Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Pravzaprav moramo biti natančnejši: delavci sploh še niso rekli nobene. Namesto njih namreč govorijo politiki, akademiki, piarovci, intelektualne pop zvezde in vsi drugi, ki jim je nadvse udobno. Delavci morda ne govorijo, ker morajo delati, in nimajo časa za govorjenje, ali pa ne govorijo, ker premalo kritično razmišljajo, in sploh ne znajo ničesar korenitega povedati. Poglejmo, kako je s tem.

Zadnjič me je prijeten ženski glas z druge strani telefona prijazno povprašal, če bi imel za njen kolektiv, v katerem so v glavnem mladi, kreativni ljudje z vizijami (delavci torej), predavanje o kritičnem razmišljanju. Odvrnil sem, da predavanja ne bi imel, bi pa prišel pred njen kolektiv kritično razmišljat, kajti predavanje o kritičnem razmišljanju bi bilo leseno železo. Potem sem ji vprašanje vrnil, kajti zanimalo me je, če njeni delavci res hočejo kritično razmišljanje. Odgovorila je, da je to sedaj v modi in da vsekakor želijo slišati kaj o tej temi, saj so zelo vedoželjni in odprti, ustvarjalni in kreativni. Na koncu sem rekel, da kritično razmišljanje po definiciji ne more bit v modi in da so Sokrata, ki je vsekakor znal kritično misliti, poslali naravnost v zapor, kjer je tudi umrl, ker so ga obsodili na smrt. Hotel sem reči, da je kritično razmišljanje smrtno nevarno, ne pa moda. Gospa mi je na koncu pogovora prijazno zaželela lep dan.

Nekaj dni kasneje sem srečal znanca, ki trenutno dela v neki prodajalni, kot mi je pojasnil. Dolgo časa ni mogel dobiti dela, sedaj je končno zaposlen za določen čas, kar pomeni, da je prekerni delavec. Pošalil sem se in ga vprašal, če hodi kaj na tečaje kritičnega razmišljanja.

Vprašanje je vzel zares, zato se je ponudil, da me odpelje na urgenco. Ko sva ugotovila, da nimam vročine in da se počutim še kar v redu, me je vprašal, če živim na Luni. Na koncu sva se strinjala, da sem verjetno zgolj dinozaver, ki je po pomoti preživel kataklizmo, in da imam srečo, da sem zaposlen v javnem sektorju, kajti zunaj njega bi s takimi zamislimi tenko piskal.

V podjetju, v katerem je začasno zaposlen, namreč ne smeš misliti niti kritično niti nekritično. Tam moraš delati in ves čas paziti, da se ne zameriš lastnikom podjetja. Spretno moraš ugibati, kaj je šefu všeč in česa ne mara. Potem rečeš samo tisto, kar mu je všeč, kar pomeni, da se vsakič strinjaš z njim ali pa si previdno tiho, če se ne strinjaš.

Šefu, ki je obenem lastnik podjetja, v katerem delaš, namreč ne ugovarjaš, saj nisi nor. Z njim ne razpravljaš, zato ti kritična misel ne pride niti na misel. Pravzaprav s šefom sploh ne razpravljaš, ker ga redko vidiš. Pa tudi s sodelavci ne razpravljaš, ker nimaš časa, kajti v privatni firmi je treba delati. To ni javno podjetje, kjer se lahko tudi praskaš po jajcih, pa ti nihče ničesar ne očita.

Znanec me je tako poučil, da socializma že lep čas ni več in da živimo v globalnem kapitalističnem svetu, v katerem lahko vsakdo z malo truda in spretnosti uspe, če zna delati in dodajati vrednost, kar je isto, medtem ko v socializmu to ni bilo mogoče. Danes je lahko vsakdo podjetnik in vsakdo lahko obogati, če je dovolj spreten in podjeten, zato je kapitalizem boljši od socializma. Do kapitalizma delavci zato sploh ne bi smeli biti kritični, kajti reže jim kruh in omogoča jim uspeh. Če ga kritizirajo, si kopljejo jamo, v katero bodo gotovo padli, in sekajo vejo, na kateri sedijo. Vsak človek delavec namreč hoče uspeti in obogateti in vse drugo. Torej ga kritično razmišljanje sploh ne zanima, saj z njim ne more poravnati položnic ali si plačati potovanja, ne želi pa se niti zameriti privatnim lastnikom kapitala.

Kritično razmišljanje je zato lahko le neobvezni dodatek, lepotni okrasek, ki v najboljšem primeru popestri dolgočasne deževne nedeljske popoldneve, to pa je tudi vse. Ko prideš v ponedeljek na delovno mesto, nehaš kritično misliti, tudi če znaš, ker moraš dodajati vrednost. Poleg tega ne smeš biti prevelik strošek, kajti za lastnika podjetja si vsekakor strošek. Seveda si tudi najemna delovna sila, ki ustvarja vrednost, vendar moraš ustvarjati samo tako vrednost, ki prinaša profite. In drugi ti v tvoje dobro hitro povedo, kaj to je, če slučajno ne veš.

A niti v tem primeru nisi povsem na varnem, kajti lastnik podjetja ima pravico zmanjševati stroške. Torej lahko vsak hip zapre podjetje in ga prenese v Bangladeš, kjer je cenejša delovna sila. Nihče pri zdravi pameti mu ne more ničesar očitati, kajti človek lahko dela s privatno lastnino, kar hoče, saj zato se pa tudi imenuje privatna ali zasebna.

Če torej hočem zaslužiti na svobodnem trgu s kritičnim razmišljanjem, ga moram zapakirati tako, da bo imelo dodano vrednost. Biti mora namreč uporabno in koristno in lepo in prijazno, drugače ga ne bo nihče kupil. Sokrat se takim zahtevam ni znal ali ni hotel prilagoditi, zato je tudi klavrno končal, toda krivda za to je povsem na njegovi strani.

In kot psiholog bi moral vedeti, je dodal znanec, da ljudje že načelno niso navajeni, da se kdo z njimi ne strinja in je kritičen do njih. Takoj se čutijo prizadete in napadene. Torej zagotovo nimajo radi, da se kdo ne strinja z njimi. Najraje vidijo, da se drugi strinjajo z njimi, zato v pogovorih tudi izbirajo teme, s katerimi se po možnosti vsi strinjajo. Na primer.

Ugotavljajo, da zunaj sije sonce. Če res sije, se bodo seveda vsi drugi strinjali. In če pada dež, pač nekdo reče, da pada dež, drugi pa rečejo ja, ja, res je. Potem nekdo reče, da je Real premagal klub ta-pa-ta in da je včeraj zvečer v šovu tem-pa-tem nekdo rekel žblj. Kdor vse to ve, se bo strinjal, kdor tega ne ve, na primer pisec teh vrstic, pa bo vzhičen, ker je izvedel nekaj novega in pomembnega, uporabnega in koristnega za življenje, zato se mu bo zdel tak pogovor nadvse ploden. Med pogovorom pa lahko poveš tudi kakšno mnenje. Z mnenjem je namreč tako. Če se kdo z njim ne strinja, pač rečeš, da imaš pravico povedati svoje mnenje, nato pa se obrneš k drugemu človeku, upajoč, da se bo strinjal s teboj; če se strinja, se počutiš pomembnega, koristnega in uporabnega, zato lahko pogovoru dodaš vrednost s kakšno modrostjo v slogu žabe regljajo, krave mukajo, veter piha in na koncu tunela je luč.

Kritična misel torej na svobodnem trgu nima nobene uporabne in menjalne vrednosti, če ni primerno zapakirana in spremenjena tako, da ima dodano vrednost, s katero se vsi strinjajo in so jo pripravljeni kupiti po tržni ceni. Poskusi preživeti s kritičnim razmišljanjem na svobodnem trgu, mi je na koncu pogovora rekel znanec, pa boš videl, koliko časa boš preživel. Spremeniti se moraš v človeški kapital in postati samostojni podjetnik, da boš uspel v življenju, ne pa kritično razmišljati, je podčrtal na koncu najinega pogovora.

Znanec sicer ne ve, da mi ponuja zgolj novorek in da smo že do grla potopljeni v ekonomijo dolga, ki nas spreminja v zadolžene lutke v rokah Kapitala, da dela z nami, kar hoče, toda mislim, da ima kljub temu popolnoma prav – preživel ne bi niti en teden, kajti kritično razmišljanje je še vedno smrtno nevarno, zato se tudi tako zelo trudijo, da bi ga spremenili v modni dodatek; na žalost jim vsak dan bolj uspeva, jaz pa se počutim vse bolj dinozavrsko, kot se za dinozavra tudi spodobi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži