih – čisti posmeh.

Kaj pomeni stabilizacija življenja mladih? Kaj pomeni v času, ko je treba za vsako ceno reševati in rešiti kapitalizem, ki ga morda sploh ni več mogoče stabilizirati in rešiti? Ali slovenski politiki sploh znajo misliti taka vprašanja?

Da bi politiki začeli razmišljati, bi se moralo zgoditi vsaj to, o čemer je razmišljal že Platon v Državi. V tej knjigi se namreč vpraša, kako ljudje zaznavajo drug drugega in kaj si različne skupine ljudi misijo druga o drugi. Jasno mu postane, da zadeva nikakor ni preprosta in premočrtna: če zaznavam druge ljudi na način X, zaradi česar se mi zdi njihovo življenje sporno in problematično, je morda enako na drugi strani – morda drugi ljudje na enak način zaznavajo mene in se jim zdim še bolj sporen oziroma problematičen.

Platon torej pokaže, da posameznik nikakor ni središče sveta in da njegova merila za presojanje drugih ljudi niso absolutna. Vsakega posameznika zato čaka preprosta naloga: če zares hoče razumeti sebe in svet okoli sebe, ravno ne sme izhajati iz sebe, kot pravijo ljudje, temveč mora najprej preučiti lastno ozadje, na katerem presoja in izhaja iz sebe, kar pomeni, da mora postaviti pod vprašaj lastne domneve, predsodke, sebe in vse drugo, šele potem ima jasen pogled in zares ostro oko – a potem sploh ne izhaja iz sebe, temveč iz idej.

Vprašanje je torej tole: Kdo so slovenski politiki za državljane in državljanke? Vse prevečkrat se dogaja, pravzaprav se dogaja kar iz dneva v dan, da se ljudje ukvarjajo zgolj z domnevami politikov o njih samih. In odgovor na zapisano vprašanje že imamo: državljani so na vstajah jasno rekli, da nočejo NOBENEGA od pripadnikov političnih elit, ki so zadnjih dvajset let omogočali ropanje te države. Torej lahko rečemo, da politiki, ki so trenutno na oblasti, sploh niso v položaju, da bi državljanom in državljankam sladko govorili, kakšna bo njihova prihodnost, saj so jim državljani že pred tem povedali, kakšna bo njihova.

Svet bodo namreč zares spreminjale šele revolucionarne ideje, ne sladke besede politikov, ki hočejo oblast. Ali kot je rekel Bertolt Brecht: dejanskost spreminjamo samo, če se pustimo poučevati dejanskosti. Če nas poučujejo iluzije, če jim dovolimo, da naseljujejo naše duhovne prostore, če nas poučujejo politiki, ki hočejo oblast, akademiki, ki hočejo slavo, krošnjarji, ki hočejo denar, ne moremo spreminjati sveta. Morda prav takrat toliko več obljubljamo, ker hočemo biti všečni in želimo, da bi nas imeli ljudje radi.

Začetek resničnega spoznavanja sveta je srečanje z drugo razsežnostjo sveta, o kateri sploh nismo nikoli razmišljali. Dokler se ne srečamo s to dimenzijo, zgolj obračamo iste stavke ter premetavamo sem in tja enake fraze, klišeje, žargonske izraze, obrazce, formule in enačbe.

Tako srečanje je svojevrstna katastrofa, saj smo zaradi nove razsežnosti prisiljeni postaviti pod vprašaj vse, kar si mislimo o sebi in svetu do tega trenutka. Resnično spoznavanje zato ni učinek kopičenja in počasnega seštevanja modrosti o svetu – daleč od tega. Svet spoznavamo šele, ko se nam dobesedno zamajejo tla pod nogami, ko nič ni več tako, kot smo verjeli.

Prav zaradi tega preprostega spoznanja so potrebne revolucionarne ideje in zamisli, ki se jih nikakor ne bi smeli bati. Svet se namreč začne spreminjati v idejah, v duhu. Brez novih idej pač preprosto ni mogoča nobena resna sprememba.

Na tej točki se strinjam s Slavojem Žižkom, ki pravi, da je komunist človek, ki se zaveda resnosti kapitalistične krize oziroma dejstva, da je kapitalizem dosegel a deadlock. Izraz je zelo dober, saj pomeni neaktivno stanje, ki nastane zato, ker se eni sili zoperstavi druga, enako močna – zastopajo jo tudi vstajniki. Z izrazom sta povezana izraza dead end in corner. Lahko rečemo, da smo kapitalizem že stisnili v kot in da se je ta znašel na koncu ulice, ki nima nobenega izhoda.

Komunizem pomeni odpiranje, o čemer sem spregovoril v knjigi Komunizem. To je problem, ki ga bomo preprosto morali znati misliti, če nočemo končati v barbarstvu, kot bi rekel Marx, kajti nobena oblast še nikoli ni hotela, da bi ljudje mislili, saj edino tako lahko sama misli namesto njih in zanje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži