Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Alenka Bratušek je samozavestno rekla, da bo njena vlada popeljala Slovenijo iz krize. To je še bolj samozavestno pred časom izjavil tudi JJ, pa so ga ročno sesuli. Strokovnjaki so še enkrat samozavestno rekli, da je šale konec in da čisto zares kaže, da bomo iz recesije leta 2014. To so sicer rekli tudi za leto 2010, pa leta 2011, 2012 in 2013, ampak o tem ne bi izgubljali besed. Leta 2014 bomo iz krize in to je daleč najpomembnejše; če verjamemo Alenki Bratušek, strokovnjakom in prodanim dušam. In zakaj bi jim verjeli, saj reševanje iz krize ni religija? Nihče tudi ni odgovoril na zelo preprosto vprašanje: Kako bomo izšli iz krize? Ali pa je vse skupaj res religija, saj je že Walter Benjamin rekel, da je kapitalizem svojevrstna religija in da neuspeli revoluciji običajno sledi fašizem.

Religija nas prav gotovo ne bo popeljala iz krize. Tudi novorek je za odgovor na vprašanje premalo: zagnali bomo gospodarski ciklus, kapitalisti bodo na veliko investirali, varčevali bomo, sanirali bomo banke in realni sektor.

Ljudje namreč niso neumni. Vedo, da sta religija in novorek premalo, saj na svoji koži vsak dan čutijo, kaj pomeni padanje, ki je kljub religiji in novoreku nezadržno. Pada namreč cela množica zadev: pada BDP, pada realni življenjski standard, padajo plače, pada število zaposlenih, narašča dolg države, kar pomeni padanje, saj je že sedaj tako velik, da ga ne bomo nikoli odplačali. In morda je pri vsem tem najpomembneje, da pada zaupanje ljudi.

Kdor spremlja medije, ima vtis, da so pripadniki elit ne samo podkupljivi, temveč tudi absolutno arogantni in nesramni. Kako je namreč mogoče trditi, da nekaj ni tvoje, potem ko ti empirično dokažejo, da je tvoje? To je mogoče trditi samo, če si bodisi do konca pokvarjen ali pa duševno bolan.

In taisti ljudje z nami eksperimentirajo, kot da smo zajci. Mešajo zrak in nam prodajajo meglo, se vozijo okoli v limuzinah in se režijo v kamere, brcajo v temo, zato podjetja propadajo, denar odteka v razne oaze, vile rastejo kot gobe po dežju, ljudstvo pa je vse bolj depresivno. Lahko bi se že česa naučili iz zgodovine.

Dvajseto stoletje je bilo polno družbenih eksperimentov. Vedno znova so jemali krmilo v roke tehnokrati. Sklicevali so se na znanost, mehaniko, tehniko. Vedno je vse potekalo v imenu znanosti, koristnega znanja in uporabne vednosti. Vsakič znova so hoteli ustvariti novega človeka – v Nemčiji, v Italiji, v Sovjetski zvezi, na Kitajskem, v Veliki Britaniji, v ZDA. Ljudje, ki so vodili družbene eksperimente, so bili tehnokrati, ki so verjeli, da so družbe nekakšni organizmi, stroji ali mašine, s katerimi je treba upravljati, za to pa so potrebovali posebno znanje. In vse bi teklo kot po maslu, če bi zamenjali še navadne ljudi, ki nikakor niso hoteli biti njihovi poskusni zajci.

Danes ni za dlako drugače. Zopet hočejo ekspertno znanje, hočejo menedžerje, ki znajo upravljati s človeškimi viri in z občestvi. To so drugačni menedžerji kot nekoč, ko so bili inženirji, saj govorijo o čustveni inteligenci ljudi, socialnih veščinah, osebnostih, duhovnosti in ustvarjalnosti. Potrebujejo nove ljudi, ki bodo ustvarjali tudi v kibernetičnih prostorih. Vse bi bilo v redu, le ljudje niso taki, kot mislijo oziroma verjamejo. Niso taki, ker so preprosto drugačni.

V Sloveniji kljub temu ne bo fašizma, čeprav se zadeve počasi kopičijo, pravijo poznavalci. Morda, a to pomeni, da bo bržčas revolucija. Dejstva so namreč neizprosna. Zavest ljudi je ukleščena. Občutek ljudi, da so bili izigrani, je vse močnejši. Novih delovnih mest kljub novoreku ni od nikoder. Čisto počasi zato curlja v zavest prepričanje, da je morda končno najbolje, če sprejme tisto razlago kriznih časov, ki je najbolj pri roki in ima največjo pojasnjevalo moč: kapitalizem je v resni krizi. To pomeni, da zanjo ne moremo kriviti pohlepnih ljudi – ljudje so od nekdaj taki. Ne moremo jih kriviti, da so obogateli – ljudje od nekdaj kopičijo bogastvo. Ne moremo jih kriviti, da kradejo – ljudje kradejo vsaj od dne, ko so dobili od Boga deset zapovedi, od katerih ena izrecno prepoveduje krajo.

Problem je povsem drugje. Problem je namreč tale. Znotraj kapitalizma vsi igralci igrajo po pravilih, ki pač veljajo v kapitalizmu: bankirji vodijo banke in iščejo profite, kapitalisti vlagajo denar in iščejo profite, delavci se prodajajo kot delovna sila, menedžerji upravljajo z njimi, potrošniki kupujejo dobrine, generali se vojskujejo, saj so vojne dobre za biznis, politiki zatrjujejo, da je vse absolutno v redu, dostojanstveniki trdijo, da bo za vse poskrbel Bog, ekonomisti pa, da bo za vse poskrbela nevidna roka.

Ironija je, da je res vse v redu, kajti kapitalizem je sistem, poln kontradikcij, deluje pa natanko zaradi njih. Nezaposleni zato ne nastajajo po naključju, temveč po nujnosti. Večina ljudi nima ničesar, a ne po naključju. Bogati so vse bogatejši, a zopet ne po naključju. Revni niso taki po naključju, podjetja ne propadajo zaradi bibavice in polne Lune. Vse je po nujnosti. In tudi v prihodnosti bo vse po nujnosti.

Ko danes povabijo strokovnjake, naj pred televizijskimi gledalci razložijo politično, ekonomsko in ideološko stanje v državi, katere prebivalci smo, zato dobimo največkrat veliko žargona, ideološkega govora, puhlic in stavkov, ki smo jih slišali že tisočkrat. Gostje praviloma ne povedo ničesar novega. Kako je to mogoče?

Odgovorov na vprašanje je kajpak več. Prvič. Ničesar novega ne povedo zato, ker ničesar novega ne vedo. Drugič. Novega znanja imajo sicer dovolj, vendar verjamejo, da morajo povedati le tisto, kar televizijski medij prenese. Tretjič. Ideološki govor morajo uporabljati zato, za zaščitijo sebe in položaje, na katerih so, medtem ko jim je za ljudi preprosto vseeno.

Ideološki govor je v kapitalizmu nujnost. Zagotavljanje, da je vse absolutno v redu, je nujnost. Kapitalistične krize so nujne. Izjavljanje, da je na koncu tunela luč, je nujnost. Vse je nujno in vse se dogaja po pravilih in napovedih in načrtih in predvidevanjih. Ničesar novega ni pod soncem.

Danes se je zato mogoče norčevati iz vsega. Velja tudi nasprotno: iz vsega se je treba norčevati. Ničesar ne smemo vzeti zares, saj se vse dogaja po nujnosti. Ne smemo vzeti zares številk o zadolženosti Slovenije, njenem BDP-ju, o slabih terjatvah bank. Prav zato moramo zatrjevati, da Slovenija ni Ciper. In če vam kdo dokaže črno na belem, da ste lastnik vile, mirno pred kamerami izjavite, da ne veste, o čem sploh govori, da na primer niti ne veste, kje v Sloveniji so Sečovlje, in da imate v lasti le četrtino garsonjere in majhen kurnik, kar je seveda nič v primerjavi z vilo.

In tudi ideologija je nujnost, brez katere kapitalizem ne more delovati. Ideologija je namreč ozadje, na katerem dobi naše govorjenje, vedenje in delovanje natančno določen smisel in pomen. Kakšen je učinek vsega tega?

Učinek je absurden, kot je pripomnil oni dan Richard Wolff. Vsi igrajo po pravilih, vsi se obnašajo, kot se morajo, posledice pa so absurdne, srhljive in dokazujejo, da smo na robu prepada. Sistem je zato treba spremeniti, dokler je še čas. Uporabniki žargona in novoreka, menedžerji, dostojanstveniki, prodane duše in pripadniki elit ga že ne bodo, saj bodo še naprej delali to, kar pač znajo delati.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži