Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Kdor živi v kapitalizmu, ima danes vtis, da je vsak človek kapitalist ali pa bi vsaj moral postati. V kapitalizmu je namreč lahko vsak človek svoboden, neodvisen, samostojen podjetnik, ki proizvaja vrednost za obče dobro. Na žalost pa je to le pravljica za naivne ljudi. V kapitalizmu je treba predvsem tekmovati z drugimi ljudmi, dogaja pa se še marsikaj drugega.

Nekateri pravijo, da na srečo ljudi vpliva že vreme. Drugi pravijo, da vplivajo kozmične energije, tretji pa prisegajo, da vplivajo predvsem – drugi ljudje. Razmišljanje je kratko, saj ljudje ne pridejo ready made na ta svet, temveč jih naredijo. Najprej seveda – drugi ljudje.

Prav zaradi tega je imel Nietzsche prav, ko je v Genealogiji morale razmišljal o materialnih pogojih za človekove občutke krivde, manjvrednosti, sramote in slabe vesti. Tudi v sodobnem kapitalizmu je dobro najprej razmisliti o empiričnih pogojih istega, preden se začnemo ozirati v nebo, gledati v zvezde, steklene krogle, kavno usedlino in vse drugo.

Te dni so tako objavili podatke o davčnih dolžnikih, ki dolgujejo državi malo manj kot milijardo evrov. Država te milijarde bržčas nikoli ne bo videla, zato pa se bo spravila na javne uslužbence in jim skušala izpuliti 158 milijonov, kar je drobiž v primerjavi z onimi dolžniki, da o davčnih oazah in denarju, ki ga imajo tam, niti ne govorim. Vse te bo lepo pustila pri miru, saj naj bi bila polovica dolga taka, da ga preprosto ni mogoče izterjati, medtem ko se delavci državi v glavnem ne bodo upirali, saj imajo veliko občutkov sramu, slabe vesti in manjvrednosti, občutkov krivde in nemoči.

Današnji delavec ima veliko občutkov krivde in manjvrednosti, toda ti občutki niso enaki kot v času, ko je Freud analiziral svoje paciente. Časi so se spremenili in materialni pogoji življenja so danes bistveno drugačni. Sodobni kapitalizem se je namreč naučil, kako zbujati ljudem občutke manjvrednosti in krivde, ne da bi bili za karkoli krivi. Če so v Freudovem času ljudje vedeli, kje je meja, onkraj katere ne smejo, vsaka prekoračitev meje pa je vzbudila občutke krivde, je danes drugače, saj take meje preprosto ni več. Danes človek nima občutkov krivde, ker je storil kaj narobe, temveč jih ima, ker ni storil ničesar takega!

Sodobni imperativ življenja je preprost: bodi čim bolj nor, nekonvencionalen, odštekan, drugačen, ustvarjalen, ekstremen in vse drugo. Kapitalizem obnavlja logiko, ki privede do občutkov manjvrednosti, tako, da oblikuje ljudi, ki morajo nenehno obljubljati, da bodo v prihodnosti natanko taki, kot jih opisujejo našteti izrazi. To so velika bremena.

Bistvene torej niso neposredno izrečene obljube, temveč implicitne obljube kot del sodobne subjektivnosti. Ta nastaja in se razvija v svetu, v katerem se ji zato zdi samo po sebi umevno, da nenehno prestopa nevidne meje in hoče več.

Ekonomska proizvodnja in ekonomsko priseganje na nenehno rast sta neločljiva od proizvodnje take subjektivnosti. In tako kot je dolg ključen za kapitalistično proizvodnjo, je tak tudi za socialno in družbeno življenje ljudi. Sodobna subjektivnost je nenehno nekaj dolžna, pa če se tega zaveda ali ne.

Sodobni človek mora tako neprestano zbirati informacije, ves čas se mora izobraževati in usposabljati, brez premora mora obdelovati podatke, znanje in vednost, poleg tega pa mora razvijati lastno osebnost, svoj ego ali jaz, duhovno mora rasti in se spreminjati, mentalno mora biti vsak dan boljši, čustveno in afektivno se mora usklajevati z zahtevami realnosti, da o skrbi za zdravje in dolgo življenje niti ne govorimo. Celotna psihologija sodobne subjektivnosti je podrejena logiki dolga: človek nikoli ni dovolj dober, pa če se še tako trudi, da bi bil, kar seveda sproža katastrofalne posledice.

Po domače rečeno: zastopniki neoliberalizma so že v osemdesetih letih dvajsetega stoletja spoznali, da se jim ponuja izjemna priložnost za obstoj in razvoj. Humanistično razmišljanje o delu na sebi so preprosto vzeli zares in ga vgradili v sam neoliberalizem.

Neoliberalizem danes zato terja subjektivnost, ki nenehno dela – na sebi, pa tudi sicer. Eksistenca ljudi ni več taka, kot je bila nekoč, ko so ljudje določen čas delali za grofa, lastnika sužnjev ali kapitalista. Danes delajo za kapitalista, potem pa še zase, da bi imel kapitalist čim manj stroškov z obnavljanjem delovne sile – ljudje delajo ves čas.

Paradigma družbenega življenja je danes natanko kredit oziroma z njim povezana dolg in neskončno dolgo odplačevanje dolga.

Ekonomska razmerja zato niso taka, kot se prikazujejo: so nesimetrična in ljudje niso v enakih izhodiščnih položajih, da bi uspeli v življenju. Neenaka, nepravična in izkoriščevalska razmerja se tudi ohranjajo, zato ne bi smeli naivno misliti, da se počasi spreminjajo in postajajo vse bolj pravična in dobra za ljudi. Ideologija zdravja, dela na sebi in skrbi zase se napaja prav v taki iluziji.

Delo za tekočim trakom danes ni več ločeno od dela na sebi, od skrbi zase, za svoje zdravje, za svojo osebnost. Delavci delajo za golo preživetje, ki je sicer navidezno oplemeniteno z duševnim zdravjem, z osebnostno rastjo in z duhovnim razvijanjem, toda to so le bedne iluzije, prek katerih kapital nalaga ljudem ogromne stroške, saj delo na sebi veliko stane.

Pomemben del novoreka in neoliberalističnega žargona je zato opolnomočenje ljudi. Medtem ko ekonomija počiva na asimetričnih odnosih moči, govorijo humanitarci o opolnomočenju posameznikov s pomočjo psihologije, terapij in dela na sebi.

Delavci zato delajo še več in so še bolj produktivni, zato se neravnovesja v družbi povečujejo, kajti lastniki kapitala dobijo še več vrednosti in presežne vrednosti. In zaradi dela na sebi posamezniki ne odkrijejo, da v resnici delajo za Kapital, v odnosu do katerega so vselej krivi, saj nikoli ne naredijo dovolj.

Sodobna subjektivnost je podrejena sadističnim nadjazovskim načelom, zato ima slehernik večno občutek, da še ni dovolj zdrav, da še ni dovolj storil zase, da ne dela dovolj na sebi, da še ni odkril notranjega pravega jaza, da ni dovolj čustveno inteligenten, da ne zna dovolj dobro komunicirati z drugimi ljudmi, da ni izkoristil vseh potencialov, ki jih ima kot osebnost, da ni storil vsega, kar bi lahko storil.

Dolg je zato povsod: na ravni ekonomije oziroma gospodarstva so zadolžene države, regije in občine, na ravni posameznih eksistenc so zadolženi ljudje, ki nenehno nemo obljubljajo, da bodo investirali vase, v prihodnost, v razvoj, zdravje, osebnost in vse drugo, življenje pa teče dalje, ne da bi se zgodilo kaj zares dobrega in zanimivega.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži