Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V Sloveniji je dan upora zoper sovraga v neposredni bližini praznika dela. Povezava je več kot naključna, vsekakor pa je simbolna. V teh težkih časih, ki jim bodo sledili še težji, lahko povezanost vsaj mislimo, če nič drugega. Logika kapitalizma je neusmiljena in brutalna: česar ni mogoče prodati, je brez vrednosti. Filozofe, pesnike in druge, ki ne dodajajo vrednosti, je treba onemogočiti in jih prisiliti, da bodo postali drvarji, mesarji, avtoličarji, kamnoseki, čevljarji – ali politiki, ki tudi ničesar ne daljo, vendar so nedotakljivi, kar pomeni, da omenjena logika zanje kratko malo ne velja.

Ministri in drugi si zato ne bi znižali plač, kot je dejal gospod Erjavec. Saj je razumljivo: tisti, ki odločajo, kdo si jih bo moral znižati, ne misli pri tem nase. Nekateri ljudje so preprosto nedotakljivi.

Natanko na tem kraju postane pomembna logika upora zoper okupatorja in njena povezanost s praznovanjem dela. Ljudje so namreč po naravi tudi uporniki, če hočejo biti. Imajo možnost, da postanejo, saj se je včasih treba upreti. Mislim seveda na prave upornike, ne salonske ali akademske, ki jih je v tej deželi sicer kot listja in trave, a ničesar ne ustvarijo.

Salonski ljudje in akademiki so v resici paraziti, ki navijajo, da se ne bi nič spremenilo, kajti v takem stanju lahko so, kar pač so, obenem pa se trudijo postati še pop zvezde. Ni čudno, da jih Chomsky imenuje glavni podporniki sodobne oblasti.

Ko govorim o upornikih, mislim na navadne ljudi oziroma na delavce. Delavcev je vse manj, kajti sovrag jih ne potrebuje, zato delovnih mest zanje ne bo ustvarjal. Kapitalizem bo morda za kratek čas izplaval iz krize, kar pomeni, da bodo nedotakljivi imeli še več privilegijev in se jim bo godilo še bolje, kot se jim že godi.

Logično je, da ljudje, ki imajo privilegije, ne želijo, da bi se svet spremenil tako, da bi bili ob privilegije. Torej bodo naredili vse, da bodo imeli privilegijev vsaj toliko, kot jih imajo. A če imajo nekateri privilegije, jih drugi ne morejo imeti. To je zelo preprosta resnica. Delavci ne bodo imeli nikoli privilegijev.

Če bodo delavci, jih ne bodo imeli že strukturno, če jih bodo imeli, ne bodo več delavci.

Praznovanje dela je zato dvojno zanimivo. Najprej zato, ker je delavcev vse manj in še manj jih bo. Ljudje želijo delati, a ne delajo, ker zanje preprosto ni dela. Praznovanje pa je zanimivo tudi zato, ker poteka v senci zgodovinskih dogodkov. Nekoč so se namreč delavci upirali kapitalizmu, da bi dosegli krajši delovni čas in nekatere ugodnosti zase. Za upore so plačali visoko ceno, vendar jih to ni odvrnilo od uporov. Ko torej praznujemo delo, strukturno praznujemo upore delavcev zoper sovraga.

V Sloveniji je zapisano še pomembnejše, ker sta praznika, kot omenjeno, zelo blizu skupaj. Duha upora bi zato moralo biti veliko. Najprej je namreč duh, najprej so ideje, potem so tudi konkretna dejanja.

Slovenska oblast ne premore duha in idej, zato navija za prakse. Te neposredno podpirajo neoliberalizem, zato zastopniki oblasti radi poslušajo novice iz Bruslja. Če tam rečejo, da je treba privatizirati, prikimajo. Ko rečejo, da moramo zmanjšati stroške dela, hitijo odpuščat delavce. Poleg tega jemljejo vsem drugim, le ministru Erjavcu in njemu podobnim ne, ker so nedotakljivi.

Govorim o reševanju kapitalizma. V tridesetih letih 20. stoletja ga je reševal Hitler, pomagal mu je Mussolini, v osemdesetih ga je reševala Železna lady, pomagal ji je Reagan. Danes ga je zopet treba reševati.

Kapitalizem je res čuden sistem. Brez državne podpore mimogrede propade, ljudje pa ga hvalijo kot najboljšega od vseh sistemov. Ko začne propadati, ga rešujejo državljani in države, njegovi zastopniki pa vztrajno zatrjujejo, da ljudje ne bi smeli živeti na račun drugih ljudi, da je torej solidarnost zgolj podpiranje lenobe.

Kapitalizem ne bi mogel preživeti brez solidarnosti in brez pripravljenosti državljanov, delavcev in delavk, da ga podpirajo in rešujejo, ko zaide v krizo.

Ko je v krizi, se oglasijo biznismeni in liberalci ter začnejo govoriti o potratni državi! Govorijo o prevelikem javnem sektorju! V resnici gre za zaroto proti ljudem.

Neoliberalna zarota proti ljudem je izraz mizantropije. Politiki, privilegiranci, pripadniki elit, biznismeni so se že naučili, da lahko uničujejo javni sektor in jemljejo ljudem, da bi imel biznis, od katerega imajo veliko profite, več prostora.

Napadajo vse: upokojence, delavce, invalide, vrtce, šole, bolnišnice, univerze, centre za socialno delo, sanatorije, zavode. Neoliberalizem za vse to potrebujejo ideologijo, da bo ves projekt videti razumen ali pa vsaj ne preveč nerazumen, da ga ljudje ne bi sprejeli.

Zgodba je zelo preprosta. Lastniki kapitala potrebujejo denar, da bodo ustvarjali nova delovna mesta in zagotavljali ljudem službe. Denar dobijo od bank. Da bi bili zares podjetni, kot je treba, ne potrebujejo reguliranja in poseganja države – vse to bo naredila nevidna roka trga. Potem delajo, kar hočejo, mi pa jim moramo verjeti, da so dobri po srcu in da bodo naredili vse za dobro ljudi.

Tega nikoli ne bodo naredili. Nikoli niso in tudi ne morejo narediti. Kapitalizem namreč hoče profite, hoče vse več profitov. Kapitalizem namreč ni za ljudi, saj je za profite. Vsako reševanje kapitalizma pomeni reševanja sistema, ki je za profite – torej pomeni reševanje profitov, ne ljudi. Lastnikom kapitala je za ljudi vseeno, saj jih zanimajo profiti. Zanimajo jih zdravi, mladi, močni in fit delavci, toda za vse to morajo delavci poskrbeti sami, za svoj denar.

Ideologija zdravja in zdravega načina življenja je zato strukturno nujna.

Hočemo namreč dobre delavce, ki ustvarijo največ vrednosti. Najbolje za ljudi je, da imajo lastniki kapitala čim več denarja, kajti oni ustvarjajo delovna mesta. Vzemite torej delavcem in dajte lastnikom kapitala. Ali kot je rekel Richard Wolff: najbolje, kar se vam lahko zgodi, je, da vam vzamem čim več denarja in ga dam kapitalistom.

Ker je to v vaše dobro, me morate hvaliti.

Mi, lastniki kapitala, smo namreč delavci, garači, mi smo realni sektor, vsi drugi pa so sanjači, pesniki, filozofi, paraziti, lenuhi, zajedavci, pijavke, delomrzneži, ki živijo na naš račun, kajti mi ustvarjamo delovna mesta in plačujemo davke in dajemo miloščino in smo donatorji in sponzorji in vse drugo.

Država nam ne sme jemati, ker to ni prav in ni pošteno in ni fer. Vzame naj onim drugim, ki živijo na naš račun, saj so neodgovorni in leni in nesposobni. Treba jih je brcniti v rit, da bodo začeli delati, kot delamo mi, in plačevati davke in prevzemati svoj delež odgovornosti za dobro vseh.

Naj povzamem. Neoliberalna ideologija je preprosta: vsakdo naj skrbi zase in si skuša nagrabiti čim več, tekmuje naj z vsemi drugimi, kajti tak način življenja je najboljši od vseh možnih načinov življenja in je dober za vse!

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži