Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenski orli so zopet blesteli v Planici. Slovenski nogometaši so zopet izgubili nogometno tekmo, zato ne bodo odšli na svetovno prvenstvo oziroma na dolgo pot v daljno Brazilijo. Razočaranje je veliko in poraz, ki je tudi boleč, je zelo pomemben, kajti nogomet je zelo koristna in uporabna zadeva, kjer se obrača neverjetno veliko denarja oziroma univerzalnega menjalnega sredstva. Na šestdesetem mestu lestvice najbolje plačanih nogometašev je na primer neki gospod Alonso, ki je vreden 27 milijonov evrov, karkoli že to pomeni, medtem ko je na prvem mestu gospod Messi, ob čigar imenu se za leto 2012 pojavi vrtoglava številka 140 milijonov; slovenske banke so v istem letu ustvarile približno toliko ali veliko več izgube, kot je z brcanjem žoge zaslužil en sam dobro plačani nogometaš, zato je bolje, da o kaki enajsterici sploh ne govorimo, kajti najdražji klubi na svetu, Manchester United, Barcelona, Real in drugi so vredni nekje med pol milijarde evrov in eno milijardo. Vrednost je kajpak vezana tudi na znanje – nogometaši iz teh klubov nedvomno znajo brcati žogo, medtem ko za slovenske bankirje nismo prepričani, da znajo voditi banke, kajti če bi jih znali, ne bi nenehno ustvarjali izgub, ki jih moramo pokrivati davkoplačevalci.

V kapitalizmu se je zato treba učiti, kajti kdor veliko zna, lahko tudi veliko zasluži; za nogomet to vsekakor drži. A reproduktivno učenje, trdijo nekateri strokovnjaki, ni dobro in ni koristno, kajti kapitalizem hoče veliko več. V resnici je natanko nasprotno.

Strokovnjaki se vedno znova oglasijo in nam povedo, da bi se morali otroci v šolah učiti misliti, ne pa zgolj obnavljati znanja, ki je nastalo nekoč v preteklosti. Navadno se oglasijo prav tisti strokovnjaki, ki očitno ne vedo, kaj se v šolah v resnici dogaja. Na primer: pravkar je izšla knjiga z naslovom O naravi učenja, ki prinaša najboljša besedila svetovno najbolj uglednih avtorjev o naravi učenja, o tem, kako delujejo naši možgani, in o tem, kako učence učiti misliti, in o tem, kako bolje poučevati za šolo 21. stoletja, kot jo imenujejo. V šolah se zato dogaja bistveno več, kot trdijo omenjeni strokovnjaki. Ti proizvajajo simptome, ki jih kajpak ne razumejo. Težava je zato tale.

Naj bo neoliberalne narave ali ne, dejstvo je, da živimo v kapitalističnem svetu, v katerem ravno ni zaželeno misliti, saj se mora nekaj nenehno obnavljati in ponavljati. Obnavljati se mora na primer delovna sila, zato se mora tudi nenehno usposabljati – a ne preveč, temveč na natanko določene načine. Ko govorijo strokovnjaki, da bi se morali učenci učiti misliti, mislijo seveda na proizvodnjo uporabnega znanja, ki bo v korist kapitalističnim mehanizmom, ki potrebujejo nove izdelke in dodane vrednosti in vse ostalo, zlasti pa potrebujejo elastično delovno silo, ki se ne sme upirati izkoriščanju in nepravičnostim, mogoče pa jo je tudi kadarkoli odpustiti.

Strokovnjaki tako ne vedo, da kapitalizem ne potrebuje misli v strogem pomenu besede, saj kvečjemu potrebuje šole, ki bi delovale kot nogometni klubi, smučarske reprezentance ali druge korporacije, ki proizvajajo uporabno znanje: na primer znanje o letenju na planiški velikanki, igranju nogometa, ki ga v Sloveniji očitno primanjkuje, ali znanje o tem, kako povečati profite, ki ga očitno primanjkuje slovenskim bankirjem.

Kaj to pomeni? Preprosto: kdor misli, je zlasti sposoben redefinirati probleme, ki bi jih bilo treba rešiti. Razmišljanje je zato koristno tako v vsakdanjem življenju posameznikov, saj jim pomaga prekiniti neplodna življenja, v katerih se nenehno srečujejo z istimi problemi, ne da bi jih rešili, kot v življenju institucij in držav, ki prav tako lahko prekinejo z neučinkoviti praksami in se lotijo povsem novih. A v Sloveniji trenutno skoraj ni strokovnjaka, ki bi znal ali hotel redefinirati probleme, ki nam jih ves čas servirajo, ko govorijo o krizah, reševanju bank, moralnih vrednotah, ustvarjanju novih delovnih mest in podobnem. Ljudje so zato večinoma čisto tiho in mirno čakajo, da bodo strokovnjaki rešili tako določene oziroma definirane probleme, in ne vedo, da čakajo zaman, saj strokovnjaki ne mislijo v strogem pomenu besede, zato ne znajo redefinirati problemov.

Kje je torej misel, ki na novo in zares produktivno zastavi vprašanja o naravi kapitalizma in vsega, kar se v njem dogaja? Kje je resnično kritična misel, ki postavi pod vprašaj načelo identitete in zakon spremembe, ki določata naš vsakdan? Kdo si sploh upa misliti demokratični socializem ali komunizem, načelo pravičnosti ali univerzalnost resnice?

Ljudje sicer nenehno mislijo nogomet, saj se nanj vsakdo spozna, toda celo njihovo razmišljanje očitno ni zelo učinkovito oziroma koristno. V Sloveniji zato ne primanjkuje le razmišljanja, saj primanjkuje celo reproduktivnega mišljenja: na primer o tem, kako je treba igrati nogomet, ali o tem, kako voditi banke, da ne bodo pridelovale same izgube.

Nenehno nam pridigajo, da moramo misliti uporabno in koristno znanje, kot da smo včeraj padli z Lune. Natanko v tem je problem. Ker znamo misliti, nismo naivni, zato vemo, da je celo nogomet pomemben za vsakdanje življenje ljudi. V Sloveniji bi bilo marsikaj bistveno drugače, če bi vsaj znali igrati nogomet.

Za nadzorovanje ljudi pa potrebujejo prav njihovo naivnost, zato bi bili povsem šokirani, če bi ljudje poleg igranja nogometa začeli še misliti, zato že dolgo časa razglašajo filozofijo za odvečno nakladanje. Situacija je zares katastrofalna: v Sloveniji niti ne igramo dobrega nogometa niti ne gojimo filozofske misli.

Za preživetje kapitalizma pa ni potreben le dober nogomet, potreben je tudi egoizem, pomembno je, da vsakdo skrbi izključno zase, pomembno je, da skuša preživeti v boju za obstanek. Kritično mišljenje je zato zgolj okrasek, modni dodatek. Nihče zares ne misli, da bi bilo dobro misliti, saj je zlasti treba dobro igrati nogomet. Kapitalizem ne pričakuje od ljudi, da bodo misleči ljudje, saj jih hoče nenehno spreminjati, da bi bili prilagojeni osnovnemu načelu, ki je reproduciranje delovne sile in kopičenje profitov.

Razmišljanje je zato nevarno, saj pomeni odpor. Kdor misli, se namreč upira, saj odkriva nepravičnosti in korupcijo, v njem pa se zgane naravni občutek za pravičnost. Kapitalizem kajpak noče, da bi se mu kdo upiral. In če se že upira, naj se upira na način, ki je določen in predvidljiv. Nogometaši se zato ne upirajo in veliko zaslužijo, na koncu pa mirno lahko rečejo, da je njihovo znanje plačano tako, kot se spodobi. V primerjavi z njimi je celo Tina Maze slabo plačana delavka, medtem ko so vsi drugi delavci zgolj bolj ali manj nemočni in živijo vsak zase.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži