Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Logika izkoriščanja ljudi je vsekakor grozljiva, čeprav je ne izkusimo vsak dan; prav gotovo je ne izkusimo vsi in je ne izkusijo niti vsi delavci. Izrabljanje delovne sile ljudi namreč pomeni srkanje eksistence, izčrpavanje življenja, zato je začetna izjava več kot upravičena. Delavcem se ne jemlje le presežne vrednosti, ki jo ustvarijo, temveč se iz njih črpa tudi življenjsko energijo, ki se zato zmanjšuje.

To ni šala. Življenje ljudi je preveč dragoceno, da bi iz njega delali profite tisti, ki ne delajo nič, ker imajo pač kapital.

Najhuje je, da delavci v glavnem nič več ne verjamejo vase, zato dovoljujejo, da jih izčrpavajo. Vse bolj so prestrašeni in čakajo na tisto noro luč na koncu tunela, o kateri govorijo iz dneva v dan ti, ki jim je nadvse udobno. Grozno je namreč to, da še vedno niso dojeli osnovne psihoanalitične lekcije o naravi nezavednega, ki pravi, da ljudje ne vedo, kaj vse vedo.

Spoznanje lahko postavimo ob bok spoznanja, o katerem sem govoril v prejšnjem prispevku: ljudje zavestno ne vedo, kaj želijo, ker želijo nezavedno, a nezavedno vedo veliko več, kot ve zavest.

Delavci torej veliko vedo, a njihova zavest ne ve, da je zapisano res. To jim sporoča Freud že sto let. Zakaj tega ne izkoristijo, zakaj se obnašajo, kot da jih to Freudovo spoznanje ne zanima?

Delavci se namreč vse bolj obnašajo, kot da se bo vse v njihovih življenjih razrešilo s pomočjo politikov in znanosti, ki bo razvijala novo in novo uporabno znanje, na podlagi katerega bodo reševali probleme, s katerimi se pač srečujejo. Vse to gre celo tako daleč, da se ljudje spreminjajo v enake produkte, kot je blago, zato se tudi njihovi problemi rešujejo s pomočjo znanosti, kakršna je na primer psihologija, ki zato proizvaja vse več uporabnega znanja in ga pošilja na trge, kjer dobi status fetiša.

Toda izkušnje nas z vztrajnostjo, ki gotovo preseneča, učijo, da svet ni tak, da ljudje niso taki in da problemi niso taki, da bi jih bilo mogoče reševati in rešiti s pomočjo znanosti. Ljudje namreč ne živimo v svetu, v katerem bi bilo mogoče enoznačno določiti probleme, s katerimi se srečujemo, nato pa jih reševati. Jezik nam tega kratko malo ne dopušča.

To je elementarno spoznanje o naravi človeške eksistence, ki je mogoča le skozi jezik. Ljudje so njegovi uporabniki, vendar se še vedno premalo ukvarjajo s tem, kako ga uporabljajo.

Znano je, da je Lacan na nekem predavanju izrecno poudaril, da ljudje v glavnem zastavljajo samo taka vprašanja, za katera že vnaprej vedo, kakšne odgovore jim je treba pritakniti. Kako to vedo? Slavni psihoanalitik je pokazal, da imajo ljudje najprej v glavah odgovore, nato pa zastavljajo vprašanja. V najboljšem primeru je torej odgovor znan že v trenutku, ko zastavijo vprašanje, ali pa je treba zgolj izbrati med majhnim številom odgovorov, ki so tudi znani že vnaprej. V čem je potem smisel takega spraševanja?

Smisel takega spraševanja je prav gotovo povezan z občutkom varnosti in predvidljivosti sveta. Vprašanja so torej pomembna, saj navadno skrčijo prostor in ga zaprejo, zato se ne zgodi nič posebnega – ljudje pač dobijo odgovore, ki jih že poznajo in jih prav zato tudi pričakujejo. Komuniciranje med ljudmi zato ni nič drugega kot izmenjavanja tega, kar že vedo, kar pomeni, da ne proizvede ničesar novega.

Zakaj je ta Lacanov poudarek tako pomemben danes?

Pomemben je, ker živimo v svetu, v katerem se vnovič odpira možnost za vzpostavljanje diskurza, saj je apokalipsa, kot sem pokazal, zelo blizu. Kot je znano, je Lacan že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pokazal, da kapitalizem napreduje in spreminja svet tako, da v njem ni več potreben diskurz.

Diskurz je namreč čisto preprosta vez med ljudmi. Grobo lahko rečemo, da kapitalizem ne potrebuje diskurza, saj mu zadošča diskurz kapitalista. To je paradoksni diskurz, ki ne predvideva vezi med ljudmi, temveč predvideva vezi med posamezniki in Znanostjo oziroma Tehnologijo, ki zastopata Drugega.

Ko govorimo o vezeh med ljudmi, mislimo na določene oblike strinjanja, poudarja Lacan. Ko človek govori, postaja bitje, saj kot bitje ne more obstajati zunaj jezika in neodvisno od njega. Človek je zato govorec, za katerega je značilno še nekaj.

Govorec verjame. V kaj verjame?

Živali na primer ne verjamejo, njih skupaj držijo oziroma povezujejo instinkti. Ljudi skupaj ne držijo instinkti, temveč to, kar imenuje Lacan diskurzi.

Diskurz seveda izkorišča jezik, uporablja jezik in vse njegove vire, nadaljuje Lacan, da so ljudje povezani med seboj, da vezi delujejo, saj drugače ne more delovati. Ljudje znotraj diskurzov nujno verjamejo, zato lahko eksistirajo. Če nehajo verjeti, postane življenje neznosno. To ve vsakdo, ki je kdaj pomislil na samomor. Življenje brez diskurza je neznosno.

Kapitalizem je destruktiven, saj ne potrebuje nobenega diskurza, ne potrebuje vezi med ljudmi, saj potrebuje gole posameznike, dividuume, kot jih je imenoval Deleuze. Nenehno zato razdira vezi med ljudmi in uničuje diskurze, oziroma jih onemogoča. Zanj je v resnici najbolje, da ne obstaja noben diskurz razen že omenjenega. A vprašanje ni, zakaj kapitalizem to dela, saj to vemo, vprašanje je, zakaj ljudje to prenašajo.

Kako mislijo živeti, kako mislijo prenašati življenje, če ne verjamejo v odnose, če zaupajo samo še tehnoznanstvenemu Drugemu in izmenjavanju fetišev?

To je resno vprašanje, na katerega bomo morali odgovoriti.

Delavci zato končno morajo spregovoriti. Spregovoriti morajo natanko zato, ker nam šele oni lahko povedo, kako jemati kapitalizem resno. Tega ne morejo povedati niti politiki niti ekonomisti. Simptomatično pa je, da o resnosti kapitalizma govorijo vsi, le delavci ne.

Freud in Lacan sta poudarjala, da so pripovedi pacientov najbolj globok vodnjak vednosti in modrosti o tem, kar imamo ljudje med seboj; globljega vodnjaka preprosto ni. Enako lahko danes rečemo za delavce. Nihče ne more povedati bolj prepričljivih in učinkovitih zgodb o delovanju kapitalizma kot prav oni. Če se hočemo česa zares naučiti o kapitalizmu in naravi njegovega delovanja, preprosto moramo poslušati delavce, kot analitik posluša paciente. Možno je seveda, da se ne želimo ničesar naučiti.

Lacan je za pripovedi pacientov rekel, da so kratko malo nezmotljive. Pripovedi delavcev so enako nezmotljive, le da jih nihče ne posluša. Morda jih nihče ne posluša zato, ker je resnica tega, kar živimo, vselej povezana s presenečenjem, to pa je povezano z občutkom groze oziroma tistega, kar je Freud imenoval das Unheimlich.

Pripovedi delavcev so kljub vsemu bržčas nemogoče. Nihče jih noče slišati, saj je osnovna struktura sodobnega sveta taka, da sili ljudi, da se imajo fajn. Danes mora biti čisto vse fajn. Ves čas mora biti fajn, človek se spreminja v zbiratelja dogodkov, ki so vsi po vrsti fajn. V množici dogodkov ne sme biti niti enega, ki ne bi bil fajn.

Živimo v svetu, za katerega se zdi, da je brez mej. Ljudje se zato trudijo in govorijo, da bi povedali vse, trudijo se, da bi izkusili vse, da bi se lotili vseh dogodkov, da bi se lotili vsega, česar se je sploh mogoče lotiti. Lacan je upravičeno pripomnil, da je življenje brez meje neznosno.

V takem svetu živimo danes. Kaj bomo storili?

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži