Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Ljudje navadno ne razmišljajo, da je kapitalizem nevaren. Ne, o njem razmišljajo kot o nečem prijaznem in dobrem. Torej ne razmišljajo niti o notranjih protislovjih kapitalizma niti o ljudeh, ki si v njem stojijo nasproti in se spopadajo, ne razmišljajo o razrednih spopadih, o ljudeh, ki vladajo, in o ljudeh, nad katerimi vladajo. Demokracija je v taki perspektivi okrasek, ki pomeni, da ljudje lahko volijo predstavnike v parlament in izražajo mnenja o tem ali onem; kapitalizem torej ni le dober in prijazen, temveč je tudi demokratičen. Podoba sveta se tako dopolni in je idilična. Nič čudnega, da je Foucault v njem prepoznaval delovanje pastoralne oblasti.

Če bi bilo res vse tako preprosto, Komunistični manifest, ki sta ga spisala Marx in Engels, ne bi bil vreden piškavega oreha, kajti predstavlja povsem novo agendo, nov način razmišljanja o vsakdanjem življenju ljudi, o demokraciji, kapitalizmu in komunizmu.

Komunistični manifest ima vrednost le, če običajno razmišljanje o prijaznem kapitalizmu in udobni demokraciji ne zdrži resne presoje. V resnici je ne zdrži, kajti podatki o povečevanju razlik med peščico bogatih, ki odloča o vsem, in velikansko večino ostalih ljudi, ki ne odloča o ničemer, so zgovorni. In demokracija pomeni, da se ljudje postavijo zase in za svoje eksistence ter pri tem vztrajajo toliko časa, da se nekaj zlomi. Ko razmišljamo o demokraciji, nujno razmišljamo o konfliktih, sporih in spopadih.

Besednjak, ki ga odkrivamo v Komunističnem manifestu, potrjuje zapisano. Avtorja vztrajata pri več zadevah.

Prvič. Kapitalizem spreminja večino ljudi v plačljivo najemno delovno silo. Delovna sila so tudi pesniki, slikarji, kiparji, filozofi, romanopisci, dramaturgi, režiserji, nogometaši, kirurgi in socialne delavke, babice, ki sodelujejo pri porodih, skladatelji in želozokrivci. Med njimi ni nobene razlike, vsakdo je plačan na uro, po normi ali kako drugače.

Drugič. Obstaja historična nujnost, zaradi katere se dogajajo družbene spremembe, pa če nam je to všeč ali ne. Res je sicer, da ljudje delajo lastno zgodovino, toda prav tako je res, da zgodovina dela ljudi. Zakonitosti historičnega materializma so enake kot Newtonovi zakoni – zlepa se ne spremenijo.

Tretjič. Zgodovinske spremembe morajo biti v dobro ljudi. In ni res, da ne vemo, kaj je resnično dobro. To zelo dolgo časa zelo dobro vemo.

Četrtič. Svet se sicer spreminja, toda včasih se spremeni dramatično v kratkem času. Spremeni se, ker vanj posežejo navadni ljudje. Politikov sem ne štejemo, ker praviloma skrbijo zgolj zase, ne pa za ljudi.

Logika kapitalističnega sveta je pravzaprav silno preprosta: vse, kar je trdno in solidno, razpada in izginja v dimu, trgi se neprestano širijo in povečujejo, kapitalizem nenehno samemu sebi koplje grob in pripravlja teren za samouničenje. A vse to se dogaja le, če se ljudje molče strinjajo. Ne more se dogajati, če se ne strinjajo, če se upirajo, če posegajo vanj. Zadošča že, da se veliko ljudi preprosto usede na tla in neha delati. Kapitalizem se v tistem delčku sekunde ustavi, in dobimo resnično predstavo, kaj pomeni uničenje.

Ali še bolj preprosto rečeno: revolucija ni ponoreli vlak, temveč je zavora v sili, kot je rekel Benjamin. Tega bi se res morali zavedati zlasti vseslovenski vstajniki, kajti težko je pričakovati, da bo na zavoro pritisnil kdo drugi. In enako zlahka si predstavljamo, kaj se bo zgodilo, če nihče ne bo pritisnil na zavoro – vlak bo pač prej ali slej zletel s proge.

Demokracija je zato krovni izraz za zmožnost človeških bitij, da potegnejo zavoro, preden je prepozno.

Za koga je potemtakem demokracija nevarna? Za ljudi že ne. Nevarna je edino za sistem kopičenja profitov in bogastva, ki ne pozna nobene meje in je podoben ponorelemu vlaku. To Marxovo spoznanje je ključno: v naravi kapitalizma je, da koplje grob samemu sebi, pri tem si preprosto ne more pomagati.

Natanko zaradi tega mu morajo pomagati ljudje. Ne kapitalisti, ne politiki, ne menedžerji ali bankirji mu ne morejo pomagati. Pomaga mu lahko le delovno ljudstvo.

Pomagati pa mu tudi mora, saj ima interes. Ta je zgodovinski in materialističen, kajti brez njega bo vlak zgrmel s proge in vsega bo konec. Delavci imajo zato dolžnost, da pritisnejo na zavoro, saj hočejo živeti in ustvarjati. Drugače rečeno: delavci nočejo propasti, nočejo lastnega uničenja. Tu je vzvod za razumevanje dobrega, o čemer je razmišljal Platon že v svoji kozmologiji.

V ideji dobrega pa je tudi protislovje. Ponazarja ga znana sintagma, da delavci nimajo česa izgubiti razen okov. Izraz ima dve razsežnosti.

Prvič. Delavci navadno ljubijo okove, zato Platon v svoji prispodobi pošlje iz votline enega samega človeka, medtem ko vsi drugi ostanejo v njej, čeprav so vklenjeni. Torej delavci verjamejo, da lahko izgubijo veliko, če izgubijo okove. Do revolucije zato zlepa ne pride.

Drugič. Ko delavci izgubijo okove, izgubijo tudi okolje, v katerem imajo okovi smisel in pomen. Torej ni res, da ne izgubijo ničesar, saj v nekem smislu izgubijo čisto vse, kar sploh imajo, in vse, kar omogoča in vzdržuje njihove identitete, smisel življenja, eksistence in vse drugo. Tudi zaradi tega do revolucije ne pride zlahka.

Kdor ne sprejme kapitalističnega načina proizvajanja blaga, je obsojen na propad, pišeta Marx in Engels v Manifestu.

Delavci torej želijo izgubiti okove, obenem pa jih želijo ohraniti. Dokler vztrajajo v taki drži, se resnica njihove eksistence ne more uveljaviti v družbenem polju, saj je prešibka, oziroma je nemočna. Uveljavi se lahko le, če se delavci odrečejo koristi, ki jih imajo od vztrajanja v okovih. Za razumevanje svojega položaja poleg Marxa torej nujno potrebujejo še Freuda.

Freud je pokazal, da so ljudje voljni dolgo časa trpeti, pokazal pa je tudi, zakaj lahko ljubijo iluzije celo bolj kakor sebe, kar pomeni, da so se zmožni odpovedati tudi sebi, da bi iluzije živele naprej. Torej moramo znano krilatico, da človek najbolj ljubi samega sebe, spremeniti, saj še bolj kot sebe lahko ljubi iluzije, ki sploh niso njegove.

Sodobni kapitalizem se prek svojih zastopnikov tega dobro zaveda, zato spretno izrablja Freudovo spoznanje in ga povezuje s spoznanji, do katerih se je dokopal Jean Baudrillard in pokazal, da ljudje enako dobro ljubijo tudi simulirane oblike realnosti ter simulirane odnose in objekte. Kapitalizem je zato vse bolj prostorje, v katerem se kopičijo simulirane oblike vsega, ljudje pa so navidezno navdušeni.

Tak svet je za ljudi lahko še bolj zanimiv, saj so simulacije očiščene nevarnosti, tako kot so brez nevarnosti pivo brez alkohola in kava brez kofeina, zato ju lahko uživate v neomejenih količinah. Morda se zato bliža čas, ko take realnosti ne bo pripravljen zapustiti nihče več in bo spomin na Platonovo votlino ali Komunistični manifest povsem zbledel.

Moj odnos do sveta je popolnoma drugačen. Strinjam se s Freudom, da je človek tudi bitje, ki je zmožno izgubiti čisto vse in se spokojno pripraviti na nekaj povsem novega in zares drugačnega. Film Melanholija, ki ga je režiral Lars von Trier, gledam natanko v tej perspektivi.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži