Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Slovenija potrebuje praktične rešitve in vizionarske zamisli, je dejal prejšnji dan Borut Pahor, predsednik republike. Vsakdo naj dela v skupno dobro in po najboljših močeh, je še dodal. Smo na prelomni točki, ko se pod skorjo malodušja že skriva vera, da zmoremo več, da znamo več in da smo sposobni, skupaj z drugimi, ki so v podobnem položaju, izkopati se iz krize. Želim vam vse dobro, pogum in srečo, ki je kajpak na strani pogumnih, je na koncu podčrtal predsednik.

Čaka nas trdo delo, ki se ga ne bojimo, je dodala prva ministrica. Imamo konkretne cilje. Slovenija je stabilna država, primerjave s Ciprom niso potrebne niti primerne. Verjamemo, da se da, drugače ne bi stali na tem kraju, je podčrtala še sama.

Številke kažejo drugače, toda predsednik in predsednica imata kljub temu prav, ko trdita, da bi lahko s skupnimi močmi naredili veliko spremembo. A problem je že v tem, da je njuno govorjenje žargonsko in je del retoričnih vaj. Ko politiki govorijo o skupnem delovanju, namreč mislijo nase in na to, da bodo sami krenili k cilju, drugi pa se jim lahko pridružijo, če se strinjajo z njimi, in če se sami strinjajo, da se smejo pridružiti.

Modno je namreč govoriti, da je dobro, če se ljudje lotevajo dela skupaj, teamsko, da z združenimi močmi rešujejo probleme in ustvarjajo nove pogoje za boljše življenje v lepšem svetu, saj več glav več ve, vse skupaj pa vedo zelo veliko. Prav zaradi skupinskega dela, ki ga ne primanjkuje in daje čudovite rezultate v umetnosti, znanosti, šolah, v športu, kjerkoli v vsakdanjem življenju, je toliko bolj osupljivo, da je tako malo teamskega, skupinskega dela pri reševanju največjega, najbolj aktualnega in najbolj perečega problema velikanske večine ljudi, problema, ki ga imenujejo recesija, kriza in podobno.

Zdi se, kot da ljudje raje skupinsko rešujejo probleme, ki so hitreje rešljivi in manj pomembni, zares pomembne probleme pa prepuščajo v reševanje strokovnjakom in pripadnikom elit, ki so kajpak nadvse zadovoljni, da imajo monopol nad reševanjem in razlaganjem tega problema. Ali pa si strokovnjaki preprosto jemljejo pravico, da o vsem odločajo sami, potem pa se zaradi strankarske pripadnosti večno prerekajo med seboj, kdo ima bolj prav. V naši državi sicer modno razširjenega teamskega dela na tem področju prav gotovo močno primanjkuje, zato ima predsednik države v natanko določenem smislu celo prav.

Podobno se sprašuje tudi Richard Wolff, avtor knjige o demokraciji na delovnih mestih, saj bi upravičeno smeli pričakovati, da bodo ljudje hoteli demokracijo na delovnih mestih, kjer preživijo vsaj polovico budnega življenja. Toda naš predsednik ne govori o demokraciji na delovnem mestu in najverjetneje tudi nikoli ne bo, zato mu ne gre verjeti, ko govori o skupnem delu in skupnem reševanju krize.

Tudi drugi ljudje očitno nočejo dojeti, da se v kapitalizmu lahko obnašaš zgolj na dva načina in da tretji preprosto ne obstaja. Prvič. Držiš se pravil kapitalistične igre in upaš, da boš čim dlje v igri, da te tekmeci ne bodo premagali in izrinili iz igre. Sodelovanje med tekmeci sploh ni predvideno, saj bi bilo to leseno železo, kajti v kapitalizmu vsakega posameznika, ki je v igri, zanima denar, ne pa sodelovanje. Drugič. Pravil se ne držiš, pri čemer ni pomembno, kateri vzgibi te vodijo k takemu vedenju, in zato nisi del kapitalistične igre, kar pomeni, da si preprosto izključen že na samem začetku. Vsako govorjenje o sodelovanju je v takem primeru zgolj cinizem.

Tega ni težko dojeti, zato ne moremo reči, da ljudje niso sposobni razumeti pravil kapitalistične igre, temveč moramo reči, da jih preprosto nočejo razumeti. Pri tem je na delu individualna in množična psihologija ljudi. Posamezniki nočejo razumeti in se razumevanju upirajo, ker so tako vzgojeni. Množice nočejo razumeti, ker imajo od množičnega vedenja oziroma regresa koristi. Kdor je torej v igri, dela, kar mora delati, saj želi še naprej biti v igri, oni zunaj pa lahko samo molče gledajo igro, zato potrebujejo retorične bravure, trgovine, spektakle, televizijo, oglase in vse drugo, da jim ni preveč dolgčas.

Oglejmo si aktualni primer, ki se najprej pojavi kot vprašanje. Zakaj se evrsko območje oklepa brutalnih varčevalnih ukrepov kot orodja za boj proti krizi, če pa dokazano ne deluje? Odgovori na vprašanje so trije.

Prvič. Ljudje, ki se oklepajo brutalnih ukrepov, preprosto ne vedo, da ne delujejo. V tem primeru bi jim moral nekdo povedati, vendar je zelo malo verjetno, da ne vedo, saj za to, da bi vedeli, zadošča že zdravi razum. Drugič. Izvajalci ukrepov sicer vedo, da ne delujejo, a jih izvajajo, da bi stisnili ljudi v kot in jih laže nadzorovali, saj domnevajo, da bi se v nasprotnem primeru okrepila družbena gibanja zoper kapitalizem. Tretjič. Vedo, da ukrepi še ne delujejo, a verjamejo, da bodo dolgoročno delovali. Torej so naivni.

Osnovna ideja je zelo preprosta: kapitalizem se približuje koncu, zato moramo nekaj narediti, da ga rešimo. Zdaj ni časa za filozofiranje in prazno besedičenje, treba je nekaj narediti, treba je sodelovati, stopiti skupaj, vsakdo naj prispeva po svojih močeh. Varčevalni ukrepi morda res ne delujejo, toda vsaj trudimo se in rešujemo kapitalizem, od reševanja pa imamo tudi številne koristi, saj ni zastonj. V idejo verjamejo številni ljudje, ki obenem vedo, da kapitalizem res ne bo več dolgo obstajal v današnji obliki, a jim je za to preprosto vseeno, saj jih zanimajo le lastni interesi in seveda zaslužek od reševanja, ki ni majhen.

Najbolj nevarni so torej tisti, ki vedo, da ukrepi ne delujejo, in vedo, da niso dobri za ljudi, za katere jim je sicer vseeno. Torej moramo začetni zapis popraviti: varčevalni ukrepi niso dobri za ljudi. Morda niso dobri niti za kapitalizem, toda to ni tako pomembno, saj se je ta pobral tudi po prvem in drugem svetovnem klanju, kar pomeni, da se bo tudi po morebitnem tretjem. Ali drugače rečeno: trenutno je videti, da je kapitalizem preprosto neuničljiv in da je imel Marx prav, ko je zatrjeval, da je toliko močnejši, kolikor slabše mu gre.

Ali preprosteje rečeno: za kapitalizem je tudi uničevanje dobro. Zanj so vojne dobre, ker so profitabilne; dobro je vsakršno uničevanje, saj mu logično sledi rekonstrukcija, gradnja, popravljanje škode, kar seveda terja denar, vlaganja in vse drugo. Kapitalisti so za ohranjanje profitne stopnje pripravljeni narediti dobesedno karkoli; tega dejstva ne bo spremenilo nobeno moraliziranje in nikakršno pozivanje k teamskemu delu.

Problem je torej v tem, da gre slabo ljudem, ne kapitalizmu, za katerega bo izničenje vrednosti, to pa bodo ljudje na svoji koži izkusili kot popolno destrukcijo, kot mana z neba. O tem se je treba spraševati, če mislimo resno. In prvi, zdravorazumski odgovor na problem je – demokracija.

Demokracija, ki je mnogo več kot leporečenje o teamskem delu in sprenevedavo sodelovanje, je odgovor na največji problem ljudi, ki živijo v kapitalizmu, kajti ta deluje po preprostih principih: povečevati profite, tekmovati z drugimi za čim večji prostor pod soncem, proizvajati dobrine, ki prinašajo dobičke. Kapitalizem zato ne proizvaja dobrin za zadovoljevanje potreb ljudi, kajti če neka dobrina zadovoljuje potrebe, ni pa profitabilna, je nihče ne bo izdeloval. Zadeva je še hujša: če imamo milijon ton hrane in milijardo lačnih ljudi, z njimi ne bomo sodelovali in jim ne bomo dali hrane, če je ne morejo kupiti, temveč jo bomo raje vrgli v smeti. V samem bistvu kapitalizma je nekaj destruktivnega, zato je govorjenje o kapitalizmu s človeškim obrazom produktivno in zelo pomembno.

Prvič. Pomembno je zato, ker je tudi v človeški naravi nekaj destruktivnega, kot je pokazal Freud, ko je govoril o prisili k ponavljanju in gonu smrti. Drugič. Pomembno je zato, ker šele ljudje lahko pokažejo prijazen obraz, saj ga kapitalizem, ki je neosebni, nečloveški stroj, kratko malo ne more.

Vse to je v kapitalizmu racionalno. Kar je racionalno, je najprej racionalno v kapitalizmu, saj je ta povsod okoli nas. Dokazovanje česarkoli je zato mimogrede v službi kapitala. Ljudje v glavnem ne poznajo mehanizmov, po katerih deluje, toda tako nepoznavanje je pomembnejše kot nepoznavanje Newtonovih zakonov, kajti poznavanje teh zakonov človekovega vedenja ne spreminja, medtem ko poznavanje zakonitosti kapitalizma spreminja ne le ljudi, temveč dolgoročno ves svet.

Spremeniti se morajo ljudje, ne kapitalizem. Tega je treba zgolj pospremiti na smetišče zgodovine, ne pa ga teamsko popravljati, skupinsko reševati in z združenimi močmi olepševati, da bo imel človeški obraz. Problem je torej v ljudeh oziroma med njimi, kot bi rekel JK, o katerem v teh dneh sicer na veliko govorijo, čeprav ga ne razumejo, ne v kapitaklizmu (tole besedo bom pustil, ker je dober simptom).

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži