Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Naj počiva, toda ali tudi bo? Če bi bilo Rožmanovo delovanje med drugim svetovnim klanjem na ravni tega, kar je zastopal Jezus Kristus, saj je bil kristjan, bi bil njegov pokop v Sloveniji povsem na mestu, mož pa bi gotovo počival v miru že vsaj pol stoletja. Je bil Rožman na ravni Jezusovega nauka? Je bil kristjan? In kako je z drugimi kristjani?

Bertrand Russell je leta 1927 v znamenitem razmisleku z naslovom Zakaj nisem kristjan opozoril na tri zadeve, ki so pomembne tudi danes, in sicer za vsakogar izmed nas, saj živimo v povsem razcepljeni državi, ki ne najde miru in ne zmore sprave.

Prvič. Če bi pomenilo biti kristjan isto kot skušati živeti dobro življenje, bi bili kristjani vsepovsod po svetu in ne bi bilo nobene potrebe, da se imenujejo kristjani. Je skušal Rožman živeti dobro življenje, kot mu je ustrezalo? Očitno je, da beseda kristjan označuje nekaj drugega.

Drugič. Kristjan je samo tisti človek, ki verjame v določene zadeve. V katere torej mora verjeti? Verjeti mora v nekatere dogme (na primer o naravi Boga ali nesmrtnosti duše). Poleg tega mora verjeti tudi v nekatere značilnosti Kristusa in njegovega delovanja. Je že zaradi tega, ker verjame v take dogme in značilnosti, tudi dober, moder in pravičen? Seveda ne. Da bi bil človek tak, se mora zgoditi še vse kaj drugega. Kdor hodi v cerkev in verjame v dogme, še ni kristjan, ki bi zmogel biti dober, moder in pravičen.

Tretjič. Jaz (Bertrand Russell) nisem kristjan, ker preprosto ne verjamem v Boga in ne verjamem v nesmrtnost duše, to pa še ne pomeni, da ne vem, kaj je prav in kaj ni; to še ne pomeni, da ne morem biti dober, moder in pravičen.

Kristjani so še do nedavnega verjeli v pekel in peklenščke, večni ogenj in trpljenje duš v njem. Dostojanstveniki so se nekega dne odločili, da morda res ni več nujno verjeti v take srednjeveške zadeve, zato so vse skupaj ukinili. Danes si zato lahko kristjan, ne da bi verjel v pekel in vse drugo, kar naj bi se dogajalo tam doli, pravi Russell.

Obstaja sploh kakšna nujnost, ki te naredi kristjana, ali je to zgolj prazna beseda, ki označuje ideološko pripadnost?

Tako je govoril Russell pred skoraj stoletjem. Kaj pa danes? Tudi če ne verjamemo v Boga in nesmrtnost duše, še vedno lahko razmišljamo o Kristusovem delovanju, obenem pa nam ni treba verjeti, da je bil JK najboljši in najmodrejši človek ne svetu.

Filozofov poudarek o peklu je zelo pomemben: lahko sem kristjan, a mi ni treba verjeti v pekel, ni se mi ga treba bati. Lahko verjamem vanj, ni mi pa treba. To je zelo pomembno, kot bi se strinjal tudi Freud, ki je vedel, da so ljudje vse preveč podrejeni nadjazu in njegovim zahtevam ter prestrašeni.

Ali je potemtakem treba verjeti v Boga, čigar obstoj naj bi bilo mogoče dokazati, če hočeš biti kristjan? Je obstoj Boga res mogoče dokazati? Noben argument, ki so ga doslej kreirali ljudje, ne prestane resne preizkušnje. Na kratko.

Ljudje verjamejo, da ima vse, kar obstaja, vzrok. Torej ga ima tudi svet. Prvi vzrok vsega naj bi bil Bog.

Ta argument šepa na obe nogi. Zemlje na primer ni nihče ustvaril in življenja na njej tudi ne. Znanost je to dokazala že pred časom. In če bi Bog res kaj ustvaril, se je povsem logično in smiselno vprašati, kdo je ustvaril njega.

Če je torej lahko nekaj brez vzroka (na primer Bog), je lahko brez njega tudi kaj drugega (na primer Zemlja ali življenje na njej). Nikakor torej ne moremo kategorično trditi, da vse, kar obstaja, MORA imeti vzrok.

Vesolje je polno objektov, ki se ravnajo po naravnih zakonih, kot jih lahko opiše ubogo človeško bitje, toda niti to ne pomeni, da je zakone v vesolje položil Bog. Poleg tega nas znanost uči, da nikakor ni nujno, da naravni zakoni, kot jih poznamo, veljajo povsod v našem vesolju, da o drugih vesoljih niti ne govorimo, saj so naravni zakoni zgolj statistična povprečja, kot poudarja Russell. Kaj bodo šele rekli znanstveniki čez tisoč let!

S človeškimi zakoni je še veliko slabše. Nenehno nam govorijo, kaj naj jemo in česa ne, kako naj se vedemo in kako ne, a to še statistična povprečja niso, saj se nenehno spreminjajo. Ljudje zaradi nadjaza poslušajo tudi čiste neumnosti in jim verjamejo.

Bog, ki bi imel razloge, zakaj je uveljavil take naravne zakone, kot jih domnevno poznamo, vemo pa, da sploh niso povsod v našem vesolju enaki, ima problem, saj je tudi njegovo delovanje podrejeno zakonu, ki očitno ni konsistenten.

Še slabše je z argumentom o dizajniranju vesolja, ki naj bi ga Bog naredil natanko tako, da lahko živimo v njem in si belimo glavo, ali obstaja ali ne. Če bi bila na primer kozmološka konstanta samo čisto malo drugačna, kot je, nas preprosto ne bi bilo, pravijo.

Toda žirafe nimajo dolgih vratov, da bi dosegle liste na vrhu dreves, temveč dosežejo liste, ker imajo dolge vratove. In nosa nimamo zato, da lahko nanj posadimo očala, temveč očala nanj lahko posadimo, ker je pač tam in jih lahko nosi. Vesolje ni bilo narejeno, da bi mi živeli v njem, lahko pa živimo v njem, ker obstaja.

Obstaja tudi moralni argument, na podlagi katerega lahko razmišljamo o Bogu, pa tudi o vedenju tega ali onega človeka oziroma o kristjanih.

Brez Boga ljudje ne bi mogli vedeti, kaj je dobro in kaj je zlo, kaj je prav in kaj ni. Tak naj bi bil argument, vendar je povsem zgrešen, saj živijo ljudje, ki natanko vedo, kaj je prav, pa niso niti slišali o Bogu. Je Rožman med vojno vedel, kaj je prav? Je vedel, kaj je pravično? Je bilo njegovo delovanje pravično in dobro, je bilo usklajeno z njegovo vednostjo?

V resnici ljudje največkrat niso kristjani zaradi intelektualnih argumentov, ki sem jih na hitro preletel. Kje pa! Ljudje se imenujejo kristjani, ker so jih starši vlekli v cerkev, ko so bili še majhni, kar pomeni, da so jih indoktrinirali in predvsem prestrašili, da so se lahko avtoritete obesile na nadjaz. Verjamejo, da so kristjani, a jih argumenti sploh ne zanimajo. Vedejo se, kot so navajeni, navajeni pa so zlasti ubogati.

Tu vstopi v zgodbo Jezus Kristus, po katerem so kristjani kmalu po njegovi smrti tudi dobili ime. O njegovem delovanju razmišljamo predvsem zato, ker je bilo podprto z zelo visokimi etičnimi standardi, ne z intelektualnimi argumenti ali celo dogmami. Seveda ni bil edini človek, čigar delovanje je bilo podprto s takimi standardi, vsekakor pa je bil eden izmed redkih. Njegovo delovanje je pomembno, pa če se imenujemo kristjani ali ne, kajti danes nam močno primanjkuje prav etičnega delovanja in egalitarnega svetega duha.

Torej niso tako pomembni argumenti za božji obstoj, saj je pomembnejše človekove vedenje in delovanje v duhu. JK je lahko vzornik zlasti zato, ker se ni bal potegniti potez, s katerimi se je tudi upiral oblastem, da bi bil svet boljši in bolj pravičen, pri tem pa je celo tvegal lastno glavo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži