Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Gospod X je prepisal diplomo, gospa Y je prepisala magisterij, mož Ž je po pomoti zgradil na črno vilo, misleč, da gradi kurnik, gospa W je na črno trgovala z delavci, ne da bi to vedela, politik ta pa ta ne ve, kako je zaslužil 100 000 €, in je presenečen nad vsoto, ki se je znašla na njegovem računu, za ono političarko je nekdo proti njeni volji ponaredil srednješolsko spričevalo, znani menedžerji so nenadoma zboleli za amnezijo, in se ne spomnijo, kam je šel denar, s katerim so upravljali, nadzorniki ničesar ne nadzorujejo in nimajo pojma, kdo je podpisal škodljive pogodbe za podjetje, katerega delovanje naj bi nadzorovali, obtoženih nikoli ni na sodišče, ker so nenadoma absolutno bolni in morajo doma počivati … Zgodba je iz dneva v dan do pičice enaka. In ljudje?

Ljudje pa … kot bi živeli v banana republiki, v politično nestabilni državi torej, ki na primer na veliko izvaža banane ali kako drugo sadje, zlasti pa je zanjo pomembno, da ima velikanski obubožani delavski razred in vladajočo plutokracijo, ki zajema predvsem biznismene, generale in politike. Ti izkoriščajo gospodarstvo države zase in neznansko bogatijo. Je Slovenija res banana republika?

Prvi odgovor je seveda kategorični Ne! Lahko bi celo rekli, da Slovenija absolutno ni banana republika, saj niti nima banan, da bi jih izvažala. Kljub temu ima navadni državljan republike Slovenije vsak dan znova nenavadni občutek, da pripadniki političnih in gospodarskih elit delajo, kar jim pade na misel, pa če so njihova dejanja še tako nora. Zdi se, da preprosto ne poznajo nobene meje in delajo, kar hočejo, zavedajoč se, da jim nihče ne more skriviti lasu na glavi, če pa bi se že kdo spomnil, da bi jih prijavil pravni državi, ki jo sicer nenehno zaklinjajo, imajo tako ali tako na voljo odvetnike, ki so očitno zmožni rešiti pred roko pravice čisto vsakega, ki ima dovolj denarja.

A zadnja večerja je kljub vsemu blizu, kajti ljudstvo se vendarle prebuja iz stoletnega spanca in zmedeno ugotavlja, koliko norosti se je nakopičilo v vseh teh letih. Morda bo naredilo, kar mora narediti, sklicujoč se natanko na Jezusa Kristusa.

Ko je Jezus priredil zadnjo večerjo, je vedel, da je njegov konec zelo blizu. Na tem svetu je namreč naredil, kar je moral narediti, njegovo poslanstvo je bilo končano. Pomembno je tudi to, da ni bil znanstvenik in ni bil apostol racionalnosti; kaj to pomeni, bo razvidno kasneje. Ko se je naslavljal na ljudi, jih ni nagovarjal kot racionalne mašine, temveč kot čuteča bitja, ki verjamejo in verujejo, kar je nekaj drugega. Takole je govoril: Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen. (Jn 6,35) Jezus se je pozneje vrnil kot sveti duh in bival med ljudmi, če so ti verjeli vanj.

Danes niti številni ljudje, ki trdijo, da so kristjani, ne verjamejo v Jezusa in ne razumejo, kaj je sveti duh in kako naj se vedejo drug do drugega, da bo duh med njimi, saj so vse preveč konformistični, prilagojeni in boječi, zato v glavnem stokajo, kako jih pripadniki elit ropajo in kradejo. Priklanjajo se močnim in vplivnim ali pa so preprosto tiho, zato močni in vplivni lahko delajo, kar hočejo. Tudi Vitoslav Türk ne razume Jezusa Kristusa in tega, kako nagovarja ljudi, ve pa, kako je mogoče izkoriščati strah podložnih in njihovo pripravljenost, da tiho prenašajo življenje in se ne upirajo. Tako na primer plačuje vodovodni priključek za hišo, o kateri sploh ne ve ničesar. Plačuje tudi račune za porabo vode in kanalščino, kot so potrdili v Rižanskem vodovodu Koper, kar pomeni, da je bodisi absolutno neveden in preprosto ne ve, katere račune plačuje, ali pa ima kaj za bregom, saj noben človek pri zdravi pameti ne plačuje računov nekoga drugega, če mu ni treba. Torej ne razume Jezusa, ki je rekel: Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo (Lk 6,20), te dni pa gotovo v krogu družine je šunko in jajca in hren in potico in vse drugo, saj je tak običaj.

Pripadniki plutokracije so sicer res ubogi v duhu, toda obenem so tudi bogati, saj imajo denarja, tega sveta vladarja, kolikor hočeš. Dobro vedo, da je racionalno imeti absolutno veliko denarja, zato ga zbirajo in znašajo na kup, in da je duhovnost zgolj modna muha, ki jo je zaradi duha časa v družbi znanja dobro sem in tja omeniti, da si videti bolj imeniten.

Racionalnost, na katero se sklicuje Vitoslav Türk, je v resnici groteskna. Toda v Sloveniji živi veliko apostolov racionalnosti, ki je pogosto prav tako groteskna, a se nihče ne vznemirja. To so tehnokrati, ki verjamejo, da je realnost mogoče opisovati in pojasnjevati s pomočjo matematike in naravoslovnih znanosti, verjamejo pa tudi, da imajo družbeni problemi tehnične rešitve. Zgodovina nas uči, da je realnost bistveno drugačna in da družbeni problemi niso naravoslovni ali tehnični. A kot rečeno: večina je zgolj tiho in se hedonistično zadeva z drobnimi dnevnimi in nočnimi užitki.

Dobro je torej pogledati nekoliko v zgodovino; na primer v prejšnje stoletje. V šestdesetih letih so dobili Američani idejo, da bodo zasnovali povsem novo družbo. Tako imenovani apostoli racionalnosti so bili novi načrtovalci družbenega življenja, ki naj bi končno omogočilo vsem ljudem kakovostne eksistence. Verjeli so, da bodo z novimi načini razmišljanja našli boljše rešitve za probleme, predvsem pa so verjeli, da so problemi rešljivi s pomočjo matematike. V obdobju razuma se je zato rojevala in razvijala še danes tako priljubljena družba znanja, zato so bili obeti veliki. Boljši svet naj bi torej zagotavljala znanost, temelječa na matematiki, zagotavljalo naj bi ga tudi novo uporabno znanje.

Takega znanja je bilo res vse več, optimizem je bil vse večji, med ljudmi se je razvijal občutek, da je družba racionalni organizem, ki ga je mogoče oblikovati in mu napovedovati celo usodo. Podlaga vsega je bila kajpak matematika kot najbolj racionalna od vseh oblik znanja, kar jih premore človeštvo.

S pomočjo matematične racionalnosti in računalnikov je bilo mogoče napovedovati tudi prihodnost, ki je bila kajpak obetavna in svetla in optimistična. Tak način razmišljanja o družbenem življenju je zajemal tudi nadzorovanje in kontrolo, kar je seveda povsem logično in pričakovano.

V orisani perspektivi je bilo videti, da bodo ljudje zanesljivo vse bogatejši in da bodo njihovi medsebojni odnosi vse boljši. Če bi bili roboti, bi tako tudi bilo, toda ljudje niso roboti. Jasno je postajalo, kako zelo utopičen je kapitalizem in kako utopično je matematično in tehnično razmišljanje o ljudeh in o tem, kar imajo med seboj.

Vietnamska vojna je surov dokaz, da ljudje preprosto nismo racionalni roboti, o katerih sanjajo futuristi in zastopniki kapitalizma. Svet ni racionalna celota, ki bi jo lahko kdorkoli nadzoroval, ljudje niso racionalne živali, ki bi jih bilo mogoče usmerjati. Življenja ljudi zato ni mogoče usmerjati in kontrolirati, pa če imamo na voljo še tako zmogljive računalnike.

Političnega življenja ljudi torej ni mogoče usmerjati z znanostjo, v katero verjamejo tehnokrati in menedžerji oziroma upravljavci družbenega življenja. Ali ga je potemtakem sploh mogoče usmerjati?

Vprašanje je vsekakor na mestu. Pridružuje se mu še eno. Kdo naj bi usmerjal družbeno življenje in kam? Kaj bi se zgodilo, če bi enkrat za spremembo ljudje sami začeli resno razmišljati, kako bodo usmerjali in urejali lastna življenja, namesto da jih predajajo v roke menedžerjev?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži