Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Friedrich Nietzsche je v delu z naslovom Filozofija v tragičnem obdobju Grkov (Philosophie im tragischen Zeitalter der Griechen) pokazal, da tragičnost človeške eksistence ni toliko v tem, da ga lahko doletijo nesreče in krize, zaradi katerih trpi, temveč je predvsem v tem, da mora vsak posameznik plačati določeno ceno za lastni obstoj. Torej je v radikalnem smislu že sama eksistenca človeških bitij zaznamovana s smrtjo, z izginotjem v nedoločljivem, ki so ga Stari imenovali apeiron. Nietzsche je imel zato prav, ko je dejal, da bi morali ljudje toliko bolj izkoristiti eksistenco, ki jo imajo na voljo, namesto da še povečujejo lastno bedo. V časih kriz je to še pomembnejše. Oglejmo si podrobnosti.

Ljudje smo še vedno obupno naivni in preveč verjamemo, kar vidimo ali slišimo. Vse to je namreč učinek montaže, če si lahko sposodim filmski izraz. Ne obstaja neposredno zrenje v svet in ne obstajajo neposredne, avtentične izjave o njem. Če je v človeških življenjih kaj avtentično, potem je zares pristna kvečjemu tesnoba, kot je nekoč rekel Lacan. Avtentično je tudi trpljenje, kot ve vsakdo iz svoje izkušnje; kar je avtentično, ne laže.

Eno temeljnih Freudovih spoznanj je, da se ljudje pogosto vedejo tako, da ustvarjajo simptome natanko takrat, ko se ne morejo soočiti s pristnimi oziroma travmatičnimi vsebinami svojih življenj, tj. z resnico. Simptom je sicer prav poseben način, kako se vseeno soočajo z njo, ker so v to zaradi naravnih zakonov prisiljeni, pri tem pa je pomembno tudi to, da človek za simptome navadno sploh ne ve, da so simptomi. Tako se z nečim pogosto ukvarja in ne pomisli, da se z nečim drugim sploh ne ukvarja ali pa se ukvarja zgolj mimogrede, ker je to zanj pač preveč travmatično.

Enak mehanizem deluje na obči ravni. Ko se na primer kapitalizem znajde v krizi, številni ljudje kot kloni nenadoma govorijo o istem (kako ga rešiti, kako dobiti denar, ustvariti nova delovna mesta), obenem pa simptomatično o določenih temah, kot so izkoriščanje delovne sile, nepravičnosti, revščina, sistematično izključevanje ljudi, kot so invalidi, ne rečejo ne črne ne bele, čeprav so to zelo avtentične in pristne zadeve, ki vsak dan neposredno zaznamujejo njihove eksistence. Vzemimo v precep en sam in zadnje čase najbolj razvpit primer, ki nam pove, kako nastajajo simptomi in zakaj.

Trgi so vznemirjeni, doni te dni iz vseh zvočnikov po deželi. Torej smo prisiljeni slišati še več bajk in mitov o nesrečnem kapitalizmu in drugih živih bitjih, ki nikakor ne smejo biti vznemirjena, saj naj bi bilo to slabo in nevarno za ljudi oziroma njihove eksistence. Nobenega menedžerja ne zanima, da so po svetu milijoni ljudi že zelo dolgo časa močno vznemirjeni zaradi izkoriščanja, če pa se vznemiri en sam trg, karkoli že to je, vsi planejo pokonci in začnejo pridigati ljudem, naj jih čim hitreje pomirijo, ti pa se v glavnem poslušno odzovejo, saj so vzgojeni za poslušnost. Človeku postane kar slabo, ko posluša tako stokanje.

Vznemirjene trge skušajo pomiriti, kot so nekoč skušali miriti demone, bogove in druga mitološka bitja: tako, da so jim metali device, zanje pa so klali tudi ovce, koze, krave, perjad in druge živali ter jim darovali njihova srca in druge notranje organe. Danes skušajo trge miriti tudi na drugačne načine. Na primer.

Ciper je zadnji test za nove načine reševanja kapitalizma, kajti ta je v vse večjih škripcih, stari testi pa ne delujejo. Ves tehnokratski žargon o reševanju bank, krčenju javnega sektorja in zaganjanju gospodarstva je zato povsem odveč in je nepotreben, kajti novi test je preprost: če ne gre drugače, ljudem kratko malo vzameš denar, ki ga imajo v bankah, in basta.

Ko razviješ test, ga seveda najprej preveriš. Testiraš, da vidiš, kako se bodo odzvali ljudje. Teh se je vseeno treba vsaj nekoliko bati, kajti v zgodovini so se že dogajale krvave revolucije, teh pa vendarle ne želiš.

Ljudje se na test kajpak pričakovano dramatično odzovejo, saj niso padli z Lune, zato se nekoliko potegneš nazaj, ampak samo malo. Potem potegneš novo, prav tako predvidljivo potezo, saj verjameš, da vedno deluje: ljudi, ki so sicer vzgojeni za poslušnost, je treba prestrašiti. Torej: če ne boste dali denarja prostovoljno, bo za vas še veliko slabše. Kaj boste izbrali?

Računaš, da se bodo ustrašili in izbrali prvo možnost, saj so poslušni, razumni, egoistični in preračunljivi. Toda psihologija ljudi vendarle ni tako linearna in preprosta kot mislijo ti, ki upravljajo s človeškimi viri in pošiljajo signale onim mitološkim bitjem. Ljudje se sicer ustrašijo, a ne vselej. Včasih jim je preprosto vseeno za posledice in takrat naredijo kaj tveganega in pogumnega, celo dramatičnega in radikalnega oziroma korenitega.

Recept je silno preprost: oblast hoče podkupiti ljudi, ker naivno verjame, da so vsi ljudje podkupljivi. Pa niso. Niso niti približno. Poleg tega niso neumni: vedo, da je na tem svetu hudo in da je zla veliko; jasno jim je, da kapitalizem ni dober za vse; verjamejo, da je boljši svet mogoč; prepričali so se, da kapitalistični sistem ne deluje.

Sklep je prav tako preprost: sistem, ki ne deluje, je treba rešiti. Narobe: sistem, ki ne deluje, je treba zamenjati. Kdo hoče rešiti kapitalizem? Ljudje, ki imajo od njegovega nedelovanja ogromno koristi. Ljudje imajo veliko koristi natanko zato, ker sistem ne deluje!

Kako vemo, da ne deluje? Vemo, ker opazujemo sistematično izključevanje ljudi, ki ne morejo dobiti dela in životarijo, beračijo ali dobesedno živijo na smetiščih. Njihovo število je tisočkrat večje od števila pripadnikov elit, čeprav se ti navidezno ves čas trudijo, da bi ustvarjali nova delovna mesta.

Kapitalizem je sistem, ki ne deluje, zato imajo lahko pripadniki milijoninke neznanske količine blaga, dobrin in denarja. Sistem, ki bi deloval, bi bil namreč demokratičen ter naddoločen z načelom egalitarnosti in pravičnosti.

V sveti knjigi je o tem veliko napisanega. V prvi Mojzesovi knjigi tako beremo: Veroval je GOSPODU in ta mu je to štel v pravičnost. (1 Mz 15,6) Torej nikakor ni nujno, da verjamemo menedžerjem, finančnim trgom in kapitalizmu, saj je čisto dovolj, če verjamemo Gospodu.

Ali pa. Za pravičnost, za pravičnost se poganjaj, da boš živel in vzel v last deželo, ki ti jo daje GOSPOD, tvoj Bog. (5 Mz 16,20) Ni vse v grabljenju denarja in blaga, kot pravi Job: Oblačil sem pravičnost, da me je ogrinjala, pravica mi je bila kakor plašč in pokrivalo. (Job 29,14)

Preprosto rečeno: človek potrebuje boga in vero vanj. Ne potrebuje vere v Boga in ne potrebuje religije ter njenih zastopnikov. Bog je neskončen, človek pa lahko v odnosu do njega doživi to, kar je zanj in za njegovo življenje najverjetneje bistveno in najpomembnejše: odpiranje odprtemu, odpiranje odpiranju.

Natanko v odpiranju človek spoznava, kaj resnično želi na tem svetu. Potem zavrne kapitalistični žargon, s katerim ga pitajo vsak dan in mu dopovedujejo, kaj želi in potrebuje.

Toda pravičnost ne pomeni dobrodelnosti, zaradi katere so videti bogataši prijazni in naklonjeni ljudem, ki jim lahko dajejo miloščino. Pravičnost pomeni svet, v katerem sploh ni bogatašev in revežev, ki potrebujejo miloščino.

Nasprotno bo v nepravičnem svetu nekoč živela genetsko spremenjena rasa bogatašev in genetsko povsem podrejena rasa revežev, ki bodo odvisni od miloščine. Kakšna je namreč fantazma pripadnikov elit? Njihova fantazma je zelo preprosta: zombiji, ki delajo zanje, ustvarjajo vrednost ter so poslušni, povsem nevedni in nemočni.

Sedaj razumemo, zakaj nastajajo simptomi. Nastajajo zato, da bi bili ljudje še naprej poslušni nevedni in nemočni zombiji. Freud nam je v pomoč, če hočemo razumeti zapisano.

Govorjenje o razvoju posameznikov, o napredku, njihovem zadovoljstvu in sreči je zgolj ideologija, ki deluje prek nadjaza. Vsak človek ve iz lastnih izkušenj, da pritisk nadjaza (moraš delati to in ono, ne smeš počivati, zapravljati časa, pohajkovati naokoli …) deluje natanko tako, da sploh ni mišljeno, da bi človek ustregel nadjazu. Kar je logično: nadjaz je potreben in deluje le, če mu ne moreš ustreči, kar pomeni, da ga skušaš neskončno dolgo ubogati. Če bi končno naredil, kar terja od tebe, ga dobesedno ne bi več potreboval.

K sreči ljudi ni mogoče spremeniti v zombije, saj vedo, kako dešifrirati simptome. Še več: ljudje se lahko organizirajo in uprejo izkoriščanju. Velikokrat so se že in velikokrat se še bodo.

Bodočnost je zato svetla.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži