Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Igre je konec. Slovenija se je uspešno zadolžila na mednarodnih finančnih trgih, pravijo. Samo obresti na dolg so tako visoke, da je vprašanje, zakaj se nihče ne vznemirja, kje bomo dobili denar zanje, obenem pa računajo, kako bodo vzeli javnemu sektorju znesek, ki je pravi drobiž v primerjavi z njimi, več kot upravičeno, saj je očitno, da gre za nov primer tega, kar imenuje Chomsky profit pred ljudmi. Vrniti bo namreč treba krepko več kot milijardo obresti, s tem pa se glavnice, ki jo bo tudi treba vrniti, ko se bodo oglasili lastniki pravkar kupljenih papirjev, še dotaknili ne bomo.

Dolg je torej velikanski, toda za kapitalizem so dolgovi tako ali tako kot balzam, medtem ko depolitizirane množice ljudi niso pomembne drugače, kot lahko razberemo iz zgornjega naslova.

Slogan dneva je kajpak natanko ta, ki je zapisan v naslovu tega prispevka. To je le različica pogona, v katerem živimo. Pogon nas seveda nagovarja in poganja in priganja, naj se nenehno zadolžujemo. Investirajte, vlagajte, trgujte, bodite biznismeni, računajte, kalkulirajte in dobili boste, zaslužili boste, uspeli boste. Takega pogona svet še ni videl! Ljudje izginjajo v njem kot v črni škatli, v kateri se dogajajo reči, za katere nihče ne ve in jih nihče ne pozna. Ljudje so res zanimivi: množično skačejo v škatlo, da bi …

… Da bi kaj? Črna škatla deluje tako, kot si v fantazmi predstavljajo ljudje: nekaj se dogaja, nevidna roka obvladuje svet, ta pa se ves čas počasi razvija na bolje. Tudi tako obsežne naivnosti svet še ni videl, kajti v resnici predvsem rastejo dolgovi.

Slovenija ni nikakršna izjema, njeni predstavniki pa so morda še bolj naivni kot drugi. Kar naprej namreč pošiljajo signale finančnim trgom, kot da je tam čarovnik iz Oza, ki bo uresničil njihove želje, če bodo signali pravi. To trdijo politiki, trdijo ekonomisti in trdijo vsi drugi. Toda trditev, da pošiljajo signale, je tako smešna in tako neprimerna, da je že absurdna. Kdor ve vsaj malo o tem, kako delujejo finančni trgi, borze, banke in druge finančne institucije, mu je povsem jasno, da imajo vse signale, ki jih potrebujejo, še preden se Slovenija sploh odloči, da jih bo poslala.

Veliki vlagatelji namreč manipulirajo z denarjem, ki ga Slovenja sploh nima. Manipulirajo z milijardami in bilijoni, in sicer znotraj nekaj sekund, da bi zaslužili čim več. Izmenjujejo si gigantske količine informacij, za katere navadni smrtniki nikoli ne bomo izvedeli. In ni nujno, da gre za zarote. Ljudje, ki imajo možnost ali dostop, si pač izmenjujejo podatke, da bi zaslužili. Kdor nima dostopa, pač ne zasluži – tako preprosto je to.

Ljudje se še vedno niso navadili, da v kapitalizmu preprosto ni pomembno, kaj kdo želi, hoče ali potrebuje, v kakšne signale ali znake verjame. Kapitalizem gradi kompleksne digitalne prostore, znotraj katerih neverjetno zmogljivi računalniki obdelujejo podatke, o katerih se ljudem sploh ne sanja. In pomemben je zgolj profit, pomemben je denar, ki ga zaslužiš, če v pravem trenutku kupiš in nato v pravem trenutku prodaš. Iluzije tu nimajo nobene funkcije in nobene vloge. Kapitalizem ni romantičen in sploh nima nobenih človeških lastnosti. To je mašina, stroj, ki pač deluje, dokler ima energijo.

Ljudje so naivni, ker verjamejo, da je kapitalizem sistem, ki dela v njihovo dobro in ima prijazen obraz. To kratko malo ni res. Besedi kapitalizem in dobro enostavno ne sodita skupaj; tudi besedi kapitalizem in prijazen obraz ne sodita skupaj. Kaj to pomeni? Na primer to, da lahko v eni sami minuti zaslužiš ali izgubiš milijardo dolarjev, če imaš dostop, če pripadaš eliti, če si dovolj spreten, če si na pravem kraju ob pravem času.

In ljudje se prilagajajo kapitalizmu, zato si številni želijo biti ob pravem času na pravem kraju, zlasti pa si želijo imeti dostop, kar pomeni, da morajo predvsem pripadati. Torej želijo pripadati elitam, ker nobena druga pripadnost ne šteje in nima nobenega vpliva na nič.

Trga nihče ne nadzoruje in ga niti ne more, ker je preveč obsežen in kompleksen. Pravzaprav se bomo morali naučiti razmišljati drugače: trg nadzoruje nas in naše delovanje, saj smo se mu prisiljeni prilagajati. Navaden smrtnik celo nima nobene možnosti: ne more se prilagajati kapitalizmu in ne more, da se ne bi prilagajal. V resnici je torej povsem izgubljen in nemočen.

Slovenski politiki to vedo, zato se trudijo pošiljati signale in znake prav tem trgom. Obupno verjamejo, da bodo ljudje na oni strani interpretirali oziroma razložili njihove signale tako, kot bi jih sami, kar je povsem naivno, kajti razlagali jih bodo natanko tako, kot jim bo ustrezalo, da bi čim več zaslužili, saj imajo dostop.

Narediti pa moramo še korak naprej. Računalniki, ki jih uporabljajo borze, banke in druge institucije, vselej delajo natanko to, za kar so programirani. Programe pišejo ljudje, zato se je dobro vprašati, kateri ljudje jih pišejo in čemu.

Na koncu je zopet isto spoznanje: vse je namenjeno profitom, kopičenju denarja, manipuliranju z znaki in s signali, s podatki in z informacijami. Živimo namreč v svetu podatkov in informacij, zato se nenehno zanašamo na računalnike, saj jih je preprosto preveč, da bi jih lahko obvladovali. Tudi računalniki jih ne, zato ljudje gradijo iluzije, da bo svet nekako kar sam od sebe postal boljši, ker smo zgradili vse te mašine in stroje in računalnike in omogočili brezmejno grmadenje informacij, signalov in znakov.

Igra je v resnici nora. Politiki nenehno pozivajo ljudi, naj bodo kreativni in naj hodijo samo na tiste šole, kjer dobijo uporabno znanje, da bodo lahko dodajali vrednost. Kakšna ignoranca! Zakaj se ne bi po isti logiki končno naučili in doumeli, kaj je imel v mislih Sokrat, ko se je spraševal o naravi morale in etike, o dolžnosti, ki jo ima človek do boga; zakaj ne bi končno vgradili v vsakdanje življenje preprostih psiholoških spoznanj o kvalitetni vzgoji otrok, kvalitetnih medsebojnih odnosih, pogovorih in prijateljstvu; zakaj ne bi uporabili humanističnih spoznanj o naravi spoznavanja realnosti, o ljubezni do resnice in raziskovanja?

Znanstveniki ne spoznavajo sveta zato, da bi bil boljši in da bi njihovo znanje uporabili v industriji, temveč ga spoznavajo zaradi samega spoznavanja, zaradi navdušenja nad spoznavanjem, zaradi ljubezni do spoznavanja. In enako delajo filozofi, umetniki in vsi drugi.

Šele politiki so si izmislili uporabno vednost in koristno znanje, ker so zaljubljeni v kopičenje profitov in moči, zato bi morali zadevo obrniti in se vprašati, kdaj se bodo naučili resnično uporabne vrednosti spoznanj, da bi pripomogli k razvijanju boljšega, zlasti pa drugačnega sveta.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži