Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Zlobni ljudje natolcujejo, da je Alenka Bratušek le lutka v rokah Zorana Jankovića. Drugi pravijo, da je zgolj kopija Janeza Janše. Resnica je najbrž v sredini, ker je tam bolj varno: vsi trije so tehnokrati, ki mislijo, da je družba korporacija, s katero je treba upravljati, in da so ljudje človeški viri, s katerimi je tudi treba upravljati. Težava je samo v tem, da ne drži ne prvo ne drugo, le da tega ne vedo, zato upravljajo. Rezultatov sicer ni nobenih, kar je pričakovano, vendar jih to očitno ne moti, ker v principu skrbijo zgolj zase. Od tehnokratov drugega niti ne moremo pričakovati. Ljudstvo pa ne črhne ne črne ne bele, oziroma se po tradiciji tiho strinja.

Zamisli o delovanju družbenoekonomskega sistema so načelno atraktivne oziroma privlačne. To pomeni, da privlačijo številne ljudi, ki se zato tudi ukvarjajo z njimi, ne privlačijo pa ljudstva. Zakaj so privlačne in čemu bi se ljudje ukvarjali z njimi?

Morda so privlačne zato, ker so o njihovih eksistencah, ki so neposredno odvisne od njih, kar pomeni, da pomembno določajo, kako živijo, o čem razmišljajo, kako se vedejo, kako vstopajo v medsebojne odnose, kakšni so ti odnosi. Družbenoekonomski sistem namreč ni kaka oddaljena galaksija, za katero nam je vseeno, temveč je nekaj, ker tukaj in sedaj bolj neposredno vpliva na nas kot vsaka polna Luna, vsaka kozmična energija in vsi Nezemljani skupaj. Torej bi se morali zelo zanimati zanj in za resnico o njegovem delovanju.

A se ne. Kritične misli o sistemu je kljub privlačnosti in pomembnosti zamisli za ljudi komaj za vzorec. Ljudje se navadno vedejo, kot da so dejstva njihovega vsakdanjega življenja, ki jim jih sicer nenehno servirajo, naravna, zato razmišljajo o njih, kot da so naravoslovci, katerih naloga je zgolj ta, da ugotavljajo, kakšna so dejstva in da se strinjajo s tistimi, ki jih servirajo.

Toda dejstva kapitalističnega življenja niso naravna, temveč so zgodovinska in simbolna, kar pomeni, da so v zadnji instanci celo povsem arbitrarna; ko kapitalizma ne bo več, tudi dejstev kapitalističnega življenja ne bo več. Nič ni večno.

Ljudje torej naredijo prvi korak v razmišljanju o svetu, v katerem živijo, ne naredijo pa drugega. Vedo, da sistem določa njihova življenja, saj to čutijo vsak dan, ko dajejo hrano na mizo, razmišljajo o počitnicah, nakupih ali o tem, kje dobiti denar za kurjavo.

A zakaj ne naredijo še drugega koraka? Zakaj raje iščejo ključ pod lučjo, ne pa tam, kjer so ga izgubili?

Odgovor morda tiči v preprostem spoznanju, da o napredku v družbi vselej govorijo pripadniki elit, politiki, bankirji, menedžerji, lastniki kapitala in intelektualne pop zvezde, kar pomeni, da se ponujajo ljudem kot avtoritete, kot tisti, za katere se domneva, da vedo.

Ljudje na žalost pristajajo na transfer, ker je to v njihovi naravi, zato jim verjamejo, ne vedo pa, da jim skozi transfer pripadniki elit prodajajo kot krošnjarji še vednost o tem, kakšen je svet v resnici.

Transfer je velika ovira, je dejal Freud, ko je pisal Množično psihologijo in analizo jaza, kajti zaradi njega so ljudje nedoletni, so v regresu in naivno verjamejo, da pripadniki elit poznajo resnico sveta.

Zaradi transferja so ljudje množično zombiji brez lastne volje. Kot paraziti izkoriščajo občo voljo, ki pa je zgolj dozdevek, učinek samega transferja. Tega bi morali razdreti, kot je predlagal Freud v tehničnih spisih, v katerih se je ukvarjal z naravo analitičnega procesa. Na obči ravni namreč deluje enak princip kot na ravni posameznikov.

Razdiranje transferja ni nič drugega kot preprost histerični izpad: Zakaj praviš, da je to, o čemer govoriš, resnično, in zakaj bi moral jaz to molče sprejeti?

Domnevne avtoritete, med katere spada tudi cvet slovenske inteligence, navadno ne znajo odgovoriti na preprosto histerično vprašanje, zato ponujajo še več istega, še več dejstev, v katera naj bi podložniki preprosto verjeli.

Namesto tega potrebujemo odprtost do dejstev kapitalističnega življenja, ki nam jih pomaga razumeti. Samo naštevanje dejstev je namreč premalo, je pa običajno dovolj za utrjevanje gospostva in transfernih odnosov, ker si ljudje ne upajo biti histerični.

Primer. Neoliberalni tehnokratski žargon je poln privatiziranja in slavospevov na račun privatnih lastnikov kapitala, ki naj bi bili neprimerno boljši od države ali celo navadnih ljudi. Banke naj bi tudi v Sloveniji privatizirali (vsaj eno, kot pravi Alenka Bratušek).

Toda že površen pogled na dogodke po svetu hitro postreže z dejstvom, da so prav privatni lastniki bank in drugih korporacij pogosto povsem neodgovorni in bistveno slabši kot državni; številni se dejansko obnašajo kot psihopati. Od tod tudi spontani refleks navadnih ljudi o pogoltnih in pohlepnih kapitalistih. Seveda obstajajo tudi taki kapitalisti, ki so zmožni sprožiti katastrofe in škandale, čeprav je neodgovornost do ljudi, družbe, zgodovine, tradicij in naravnega okolja že sestavni del samega kapitalizma.

Poudariti velja, da ima Roberts prav, ko navaja Lenina in njegovo razmišljanje o javnem lastništvu bank (http://thenextrecession.wordpress.com/) ter dodaja, da zasebni lastniki bank včasih pomagajo čisto konkretnim ljudem, da se izognejo plačilom davkov, perejo krvavi denar in ga dobesedno kradejo. Nekateri ljudje so namreč res zlobni, pokvarjeni in psihopatski, zato se dobro prilegajo kapitalistični mašineriji, ki nima človeških lastnosti in se pač zgolj bebavo vrti.

Denar se torej ne krade sam in tudi pere se ne sam. Za vse to morajo poskrbeti čisto konkretni ljudje, ki jim pomagajo drugi konkretni ljudje – na primer premalo nadzorovani neodgovorni zasebni lastniki bank in korporacij.

Robertsov komentar je zato pomemben, kajti dopolni se z dejstvom, da večina davkoplačevalcev nikoli ne bo dobila svojega denarja, ki so ga že porabili za reševanje bank in ga še bodo, nazaj (prav tam).

Neoliberalni tehnokratski novorek seveda preprosto ne prenese čisto navadne ideje, da bi banke vodila in nadzorovala država. Neodgovorni privatni lastniki so namreč bogovi, ki se jim je treba klanjati. To imenujem zombificiranje.

Zombificiranje pomeni množično in globalno spreminjanje ljudi v zombije, ki slepo ubogajo svoje tehnokratske gospodarje in verjamejo v domnevno dejstvo, da je kapitalizem pač najboljši od vseh možnih sistemov življenja.

Zombificiranja bo zato verjetno vse več. Prav tako bo vse več novoreka o luči na koncu tunela, o zagonu in rasti in izboljševanju življenja, čeprav bodo ljudje na svoji koži čutili vsak dan, da je vse to le žargon in nič drugega, mešanje megle. Krize kapitalizma še dolgo ne bo konec ali pa je sploh nikoli ne bo.

Tudi govorjenje o rasti in napredku je zapakirano kot naravoslovno, namesto da bi odkrito spregovorili, za koga je in za koga nikakor ni.

Richard Wolff (http://www.youtube.com/watch?v=Ij5xsbRWyHQ) je pred nekaj tedni zelo preprosto pokazal, kaj pomeni govoriti o luči na koncu tunela in o izboljševanju stanja.

Prvič. Stanje se zares izboljšuje. Toda zgodbo je treba povedati v celoti: izboljšuje se za nekatere banke, ki so jih rešili z denarjem davkoplačevalcev, vodijo pa jih neodgovorni privatni lastniki.

Drugič. Nekatere korporacije so si zelo opomogle in znova veselo kopičijo profite. Nihče se jim namreč ne upa upreti, zato lahko njihovi privatni lastniki delajo, kar hočejo.

Tretjič. Opomogle so si tudi borze. Niso še tam, kjer so bile nekoč, toda optimizem je velik.

Take zgodbe o uspehih lahko slišite skoraj vsak dan. Zanje namreč skrbijo nekateri mediji, pa tudi drugi nosilci novoreka. Ne slišite pa druge plati zgodb. Povedo jih namreč le napol.

Kakšno je torej nadaljevanje začete zgodbe? Tole.

Velikanska večina ljudi si ni opomogla. Ni si opomogla v ZDA, ni si opomogla v Evropi, ni si opomogla drugje po svetu. In si tudi ne bo. Zakaj ne?

Ker v kapitalizmu večina ljudi nikoli ne napreduje, kot napreduje elita, temveč caplja zadaj. V prihodnosti ne bo nič drugače. Elita bo dirjala naprej v nebo, množice pa bodo morda celo dobile univerzalni temeljni dohodek.

Ekonomisti imajo zelo radi psihologijo. Še natančneje: radi psihologizirajo, kar pomeni, da uporabljajo psihološke koncepte, ki jih ne razumejo dobro. Tako na primer veliko govorijo o motivaciji ljudi za delo in modrujejo, ali bo UTD zmanjšal motivacijo, jo obdržal na enaki ravni, kjer je, ali kaj tretjega.

Očitno ne vedo, da motivacija ljudi ni v nobeni resni ali celo neposredni zvezi z denarjem. Še nobena raziskava ni potrdila omembe vredne povezave med motivacijo in denarjem; izjema so rutinska, duhamorna in težka ročna dela.

Prihodnost ljudi ne bo povezana z denarjem ali pa bo le še več istega sr***, v katerem že živimo.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži