Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Vprašanja si ni zastavil samo pisec teh vrstic, temveč so si ga zastavili tudi politiki v Bruslju in nekateri strokovnjaki, pa tudi bankirji, potem ko je postalo jasno, kako globoko je zabredel Ciper in kakšen bo najbrž model reševanja podobnih težav, kot jih ima ta otoška država, ki je že peta po vrsti zaprosila za pomoč, kar pomeni, da so že tako rekoč vse periferne Evropske države, med katere sodi tudi Slovenija, na kolenih. Prav tako je jasno, da nihče ne bo priznal, da gre za scenarije in modele, toda že samo opravičevanje, da niso mislili tako, ampak povsem drugače, je dovolj dober simptom, da smo lahko prepričani, da gre ravno za modele. Nihče namreč nima potrebe, da zanika to, kar je pravkar izrekel, če tega ni vsaj nezavedno mislil izreči; nič se ne zgodi po naključju, bi rekel Freud.

Torej smemo sklepati, da je zelo verjetno, da je naslednja v vrsti za mednarodno pomoč Slovenija. Ni nemogoče, da bo trojka prišla v Slovenijo še pred koncem leta, ljudstvo pa bo zelo trpelo.

Uradni oziroma etablirani ekonomisti, politiki in bankirji bodo seveda pričakovano vse zanikali, toda številke so neizprosne, kot je pred časom, ko je imel na povabilo Delavsko-punkerske univerze predavanje v Sloveniji, pokazal ekonomist Michael Roberts. Pomagalo ne bo niti to, kar je rekel predsednik države prvi ministrici. Pogumni namreč pogosto ravno nimajo sreče, zato je na primer Sokrat končal v zaporu, kjer je moral spiti smrtonosni strup, Jezusa so križali, svetemu Pavlu pa so odsekali glavo.

In za reševanje kapitalizma človek ne potrebuje sreče, saj potrebuje predvsem znanje. Etablirani ekonomisti seveda niso imeli niti najmanjše ideje, zakaj je pred šestimi leti nastala kriza. Bili so šokirani, kar pove zelo veliko o njih, o njihovem znanju in o njihovi pripravljenosti, da se resno lotijo preučevanja zakonitosti, po katerih deluje kapitalizem. Od takrat preizkušajo najrazličnejše modele – zadnji je ta, ki ga trenutno preizkušajo na Cipru, že jutri pa ga bodo morda preizkusili tudi na Sloveniji. Seveda zanikajo take možnosti, vendar so se podobno vedli že prej, zato ne verjamemo, da mislijo resno. A saj že zdravi razum pove, da so pripadniki elit močno zainteresirani, da ustvarijo model, ki bo s kar najmanjšimi stroški na račun navadnih ljudi reševal različne krize.

Ekonomisti torej odkrito priznavajo, da ne znajo v celoti misliti kapitalizma, njegovega razvijanja in kriz, ki nastajajo vedno znova, ko ni več mogoče dosegati določenih profitov. To niti ni čudno, kajti kapitalizem je izjemno kompleksen sistem, obenem pa lahko deluje le, če obstajajo živa bitja, ki jih imenujemo ljudje. Brez njih pač ne bi bilo kapitalizma, saj ta ni priletel iz globin vesolja.

Ko torej ekonomisti razlagajo, kako rešiti krizo in kaj narediti, da bo kapitalizem zopet deloval, kot bi radi, bi se jim morali pridružiti vsaj še psihologi in sociologi, ki preučujejo vedenje človeških bitij. A to se v tej deželi ne zgodi in se bržčas niti ne bo. Ekonomisti imajo privilegij, da širijo okoli sebe ekonomski determinizem. Prepričani so, da vse v družbi določa in obvladuje ekonomija, obenem pa odkrito priznavajo, da ne vedo čisto dobro, o čem govorijo.

Ali si predstavljate, kaj to pomeni? Recimo, da bi kemiki ali fiziki rekli, da ne znajo pojasniti kakega mehanizma ali procesa, obenem pa bi na televiziji vsaj teden razlagali, kaj je treba narediti, da bi tak mehanizem ali proces obvladovali in iz tega vlekli dobičke.

Ekonomisti svobodno prehajajo tudi na polje psihologije in sociologije, saj vedo, da je ekonomski determinizem mešanje zraka, zato razlagajo, kakšni so ljudje, kako sebični ali nesebični so, kako se odločajo, kako je z njihovo motivacijo, kako se vedejo, kakšne potrebne in želje imajo. Če bi kaj takega naredili psihologi ali sociologi na polju ekonomije, bi jih ekonomisti polivali z gnojnico in zmerjali, da nimajo nobene pravice posegati na njihovo področje.

Toda Marx je ekonomistom in vsem drugim že davno tega pokazal, da kapitalizem ne proizvaja dobrin zato, da bi stregel potrebam ljudi. Daleč od tega, pravi Marx, kapitalizem proizvaja za profite, ne za ljudi, ki imajo sicer posredno nekaj koristi od proizvodnje dobrin in blaga, vendar ta prvenstveno ni namenjena njim in zadovoljevanju njihovih potreb.

Profiti seveda ne morejo neskončno dolgo rasti, zato krize niso neposredno vezane na vedenje ljudi in njihovo psihologijo, značajske lastnosti delavcev ali vrednote potrošnikov, temveč so nujne in so povezane natanko z objektivnimi problemi, ki so kapitalizmu inherentni.

Krize je torej mogoče napovedovati in najbolj sposobni strokovnjaki jih vselej tudi napovedo. Drugače je s psihologijo ljudi. Ljudje večinoma ne storijo ničesar, da bi spremenili kapitalizem in se ga znebili. Po principih, ki jih je opisoval Freud, bolj ali manj mirno čakajo, da bodo hudi časi minili, obenem pa računajo, da se bodo reševanja problemov lotili drugi. Vselej se zato angažira le nekaj posameznikov in posameznic, zato na primer Tino Maze pozdravi več ljudi, kot se jih udeleži vseslovenske vstaje. In če bi Slovenci znali igrati nogomet, bi na štadione drlo še več ljudi, čeprav je revnih tačas že skoraj pol milijona.

Množična psihologija je danes izjemno močna in učinkovita, zato je upornikov in vstajnikov zelo malo, spektaklov in iger za ljudstvo pa je zelo veliko. Na vstaje zato ne pride niti četrtina ljudi, ki so revni in bi morali biti najbolj motivirani za spremembo stanja. Pa niso motivirani. Niso niti približno, zato v glavnem tiho čakajo.

Kot psihologi ne moremo napovedati, ali se bodo premaknili in kaj naredili, saj so svobodni. Lahko bi kaj naredili, vendar ni nujno, da bodo. Ljudje lahko tudi vse življenje preživijo v trpljenju in uživanju v njem, lahko preživijo tarnajoč in stokajoč, ne da bi mignili s prstom. Taka je človeška narava, zato je prekratko vsako razmišljanje, da bodo ljudje nekaj naredili, ko bodo imeli vsega dovolj, ko bodo dovolj stisnjeni v kot. Freud je natanko vedel, kaj govori, ko je pisal o naravi človeške patologije in koristih, ki jih imajo ljudje od nje.

Slovenija je na dnu, toda ni nujno, da se bodo ljudje zganili. Ko bo prišla trojka, bo seveda že zelo pozno.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži