Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Tako poteka boj za interpretiranje sveta in prevlado: danes je Slovenija ena najbolj razvitih evropskih držav, jutri dobi ostra opozorila iz Bruslja kot ena najbolj problematičnih. Alenka Bratušek se najbrž na vse kriplje trudi prepričati svet, da Slovenija ne potrebuje pomoči in da bo njena vlada storila vse, kar je treba, da se izvleče iz krize. Pri tem ne pomagajo nobene številke in nobeno dejstvo. Pomembno je le, kdo komu kaj verjame in kdo verjame, da je koga s pošiljanjem signalov in z drugimi interpretacijskimi postopki v kaj prepričal. Videti je namreč, da so finančni trgi, borze in drugi stvori bogovi, ki jih je treba nenehno v nekaj prepričevati, da nam bodo naklonjeni. Ljudstvo pa nemo spremlja boj in si bržčas misli svoje; nihče čisto natančno ne ve, kaj si ljudje v resnici mislijo. Čisto mogoče je, da to nikogar niti ne zanima.

Kljub temu smo ljudje izjemno nenavadna, zanimiva, kompleksna in sofisticirana bitja. Nismo egoistični racionalni stroji, nismo enodimenzionalne živali in nismo preprosti mehanski skupki atomov. Smo kaotična, transcendentna, odprta in nepredvidljiva bitja, zmožna razumeti lastna dejanja in dejanja drugih ter jih spreminjati na načine, ki jih ni mogoče spraviti v nobeno enačbo, zato fiziki nikoli ne bodo razvili teorije vsega.

Finančni trgi seveda niso žive osebe, zato jim ne bi smeli pripisovati človeških lastnosti. Pa vendar spontano razumemo, kaj pomeni, če rečejo, da ne smemo vznemirjati finančnih trgov in da se jim moramo dobrikati, saj nam ne verjamejo na besedo, zato vemo, da hočejo od nas konkretna dejanja. Hočejo dokaze, da mislimo zares, ko trdimo, da se bomo izvlekli iz krize in pomagali po svojih močeh reševati kapitalizem. Samo besede kajpak niso dovolj, potrebna je še akcija. Vse lepo in prav, le tega ne razumemo, kdo hoče dejanja od nas, kateri človek z imenom in priimkom ima pooblastila, da pričakuje od državljanov in državljank Slovenije akcijo, s katero naj bi zadovoljili finančne trge in reševali kapitalizem; in za koga naj bi ga sploh reševali? Kdo torej komu služi: finančni trgi ljudem ali ljudje finančnim trgom? Zadeva je vsekakor nekoliko bizarna.

Kljub razumevanju zapisanega moramo biti resni. Dejanja se namreč ne bodo zgodila sama od sebe, temveč bodo zanje poskrbela človeška bitja. A poskrbela bodo le, če bodo izpolnjeni nekateri pogoji, o katerih so že zdavnaj spregovorili psihologi, če bodo v njih prepoznala smoter in če jim bodo lahko pripisala kak smisel.

Psihologija je zelo zanimiva veda, ki jo je dobro preučevati, saj se lahko marsičesa naučimo – na primer o smotrnosti in smiselnosti človeških dejanj, saj ljudje ne živijo kar v tri krasne. Psihologija v kapitalizmu je še zlasti zanimiva zaradi blagovnega fetišizma in vtisa, do so finančni trgi živa bitja, ki verjamejo ali ne, želijo ali ne, imajo potrebe po signalih, znakih in tako naprej. Zlasti pa je vse skupaj pomembno zato, ker nam nenehno govorijo, kako pomemben je v življenju denar, kako pomembni so številke, grafi in vse drugo, kako pomembni so signali, ki jih pošiljamo trgom, oni pa nam, kot da imamo tudi sami potrebo po njih.

Psihologija je na primer dokazala, da imamo tudi ljudje precej bolj kompleksne potrebe, nenavadne želje in da nezavedno verjamemo v to in ono. Lahko na primer verjamemo finančnim trgom ali pa ne. Lahko želimo živeti v kapitalizmu ali pa ne želimo. Imamo pa tudi potrebe. Na primer potrebo po kreativnem delu in resnem razmišljanju, ki ga nekateri imenujejo kritično.

Kapitalizem ni sistem življenja, ki bi podpiral kreativno delo ljudi in resno razmišljanje, zato imamo problem. Podpira namreč profitabilno delo, kar pa je nekaj drugega. Lahko ste tisočkrat kreativni, lahko imate cel kup vrednot in lahko zelo resno razmišljate, pa vas ne bo noben kapitalist niti povohal, če vaše delo ne bo profitabilno.

Za kaj je dobro profitabilno delo? Za profite, kakopak. Te poberejo lastniki kapitala, ostali se lahko obrišejo pod nosom. Zakaj bi potem ljudje delali, če pa jim jemljejo ustvarjeno vrednost? Ni logike, da bi delali, razen če so prisiljeni delati, če morajo prodajati lastno delovno silo in tekmovati drug z drugim. Večina ljudi na tem svetu mora delati natanko to, tj. prodajati sebe za borno mezdo in neusmiljeno tekmovati drug z drugim.

Ljudje, ki so prisiljeni delati, tekmovati in se prodajati, niso kreativni in ne morejo biti. Za kreativnost morajo biti namreč izpolnjeni nekateri pogoji.

Kaj torej resnično motivira ljudi, da bi bili kreativni?

Prvič. Motivirajo jih ljudje, in ne finančni trgi, stroji, mehanske ali digitalne naprave, roboti in drugi stvori. In tudi izmed ljudi jih ne more motivirati vsakdo. Motivirajo jih samo tisti ljudje, ki jih poslušajo, ki kažejo empatijo, ne težijo, ne priganjajo, ne moralizirajo, ne napadajo. Na kratko, motivirajo ljudje, ki znajo nagraditi, spodbuditi, potrditi, ne pa odvzemati in omejevati, kaznovati in vpiti, groziti, si za vsako malenkost besno puliti lase in se metati ob tla.

Drugič. Ljudi ne motivira denar. Ta je dober, ker ga v kapitalizmu pač potrebujemo, ni pa motivator; nikoli ni bil in nikoli ne bo. Preprosto mehansko delo je še za silo povezano z denarjem in s pripravljenostjo ljudi, da garajo zanj, zahtevnejše mentalno delo pa nikakor ni. In mehansko delo za tekočim trakom pač ni kreativno. Motivirajo torej drugačne nagrade, ne denar ali blago.

Tretjič. Ljudje smo predvsem duhovna in kreativna bitja, ne pa tovorno živinče. Za mentalno, kognitivno in duhovno delo denar kratko malo ni pomemben. Ljudi motivira za kreativno delo – samo kreativno delo. Resnična nagrada v življenju očitno ni denar, velika hiša ali bazen, jahta ali limuzina, kot verjamejo slovenski tajkuni in pripadniki elit.

Četrtič. Ljudi ne motivira preprosta linearna logika: če narediš X, boš dobil Y. Daleč od tega. Ljudje smo kompleksna bitja in prebivalci kaotičnih svetov – ne enega samega. Zares nas motivirajo šele kompleksne naloge, pri katerih se moramo potruditi in dati vse od sebe. Torej se motiviramo sami.

Ljudje nimajo radi, če dobivajo iz dneva v dan bebave naloge od šefov, pa če so ti še taki deloholiki s človeškim obrazom. Ne marajo mehanskih, repetitivnih, preprostih nalog, ki imajo vselej enake rešitve. Preprosto: ljudje hočejo več.

Sedaj pa se ozrite okoli sebe in si povejte, koliko motivatorjev je okoli vas.

V kapitalizmu so številni ljudje zgolj utrujeni, zgarani, razočarani in izkoriščani. Mnogi so na robu obupa in so ves čas pod stresom, številni vsak dan potrebujejo take ali drugačne droge in druge substance. Nervozni so, nemirni so, nezadovoljni so, nikogar nimajo, s katerim bi se pogovarjali. Dovolj imajo kapitalizma, korupcije, lepo oblečenih pripadnikov elit, žargona, medijskega smetja, spektaklov in simuliranih oblik življenja, fetišev in finančnih trgov, ki jim kar naprej pošiljajo signale in znake ter jih tudi prejemajo od njih.

Bistvo povedanega pa je tole: ljudje niso nastali s kapitalizmom in bodo hodili po Zemlji še dolgo potem, ko kapitalizma niti v muzejih ne bo več. Denar ni najvišji cilj evolucije in kopičenje profitov tudi ne. Najvišji in zares vreden cilj evolucije je kreativnost, je zmožnost človeških bitij za spreminjanje sebe in sveta, za kreiranje novih svetov in novih načinov skupnega življenja, ki se imenuje komunizem.

Psihološka spoznanja so povsem jasna. Ljudje bodo kreativni, če bodo imeli občutek, da so svobodni, spoštovani in neodvisni. Kreativni bodo celo, če bodo imeli nad seboj šefa, a ta bo moral znati ceniti njihovo kreativnost, kar pa je skoraj nemogoče, zato je najbolje, da je šefov čim manj in da se lepo diskretno držijo ob strani.

Diskretna umaknjenost šefov je pomembna tudi zato, ker kreativnost ni enkratno dejanje, temveč je vedno nov začetek procesa, v katerem ljudje uživajo, če postajajo boljši in boljši. Omejevanje je najslabše, kar se lahko zgodi kreativnim ljudem, saj potem ne morejo napredovati in postajati vse boljši.

Če torej hočejo finančni trgi kreativna dejanja, naj se njegovi zastopniki resno zamislijo nad zapisanim, ki ni nikakršen signal ali znak, ampak je resen razmislek. Če pa blefirajo, je najbolje, da takoj sami od sebe odidejo na smetišče zgodovine.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži