Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Realnost je brutalna, ker kriza kapitalizma uničuje ljudi. A celo tam, kjer se kapitalizem že vrača v stare tirnice, se stara zgodba o izkoriščanju ljudi, kar je logično, zgolj nadaljuje: pripadniki elit zopet služijo in bogatijo, večina ne dobi ničesar ali pa dobi zgolj drobtinice. Tako je pač v kapitalizmu in tako bo še naprej. Nihče pri zdravi pameti si zato ne more želeti, da bi se kapitalizem vrnil v stanje, v katerem je bil pred krizo. Vsakdo pri zdravi pameti bi si moral želeti vsaj minimalno razliko, če že ne radikalne. Je pa vprašanje, kdo je danes še pri zdravi pameti.

Papež Frančišek je na primer z eno samo izjavo o revni Cerkvi in z eno samo gesto, ko se ni pustil ovesiti z zlatom in ni dovolil, da mu nataknejo rdeče čevlje, daleč prekosil vse slovenske politike, ki se šopirijo pred kamerami, se večno smehljajo, jemljejo ljudem in jih potiskajo v revno življenje, nekateri pa se tudi vozijo naokoli v limuzinah in pridigajo kapitalizem, medtem ko papež uporablja mestni avtobus ali pa hodi peš in pridiga skromnost oziroma kar revščino. Trenutno ni politika na slovenski sceni, ki bi bil vreden, da umije papežu noge.

Zgodovina skromnosti in revnosti sega vsaj pol tisočletja v preteklost; v resnici sega dlje, a za naše trenutne namene to ni tako pomembno. V tistem času so na sceni vsaj trije velikani, o katerih je v teh temnih časih vredno vnovič resno razmišljati: Martin Luther, Giordano Bruno, Galileo Galilei.

Martin Luther je veliki praktik teorije subjekta. Sliši se nenavadno, akademiki, ki se spoznajo na renesanso in vse drugo, bi morali ob tej trditvi protestirati, pa vendar je povsem resnično. Kaj torej pomeni, če rečemo, da je človek zmožen biti subjekt in se vesti kot subjekt, ne pa kot ego ali osebnost? Pravzaprav pomeni nekaj čisto preprostega: Tedaj je Marija vzela funt dragocenega dišavnega olja iz pristne narde, mazilila Jezusu noge in mu noge obrisala s svojimi lasmi. Hiša se je napolnila z vonjem po dišavnem olju. (Jn 12,3)

Zapisano ponazarja tudi tale konkretni primer. Luther na zaslišanju pred cerkvenimi dostojanstveniki, ki od njega pričakujejo, da se bo odrekel vsemu, kar je napisal, mirno izjavi, da se svojim knjigam in zamislim ne odreka. In reče natančno tole: ne morem se jim odreči, torej se jim ne bom.

Zadeva je jasna: ne morem se odreči, torej se ne bom, saj sploh ni v moji moči, da bi se, kar pomeni, da se ne morem odreči, tudi če bi se hotel. Luther se torej zaveda, da v tistem natančno določenem trenutku sploh nima nobene izbire, čeprav nam zdrava pamet pravi, da je imel dve možnosti, kar je sto let pozneje dokazal Galilei. Pa vendar ni bilo tako in to je čudežno za človeška bitja – namreč to, da se lahko znajdejo v položaju, ko jim že zdrava pamet pove, da svet ni povsem relativen in da so ene zadeve veliko vrednejše in pomembnejše kot druge, kar pomeni, da se je zanje treba boriti in da se je tudi mogoče boriti.

Včasih torej ni nobene izbire in šele takrat človeško bitje začuti globino resnične svobode, ki je kajpak onkraj lenobnega zatrjevanja, da nima časa ali da se mu kratko malo ne ljubi, in celo onkraj močne volje. Ali drugače rečeno: Luther se znajde v položaju, ko preprosto ni več odvisno od njega in njegove volje, ali bo nekaj storil ali ne bo, ali se bo odrekel knjigam ali ne. To je položaj, ko je možnost ena sama in ta je pravilna.

Poleg tega je tudi univerzalna in večna. Velja za vse ljudi in vsak človek to lahko razume, čeprav je vsakdo nagnjen k lenobi. Včasih torej kljub temu potegneš potezo, za katero se zdi, kot da je nastala iz višjih razlogov, kot so tisti, o katerih sanja zdrava pamet ali sanjajo psihologi, ki raziskujejo človekovo osebnost in njeno voljo ter ugotavljajo, koliko vplivajo nanjo geni, okolje in nekakšna zmožnost za samodejavnost.

Enako je razmišljal skoraj sto let po Luthru Giordano Bruno. Ko ga je njegov inkvizicijski zasliševalec v zaporu še zadnjič vprašal, ali se odreka svojim zamislim ali ne, je mirno rekel, da se jim ne odreka, na zasliševalčevo sarkastično vprašanje, če potemtakem trdi, da ima edino on prav in da se vsi drugi znanstveniki, teologi in strokovnjaki motijo, pa je enako mirno odgovoril z da. Obstaja torej trenutek, ko ima en človek prav, vsi drugi pa se motijo, kar pomeni, da nima druge izbire, kot je ta, da vztraja pri svojem.

Tretji velikan je Galileo Galilei, ki je nekaj desetletij za Brunom prav tako pred inkvizicijskimi zasliševalci. Zgodba se že nekoliko dolgočasno ponavlja: Ali se odrekaš svojim knjigam in zamislim, ker se heretične in bogoskrunske? – Dobro, naj vam bo, sem že star in se ne mislim prerekati z vami – odrekam se, čeprav se še vedno vrti. Galilei zadevo obrne – tudi tako je mogoče reševati kožo pred barbari, ki ničesar ne razumejo. Zgodovina je seveda pokazala, da so imeli prav velikani, ne pa njihovi pritlehni zasliševalci.

Pritlehnost (ljudje zelo radi rečejo, da stojijo z obema nogama trdno na tleh, kot da je to nekaj najbolj žlahtnega v življenju) je torej veliko premalo za kako resno spremembo na bolje. Lepota zadeve pa je, da je vsak človek lahko velikan, če se v pravem trenutku pravilno odloči. Na primer: Prišel je k Simonu Petru. Ta mu je rekel: »Gospod, ti mi noge umivaš?« (Jn 13,6)

Papež Frančišek je torej za revno Cerkev za revne ljudi. Bomo videli, kakšno bo nadaljevanje in kdo bo komu umil noge. Slovenski politiki v glavnem niso za nič. So zase, bi lahko rekli, kar pomeni, da so za denar, dobre plače, udobje, privilegije in vse drugo iz tega registra, zelo radi pa so tudi pred televizijskimi kamerami in zelo radi predavajo ljudem, kaj je mogoče in kaj ni, čeprav se v resnici zgolj udinjajo Bruslju. Od njih zato ni pričakovati niti dobre ideje niti dobre praktične poteze, kar pomeni, da bi jih morali na volitvah čim prej zamenjati.

Dobra ideja ali dobra poteza se rodi šele, ko človek izstopi iz okvira, ali pa se rodi na robu. V središču, kjer se drenjajo vsi, tako rekoč ni možnosti za kaj takega, ker je človek tako potopljen v vedno enake vzorce vedenja in razmišljanja, da mu celo na misel ne pride kaj zares novega. Človekova zavest pač deluje tako, da se poleni, če je nič ne priganja k delu.

Papežev obrat k skromnosti in celo revščini je zato več kot retorična figura in dobra piarovska poteza, saj je lahko resna ideja, kako izstopiti iz okvira in potegniti dobro potezo. Skromnost je namreč nekaj drugega kakor to, da nimaš drage obleke ali limuzine, saj je skromnost v duhu, posebna drža pred bogom in neskončnostjo, ko se zaveš, kako zelo nepomemben in majhen si, obenem pa ti končno postane jasno, kako veliko lahko narediš, če zbereš pogum za eno samo pravilno potezo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži