Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Guverner Banke Slovenije kategorično trdi, da Slovenija ni v položaju, da bi morala zaprositi za pomoč. Gospod Türk kategorično trdi, da vila nad Sečovljami sploh ni njegova. Prva ministrica rada uporablja besedo absolutno. V parlamentu jo je zadnjič v nekaj minutah uporabila kar petkrat. Po njenem mnenju oziroma prepričanju so tako slovenske banke absolutno varne, kar pomeni, da so varčevalci absolutno na varnem in se jim ni treba vznemirjati, da se bo zgodil ciprski scenarij in da bodo ob prihranke. Slovenija je tudi absolutno sposobna sama poskrbeti za dolgove, kar pomeni, da absolutno ne potrebuje trojke, saj bo pokrila vse stroške s prestrukturiranjem in z reorganiziranjem in mehkimi prijemi in dvigom DDV-ja, če ne bo šlo kako drugače. Navsezadnje pa je slovenska vlada tudi absolutno sposobna oživiti gospodarstvo. Oživlja ga sicer že kar nekaj let, pa je še vedno mrtvo, zato je vsekakor zanimivo razmišljati, kako je lahko gospodarstvo absolutno sposobno nenadoma oživeti. Guverner banke trdi, da moramo absolutno nujno sanirati tudi realni sektor.

V resnici pa zadeve niso tako zelo absolutne, kot trdijo Alenka Bratušek in omenjena gospoda, ki gotovo dobro poznajo nekatera dejstva. Oglejmo si zato nekaj preprostih dejstev, ki so tako enostavna, da so že skoraj trivialna, a jih politiki vendarle nikoli niti ne omenijo. BDP se bo letos zmanjšal še za dva odstotka. Michael Roberts je 27. marca letos v svojem blogu zapisal, da je Slovenija najverjetneje naslednja v vrsti za pomoč, kajti slovenske banke potrebujejo milijardo evrov za rekapitalizacijo, levosredinska koalicija pa potrebuje tri milijarde evrov za polnjenje proračunskega primanjkljaja in vračilo dolgov. Vprašanje, ki se ob tem zastavlja, je tako preprosto, da ga razume vsak otrok: Od kod vzeti denar? Od davkoplačevalcev ali morda od ljudi, ki so ga v zadnjih dvajsetih letih pokradli?

Vprašanje ni metafizično in ne terja metafizičnega odgovora. Natanko je namreč mogoče ugotoviti, kdo je kradel in kje je ukradeni denar, prav tako pa je natančno ugotovljivo, koliko denarja sploh imajo davkoplačevalci. Denar namreč imaš ali pa ga nimaš. In če ga nimaš, obenem pa ga potrebuješ, saj dolgove moraš vračati, si ga lahko samo sposodiš. Tu ne pomaga nobeno leporečje, saj lepe besede ne morejo pričarati denarja. Ne pomaga niti raba besede absolutno in kategorično.

Denar torej potrebujemo, zato bo prikorakala trojka. Ta namreč ima denar, oziroma zastopa tiste, ki ga imajo. Ker ga imajo, ga lahko tudi posodijo, kar je seveda logično. In ga bodo. A ne na lepe oči. Denar bo treba namreč vrniti, zato bo trojka prišla tudi s seznamom zahtev. Ne bo prišla s seznamom želja, temveč z brzostrelko. In Slovenija je majhna država, še manjša kot Ciper ali Grčija, zato bo takoj pokleknila. Takrat ne bo pomagala nobena vrednota in nobena krepost. Greš na kolena ali pa streljajo.

Tudi če nočeš na kolena, vseeno greš, ker nimaš nobene izbire. Kriza, v kateri smo, namreč ni kriza vrednot, zato ne bo pomagalo prevrednotenje vrednot in ne bo pomagalo zatrjevanje, da smo Slovenci absolutno pridni in delovni in disciplinirani garači, pošteni in kleni ljudje, pogumni in srečni, ker pogumne vselej spremlja tudi sreča, kot je oni dan rekel Borut Pahor.

Od mitov ni mogoče živeti, pa od pravljic tudi ne. Realnost je brutalno neizprosna. Lahko se prepiramo okoli nje in ugotavljamo, ali sploh obstaja ali ne, ali je iluzija ali ni iluzija, a ne bo pomagalo. Trojka se namreč ne pogaja ali pa se pogaja zelo trdo. Na kratko; trojko predvsem ubogaš. In če si majhen, jo ubogaš še hitreje in brez ugovarjanja.

Tudi če postanejo vsi Slovenci jutri absolutno pošteni in krepostni in imajo na tone vrednot, ne bo nič drugače. Kriza namreč ni take narave, da bi jo odpravili z lepim vedenjem, s kreativnim pisanjem ali z recitiranjem Prešerna. Poleg tega ni finančna kriza. Roberts še enkrat poudarja, da je to kriza kapitalistične proizvodnje oziroma kapitalističnega načina delovanja.

Morda je že napočil čas, da končno prisluhnemo zapisanim besedam in se nehamo sprenevedati, da smo v finančni krizi in krizi vrednot, ki bo absolutno minila, kot mine spomladanski sneg; ki letos sicer nikakor noče izginiti, ampak poanta je najbrž vseeno razumljiva.

Cilji kapitalističnega delovanja so zelo preprosti: profiti. Poti do njih so različne, toda to še ne pomeni, da imajo različni ljudje enake možnosti, da se dokopljejo do njih. Imajo različne možnosti, zato imajo eni veliko profitov, drugi pa malo ali nič. In če imajo eni veliko, imajo drugi nujno malo. Drugače preprosto ne more biti. Če ima oseba A veliko profitov, oseba B pa malo, je preprosto vseeno, katere vrednote zastopa ena ali druga in kako krepostni sta. Pri tem ni pomembna niti oblika pričeske niti znamka srajc, ki jih nosita.

Iz povedanega sledi, da so družbena gibanja v Sloveniji, če o njih sploh lahko govorimo, na zelo resni preizkušnji. Prav je, da pride Tino Maze pozdravi deset tisoč ali dvajset tisoč ljudi, še bolj prav pa bi bilo, če bi se vsi začeli zavedati, kako zares gre.

Pripadnikom elit je namreč dobro. Pravzaprav jim je absolutno dobro, če uporabim izraz, ki ga rada uporablja Alenka Bratušek. Zanje kriza preprosto ne obstaja. Tudi nekaterim bankam gre dobro, dodaja David Harvey, pa borzam in korporacijam.

Kaj lahko naredijo nova družbena gibanja? Najprej lahko poskrbijo za širjenje drugačnega besednjaka, kot ga uporabljajo Alenka Bratušek, Marko Kranjec in Vitoslav Türk. Zakaj je zamenjava besednjaka tako pomembna?

Pomembna je zlasti zato, ker je sodobna oblika neoliberalnega kapitalizma vse bolj duhovna, postmoderna. Današnji kapitalizem je seveda še vedno materialne narave, saj govorimo o produkcijskih sredstvih, surovinah in delavcih, vendar obenem ustvarja svet, ki je v celoti poduhovljen.

To preprosto pomeni, da nas dobesedno potiska v duhovne sfere, duhovne in simbolne svetove, v katerih od nas pričakuje, da se bomo vedli kot poduhovljena, moralna, etična bitja, bitja solidarnosti, sodelovanja, prebivalci multitud brez hierarhij in odprti do različnosti. Postmoderni svet zato ni duhovni svet nad materialnimi produkcijskimi odnosi, saj so že sami odnosi postmoderni, zato direktor podjetja danes ni strogi mož, ki se ga vsi bojijo, temveč je guru, duhovni voditelj, terapevt in nadomestilo za očeta.

Postmoderni kapitalizem prodaja ljudem natanko to, o čemer je govoril Martin Luther pred pol tisočletja. Takrat je človek dobil list papirja za kovanec in je bil odrešen, danes dobi terapevte, bioenergetike, jasnovidce, pisce horoskopov, udobje, ugodje, perspektive, čustvene izkušnje, mistična doživetja in vse drugo, kar mu pomaga, da še naprej sanja lastne sanje in je drugače od drugih ljudi, ki prav tako sanjajo.

V tem prepoznavam veliko nevarnost, kajti ljudi je laže zabavati, kot pa pričakovati od njih, da bodo brali knjige in mislili. Rekonstrukcija družbe je zato skoraj nemogoča, saj je laže živeti z revnimi ljudmi in jim dajati miloščino ter se pri tem dobro počutiti kot zgraditi družbo, v kateri revščine sploh ne bo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži