Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Konec januarja je bilo v Sloveniji že manj kot 800.000 delovno aktivnih ljudi, čeprav vlade nenehno že več let pozivajo k ustvarjanju novih delovnih mest. Skromnost postaja tudi brez papeževega pozivanja k skromnosti vse pomembnejša beseda, na nove načine pa povezuje logiko kapitalizma in Jezusovega nauka. Povezava je lahko patetična in ideološka, ni pa nujno taka, saj je lahko tudi radikalna.

Papež Frančišek je včeraj pred novinarji javno poudaril, da RKC brez širjenja tega, kar je govoril in delal Jezus Kristus, ni nič drugega kot društvo; tako društvo je primerljivo z društvom, v katerega so včlanjeni zbiratelji znamk, dodaja avtor tega zapisa. In na prvi pogled je videti, da Martin Luther, ki se takoj podpiše pod papeževo izjavo, ni povezan z današnjimi dogodki in današnjim kapitalističnim življenjem ljudi, ki je polno korupcije, pohlepa, zavisti in egoizma, saj je živel pred petimi stoletji, ko se je kapitalizem komaj rojeval. Danes je namreč videti, da morajo države za vsako ceno na račun davkoplačevalcev rešiti banke in celo sam kapitalizem, da bomo sploh še lahko živeli in da bomo imeli še več dobrin, kar pomeni, da vera v boga ni tako zelo pomembna, kot je verjel Luther, brez katerega protestantske etike in duha kapitalizma morda niti ne bi bilo. Pa vendar je v osnovi ali zadaj vsega čisto preprosta zamisel, ki nas zares lahko reši, zato je tudi papeževa demonstracija skromnosti, s katero je že očaral številne ljudi, pomembnejša, kot je morda videti, lahko pa bi postala celo radikalna, če je ljudje ne bodo le občudovali, ampak jo bodo zares dojeli.

Luther je namreč spoznal, da kupovanje odpustkov ljudi ne more odrešiti in osvoboditi. Za to mora človek nekaj narediti – dati denar prodajalcu odpustkov in biti navdušen nad menjavo je dosti premalo, pa čeprav prihaja prodajalec iz Vatikana. Potrebno je torej delo. Luther je za zagon kapitalizma in za razumevanje le-tega vsekakor izjemno pomemben.

Denar torej ne more imeti funkcije odrešitve in osvobajanja ljudi. Če ti želijo odrešitev in osvoboditev, se mora zgoditi nekaj drugega. Luther je razmišljal takole.

Človek za osvoboditev in odrešitev ne potrebuje denarja, temveč potrebuje trdo delo, poleg dela pa še božjo milost. Ta je mogoča, vendar mora človek, da bi je bil deležen, narediti nekaj, kar ni zgolj trdo delo. Ne pomeni, da mora hoditi v cerkev in postati kapitalist ali privatni lastnik kapitala, temveč pomeni nekaj drugega.

Lahko postane tudi kapitalist in lahko hodi v cerkev, toda to je premalo. Narediti mora še nekaj, kar je onkraj kapitalističnega dela, pa če je še tako garaško, in onkraj cerkvene institucije.

Kapitalisti sicer garajo in kopičijo denar, toda brez milosti in vere so kljub temu izgubljeni. Milost je mogoča zaradi vere, končno spozna Luther, ne zaradi dela. Ni nujno, da bodo ljudje, ki trdo delajo, kdaj deležni milosti. In kaj pomeni vera? Kaj konkretno to sploh je, če nočemo, da je institucionalizirana religija, ki prav podpira kapitalizem?

Bog je neskončno drugačen od vsega, kar si predstavlja človeška zavest. Ta izjemno težko misli neskončnost, čeprav to še ne pomeni, da je ne more. A za vsakdanje življenje je pomembno predvsem tole: človek ne more imeti neposrednega odnosa do boga, ker je ta pač preprosto preveč drugačen od vsega. Tako je razmišljal Luther pred pol tisočletja.

Problem pa ima tudi hrbtno plat. Človek namreč lahko izkusi sam problem; lahko izkusi, da je kot posameznik sicer vselej že v odnosu do boga, toda ta je neskončen, zato ne ve, kaj to pomeni, ker ga popolnoma presega. Volja zato ni ustrezno orodje za odnos do boga, dodaja Luther. Potrebna je vera, ki je onkraj psihologije volje, želja in potreb.

Prvič. Vera se nanaša na človeka kot singularnost. To je izjemno pomembno Luthrovo spoznanje, saj je singularnost onstran vsake množičnosti, ki je sicer značilna za religijo. In singularnost ni isto kot individualnost, opremljena z voljo.

Drugič. Vera pomeni posebno odločitev človeškega bitja, ki jo razumemo kot odločitev za novo orientacijo v življenju, za povsem nov odnos do boga, ki je neskončen, za nov odnos do soljudi in vsega drugega. Pomeni pa tudi to, kar je rekel Kant: nikoli ne moreš biti povsem prepričan, da je tvoja odločitev zares dobra.

Prav zato je potrebna milost. Cilj človekovega življenja torej ne more biti zgolj trdo delo in ne morejo biti dobra dela, temveč mora biti milost, ki pa ni mogoča brez vere, to je odpiranja posameznika kot singularnosti neskončnemu, ki je bog. Da bi bil človek deležen milosti, potrebuje več kot psihologijo volje, osebnosti, ustreznega odločanja in vsega drugega, kar ponujajo krošnjarji, ki pravijo, da se bodo ljudje osvobodili, če bodo ustrezno komunicirali, gradili teame, sodelovali, odkrivali globine osebnosti in bili prijazni drug do drugega.

Vera je torej tak odnos posameznika do neskončnega, ki ga potiska onkraj egoizma, egocentričnosti, vsakdanjih iluzij in vsega, kar ponujajo krošnjarji – taka je resnična narava osvobajanja. Luther pravi, da se moramo spominjati (to je rekel štiri stoletja pred Freudom!), ne pa se prepuščati iluzijam, ki nam jih nenehno ponujajo trgovci, ki hočejo predvsem zaslužiti. Denar namreč ne odreši niti teh, ki ga kopičijo, niti onih, ki ga porabljajo za kupovanje iluzij.

In spominjanje je pravzaprav upiranje, saj ga spremlja spoznanje, da je posameznik singularnost, neponovljivo bitje, ki ga ni mogoče skrčiti na posameznega delavca, potrošnika ali vernika.

Potrebno je torej delo, potrebna so dobra dela, sklene Luther, toda vse to je še vedno dosti premalo za odrešitev in osvobajanje oziroma odpiranje neskončnemu. Potrebna je tudi milost, potrebna je pravičnost in potrebna je vera.

Kapitalizem sicer terja od ljudi delo in celo dobra dela, zato je v zadnjem času vse več dobrodelnih akcij, donatorjev in kopičenja denarja za revne, toda to je dosti premalo za osvobajanje in odrešitev. Kapitalizem ponuja tudi denar, toda tudi ta je premalo. Brez milosti in vere ni mogoča nova orientacija ali usmeritev v življenju, ki jo omogoča človekova odprtost do boga, ne omogoča pa je denar.

Potrebna so torej dejanja, ki nimajo nobene cene, ki jih ni mogoče ovrednotiti na trgih, prodajati in kupovati, omogočajo pa povsem nove orientacije v življenju. Človekov odnos do boga kot neskončnosti tako na primer nima nobene cene, saj ima neskončno ceno.

Kapitalizem ne potrebuje reševanja, saj je obsojen na propad, in ljudje znotraj kapitalizma ne potrebujemo dobrih ali slabih bank, saj nas ne morejo odrešiti. Potrebujemo vero, dobra dela in pravičnost, a za vse to lahko poskrbimo sami, zato ne potrebujemo niti menedžerjev ali upravljavcev, niti politikov niti lastnikov kapitala. Luther je vedel: pravični bo živel iz vere natanko zaradi svojega odnosa do boga, ki ne potrebuje nobenega posrednika.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži