Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tina Maze je narodna junakinja in zaradi nje je Slovenija zelo znana daleč naokoli. O tem se bržčas strinjajo vsi ljudje v Sloveniji, verjetno pa tudi drugje po svetu. A ne gre le za to, da se strinjajo, saj je Tina junakinja tudi objektivno, kajti dosegla je nekaj, kar je bržčas neponovljivo. Poleg tega je tudi idol, je medijska zvezda, je ikona, premalo izkoriščena blagovna znamka, kot trdijo poslovneži in drugi, ki se spoznajo na trženje ljudi, obenem pa je tudi simbol oziroma označevalec. Vse to si tudi zasluži, o tem preprosto ni mogoče dvomiti. Označuje namreč moč osebnosti, karakter, voljo, disciplino, trdo delo, odrekanje, vztrajnost, znanje. Uspela je zato, ker ima dobre gene, železno voljo, dobro ekipo okoli sebe, ker zna garati, ker prenaša bolečine in ne stoka, ker vztraja, ve, kaj hoče, ima prave vrednote, ki jih sicer hudo primanjkuje, če poslušate politike in dostojanstvenike, se odreka drobnim vsakdanjim zadevam, da ima več časa in energije za to, kar je zanjo zares pomembno, zato je lahko že ena sama kava, ki se ji po naključju ni odrekla, čista katastrofa. Čisto na koncu je Tina tudi bogatašinja, saj v enem letu zasluži več kot večina ljudi delavcev v desetletjih. Vse to je lepo in prav in vsi ji moramo čestitati in tudi ji čestitamo, saj si zasluži sleherno dobro besedo in čestitko.

Kolumna bi se lahko tukaj kar končala, a se ne bo; lahko bi povedal še več istega, a ne bom, ker to ne bi imelo nobenega smisla. Zgodbo je namreč mogoče povedati tudi do pravega konca, ne le do takega, ki nam je všeč.

Za zgodbo in njen konec pa ne skrbi Tina Maze, zanjo skrbijo predvsem novinarji oziroma zastopniki bolj in manj popularnih medijev, ki slikajo svet tako, da je videti ves lep in svetel in dober in čudovit in poln optimizma – pravi kraj za uspeh torej. A vedno znova povedo samo pol zgodbe, ker je to bolj dobičkonosno, zato jo bom dopolnil z drugo polovico – ker je tako prav.

Današnji globalni kapitalizem, saj živimo prav v njem, kar je tudi nesporno, je namreč celota, ni le polovica. In celota vključuje tudi Grčijo, Ciper, Afganistan, Irak, Sudan, Kongo, Mali, izkoriščanje otroške delovne sile v kitajskih delavnicah, da lahko drugi ljudje kupujejo poceni izdelke, slume, favele, brezdomce, milijone nezaposlenih po vsem svetu in tako dalje. In kakšna je povezava med Tino Maze in globalnim kapitalizmom? Na prvi pogled ni nobene.

V resnici pa je besednjak, s katerim novinarji in občudovalci te dni opisujejo skoraj neverjetne dosežke Tine Maze, neoliberalne narave, ki se lepo podaja globalnemu kapitalizmu in njegovi ideologiji: vsakdo lahko uspe, ponavljajo v en glas, če se prime v roke, če trdo dela, se odreka, vztraja, zamenja ekipo, če je treba, ima močan motiv in jasen cilj pred seboj, dolgoročno načrtuje svoje uspehe, se preseli v drugo državo, če v eni ne more uspeti, in tako dalje.

Če bi bilo res tako, če bi nekritično verjeli novinarjem, bi imeli naslednjo situacijo. Prvič. Ljudi, kot je Tina Maze, je tako zelo malo, ker nimajo vsi njenih genov, njene volje, njene motivacije, njenega smučarskega znanja in vsega drugega, kar je najbrž razumljivo. Dejstvo je, da je Tina Maze ena sama in da so vsi drugi lahko le v njeni senci, pa če se še tako trudijo. Drugič. Vsakdo bi lahko uspel, če le ne bi bil len, nagnjen k hedonizmu, če bi trdo delal, menjal ekipe, države in vse drugo. Očitno je, da prva zgodba nasprotuje drugi in vice versa.

Zdi se, da je svet naravno razdeljen in kontradiktoren. Na eni strani so redki posamezniki, ki uspejo, ker imajo vse našteto, na drugi strani je velikanska večina drugih, ki ne uspejo, ker nimajo naštetega ali pa so preprosto preveč leni.

Kdor nima vsega naštetega, lahko krivi mater naravo, da mu ni dala ustreznih genov, ali pa krivi vse druge, da ga niso primerno vzgojili in opremili za uspeh, ker se je rodil na primer na smetišču nekje v Indiji. Torej že na tej začetni ravni ni res, da lahko uspe vsakdo. Zakaj potem govorijo, da bi lahko uspel vsakdo, če pa je objektivno res, da ne more, saj nimajo vsi ljudje enakih možnosti in jih še dolgo ne bodo imeli? V resnici ne govorijo, temveč pridigajo.

Kdor je len, seveda ne more uspeti, in prav je, da ne uspe. Torej je vse na svojem mestu, svet pa je nenadoma naraven in preprost: obstaja ena sama Tina Maze, obstajajo drugi ljudje, ki ne morejo biti Tina Maze, lahko pa se trudijo, da bi v kapitalističnem življenju vendarle uspeli, in obstajajo leni posamezniki, ki sploh ne zaslužijo, da bi postali Tina Maze.

Toda svet le ni tako naraven in preprost, kot trdijo novinarji in občudovalci Tine Maze. Tina Maze je namreč še nekaj drugega, o čemer praviloma zainteresirano ne govorijo. Je namreč pogumna mlada ženska, ki se je v določenem trenutku odločila, da ne bo dovolila, da bi jo izkoriščali. Natanko zato je s svojo ekipo šla na svoje, kot pravijo. Ugotovila je natanko to, kar zastopniki neoliberalnega žargona vedno znova pozabijo povedati: dokler je posameznik vpet v sistem kapitalistične produkcije dobrin, mora delati natanko to, kar mora delati, pa naj ima železno volje ali pa je brez nje. Novorek o uspehu in genih & volji & disciplini & trdem delu & in vsem drugem je zato zgolj kup moralističnih okraskov in čisto nič drugega.

Ponudite te okraske otrokom, ki delajo za pol evra na dan v nemogočih razmerah v Kongu, v Indiji, v Gvatemali, na Kitajskem in drugje po svetu. Recite jim, naj kar trdo delajo in naj imajo močno voljo in dobre gene in naj dovolijo, da nanje vpliva Luna, saj bodo potem zagotovo uspeli v življenju. Povejte to vsem žrtvam posilstev, vsem dečkom in deklicam, ki so jih zlorabili katoliški duhovniki, povejte to vsem ženskam, ki morajo ubogati svoje može, drugače jih kamenjajo ali jim odrežejo kak del telesa, povejte to vsem deklicam, ki jim z zarjavelimi noži že v rosnih letih izrežejo klitoris, povejte to vsem delavcem, s katerimi kupčujejo posredniške agencije, in so popolnoma brez pravic, povejte to vsem drugim delavcem sveta, ki jih lahko fleksibilno odpustijo kadarkoli in jih vržejo na cesto kot staro cunjo, povejte to vsem ljudem, ki brskajo po smeteh, živijo v favelah in slumih sveta, da se dokopljejo do plesnivega koščka sveta, ki ga imajo za večerjo, povejte to vsem možem in ženam, ki so pobegnili iz Sirije in drugih držav, ker ne morejo živeti na svojih domovih, ker jih bodisi nimajo bodisi so v nevarnosti, da jih že jutri zasujejo z bombami. Recite jim, naj imajo močno voljo in naj zaupajo v Boga in gene in plimovanje morja in kozmične energije in naj bodo disciplinirani, naj se odrekajo, naj stisnejo zobe in naj potrpijo, saj bo potem bolje, ker na drugem koncu tunela že sveti luč.

In povejte vse to ljudem na robu živčnega zloma, depresije, samomora ali psihoze, upokojencem, ki živijo z nekaj stotaki, povejte to vsem bolnim, invalidnim in drugim ljudem, ki imajo to srečo, da so sploh živi. Povejte to vsem milijonom ljudi, ki so brez zdravstvenega zavarovanja, kar pomeni, da je zanje lahko usodna že zagnojitev zoba ali pa praska, ki jo povzroči zarjavel žebelj. In čisto na koncu povejte vse to še sebi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži