Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ob vsem tem dežju ni čudno, da so ljudje še bolj apatični in depresivni, kot so že sicer. Vreme namreč vpliva na počutje ljudi, ti pa se vremenskim vplivom v glavnem ne morejo upirati. In od kod vsa ta mokrota? Znanstveniki pravijo, da se je samo v lanskem letu stalilo za skoraj deset tisoč kubičnih kilometrov ledu, ki je sedaj slana voda. In voda kroži, navsezadnje pa pade na zemljo kot dež. Vse to je zelo logično, pa vendar nekateri kljub dejstvom in logiki še vedno trmasto vztrajajo, da je globalno segrevanje le zarota znanstvenikov. Svet se kljub njihovi trmi definitivno spreminja, saj spremembe doživljamo vsak dan na svoji koži. Logično pa je tudi tole: če je nekdo podkupoval slovenske politike in je zato obsojen na zaporno kazen, je nekdo drugi v Sloveniji podkupnino vsekakor prejel. Nekatere zadeve se bodo zato radikalno spremenile že v bližnji prihodnosti, čeprav bodo številni kljub dokazom še naprej trmasto vztrajali, da niso naredili ničesar narobe in da gre za zaroto proti njim.

Številne zadeve na tem svetu so namreč zelo logične, le ljudje so čudni in velikokrat v lastno škodo preprosto nočejo verjeti, da je res tako. Freud je imel vsekakor prav, ko je dejal, da človek ni bitje, ki bi po naravi hotelo biti srečno; morda je bolj podobno bitju, ki prav skrbi za lastno nesrečo in jo neguje.

Zgodile pa se bodo velike spremembe, ki ne bodo nujno dobre. Ali kot lahko beremo v Danijelovi knjigi: To bo čas stiske, kakršne še ni bilo, odkar so narodi, do tega časa. Mnogi izmed teh, ki spijo v prahu zemlje, se bodo prebudili; nekateri za večno življenje, drugi pa za sramoto in večno gnusobo. Razumni se bodo lesketali kakor sijaj neba. Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost. (Dan 12, 1-4)

Morda kdo verjame, da je smisel življenja v tem, da dobi vse na pladnju. V resnici je ravno nasprotno: smisel življenja je v kreativnem delu, ki je navadno trdo in zahtevno.

Ljudje so v tej deželi v glavnem vse bolj apatični; niso apatični vsi in ves čas, toda občutek apatije kljub temu vztrajno prevladuje. Še vseslovenske ljudske vstaje se počasi spreminjajo v bolj ali manj nezanimive in vedno enake družabne dogodke, ki pa se jih udeležuje vse manj ljudi, saj očitno ne verjamejo, da lahko kaj spremenijo in da se lahko čemu resno uprejo. Samuel Weber v nedavnem predavanju poudarja, da moramo uzreti kapitalistično krizo tudi kot eksistencialno. Njegov poudarek je v luči zapisanega zato vreden temeljitega razmisleka.

Problema se lahko lotimo takole. Če opazujemo otroke pri učenju jezika, o čemer je veliko razmišljal tudi Noam Chomsky, zlahka ugotovimo, da se otroci v prvih letih življenje izjemno hitro učijo. Ne kažejo posebnih težav pri spoprijemanju z novimi okoliščinami, v katerih se znajdejo. Skušajo jih razumeti, skušajo jih artikulirati, skušajo najti rešitve za morebitne probleme, s katerimi se soočajo. Gotovo lahko rečemo, da so pri tem zelo ustvarjalni – dokler jih starši in drugi vzgojitelji ne zatrejo.

Chomsky zato upravičeno poudarja, da je temeljna potreba človeškega bitja potreba po kreativnem delu in upiranju, ne pa po tem, da je priden. Zgledna družba bi vsekakor morala poskrbeti, da bi imeli njeni pripadniki možnosti za kreativno delo, saj je od njega odvisen tudi obstoj občestva, ne le posameznika. Ali kot pravi Chomsky: morala bi jih čim bolj povečevati. Ko dostojanstveniki in drugi danes jamrajo o pomanjkanju vrednot, bi se morali močno zavedati zapisanega, kajti ena najpomembnejših vrednot vsakega človeškega bitja je trdo kreativno delo.

Vprašanje je na mestu: Ali kapitalizem povečuje možnosti ljudi za kreativno delo? Odgovor je seveda takoj pri roki: niti slučajno. Možnosti za kreativno delo ima zgolj peščica ljudi, medtem ko večina čaka, da bo dobila dobrine na pladnju in se obenem svobodno prodaja za mezdo na delovnih mestih, ki so dolgočasna, duhamorna, nezanimiva, ponavljajoča se, celo nevarna in smrtonosna. Ustrezna oblika razvite sodobne družbe je zato povsem drugačna od današnje, dodaja Chomsky, in spregovori o anarhosindikalizmu. V kapitalističnem svetu večina ljudi ne bo nikoli imela priložnosti za kreativno delo, zato bi se morali ljudje zavzemati za drugačen sistem skupnega življenja, v katerem bi imeli več možnosti za tako delo, kar pomeni, da bi končno realizirali, kar je v njihovi naravi.

Z drugimi besedami: Chomsky govori o skupnem življenju ljudi, ki je organizirano tako, da povečuje njihove naravne zmožnosti za kreativno delo. Kaj natanko to pomeni?

Najprej pomeni negotovost in potrebo po odločanju, zaradi katere ne morejo o usodi večine ljudi odločati pripadniki elit. Kreativnost po definiciji pomeni, da ni mogoče vnaprej določiti, katere odločitve so najboljše in katere rešitve problemov so najbolj ustrezne, saj človek lahko vselej na nov način definira sam problem, s tem pa tudi rešitve. Prav zaradi tega ima Chomsky prav, ko trdi, da je dobro, če razvijamo teorijo o človeški kreativnosti in skupnem življenju, ki jo podpira, čeprav, seveda, ne moremo nikoli z gotovostjo trditi, da je tako družbo tudi mogoče ustvariti.

Zakaj je vse to tako zelo pomembno? Tudi odgovor na to vprašanje zasnuje Noam Chomsky. Država ima prav gotovo moč, da vsili državljanom določena pravila življenja, toda sila ali moč oziroma oblast praviloma ni v nobeni resni zvezi s pravičnostjo, zato je treba biti previden pri zatrjevanju, kaj je legalno in kaj ni.

Ko razmišljamo o današnjih vstajah, protestih in podobnem, se moramo močno zavedati, da država sočasno jemlje ljudem ogromne vsote denarja. Njena dejanja niso legalna, zlasti pa niso pravična, saj ljudje niso krivi za krizo in pomanjkanje denarja. Torej bi se morali upreti. Ker so apatični, se seveda ne upirajo, dež pa vse skupaj le še poslabšuje.

Ne gre namreč le za legalnost in pravičnost, temveč tudi za moč, oblast, kot poudarja Michel Foucault v slavnem pogovoru o pravičnosti in oblasti, v katerem je poleg njega sodeloval še Noam Chomsky.

Vprašanje: Ali ljudje v deželi na sončni strani Alp hočejo več moči ali ne? Hočejo pravičnost, več pravičnosti ali ne? Čisto mogoče je, da ne želijo ne enega ne drugega. Mogoče je, da želijo zgolj mir, da jih pustijo pri miru in da se stanje v državi kar samo do sebe vrne v udobno stanje, v katerem so že bili in jim je bilo všeč.

Na žalost vrnitev ni mogoča, saj bo kapitalizem še dolgo v krizi, kar pomeni da ga bodo še naprej reševali in jemali ljudem, kar pač imajo, zato bo apatije še veliko več, veliko več pa bo tudi vode in katastrofalnih naravnih dogodkov. Več apatije bo tudi zato, ker država natanko ve, da mora, na primer z bolonjsko reformo visokega šolstva, disciplinirati inteligenco, da bodo strokovnjaki delali za privatni ali državni sektor kot tehnokrati, ne pa kot misleci, ki jih zanimajo razmerja med oblastjo in pravičnostjo. Ali kot je dejal Chomsky: inteligenca ima veliko odgovornost, postavi pa se lahko na stran sovražnika ali na stran delavcev. Nihče ne more predvideti, kako se bo odločila, toda od njene odločitve je močno odvisna apatija in prihodnost Slovencev oziroma Slovenk.

Profesor doktor Martin Luther bi vsekakor lahko bil zgled, kako se odločiti, ko se človek znajde na križišču, kjer ena pot zagotovo vodi v apatijo. Če se je Jezus res žrtvoval za ljudi, je najmanj, kar ti lahko naredijo, to, da se vsaj malo odpovedo ugodju, načelu ugodja, kot ga je imenoval Freud, in naredijo kaj dobrega zase in za druge ljudi. Eksistencialno vzeto, je življenje smiselno, ko je težko, ne takrat, ko je polno udobja in lenobnega preživljanja časa.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži