Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Nekdo se je pred kratkim prek medijev oglasil, češ da mediji obravnavamo izginotje Hilde Tovšak preveč hrupno! Na žalost je njegova izjava le še dokaz več, kako nekateri ljudje preprosto ne znajo misliti in reflektirati tega, kar počnejo.

Kdor zna misliti, namreč zlahka spozna, da ni mogoče določiti, kdaj je nekaj preveč hrupno ali premalo. Ko gre za zvoke, katerih jakost lahko izmerimo, ima razmišljanje o preveč ali premalo hrupa še smisel, ko pa gre za razmišljanje o človeku, ki je očitno zločinec na begu, tako naravoslovno ali tehniško razmišljanje preprosto ne pride v poštev.

Sklepati torej smemo, da tisti nekdo, ki se je oglasil, ne zna razmišljati, kar seveda pomeni, da je na voljo le še ena možnost, če hočemo razumeti, zakaj se je sploh oglasil.

Izjava je namreč problematična na več načinov. Prvič. Izjava je nadjazovska, to je ukazovalna. Nekdo pač žuga medijem, da so preveč hrupni, ker je sam podrejen nadjazu, ki mu ukazuje. Navajen na ukazovanje pač ukazuje drugim in verjame, da to sploh lahko dela, kar je seveda srhljivo. To je obenem tudi gospostvena izjava, saj se njen izjavljalec konstituira kot tisti absolutni nekdo, ki natanko ve, kdaj je nekaj preveč hrupno, kdaj je premalo hrupno in kdaj je ravno prav hrupno. Torej trdi, da je hrupnost nekaj, kar je mogoče matematično določiti in izmeriti celo tedaj, ko ljudje zelo na tiho razmišljajo in pišejo o tem, o čemer razmišljajo. Drugič. Izjava je zaščitniška. Nekdo izjavlja, da je Hilda tako uboga ženska, da ne bi smeli preveč hrupno govoriti o njej (izjava je v tem primeru metafora), saj je uboga revica, ki bi jo morali vzeti celo v zaščito. Tretjič. Izjava je pokroviteljska in reakcionarna. Nekdo trdi, da imajo mediji že tako ali tako preveč svobode in da si privoščijo preveč, kar seveda pomeni, da jih je treba utišati. Zadeve postajajo nevarne.

Vidimo torej, da se v tej državi še vedno dogaja, da si posameznik preprosto vzame pravico, ki je sicer nima, da soli pamet drugim ljudem. Pri tem ne gre le za to, da tako izjavljanje ne pojasni ničesar, temveč gre preprosto za to, da dokazuje, kako malo demokracije je v tej državi in kako malo znajo ljudje misliti.

Ljudje imajo namreč v demokratični državi pravico govoriti, kolikor hočejo in o čemer hočejo. To je sicer univerzalna pravica, v katero ni mogoče resno dvomiti, toda v totalitarnih režimih je tudi sistematično kršena oziroma blokirana. V demokratičnih občestvih se torej tisti nekdo, ki je izjavil to, o čemer govorim, sploh ne bi smel oglasiti. Ali pa bi se lahko oglasil le kot sogovorec v resni razpravi, kdaj je nekaj preveč hrupno in kaj to sploh pomeni.

A resna razprava o tem ni potrebna, saj smo že davno tega ugotovili, da je preveč ali premalo stalnica v človeških življenjih, saj tisti ravno prav ne obstaja, oziroma obstaja le v imaginarijih, kar pomeni, a obstaja kot iluzija, v imenu katere je mogoče teptati človekove pravice do rabe uma.

Izjavljanje je zato nujno avtoritarno oziroma nadjazovsko, čeprav se zdi, da je izjava bodisi posrečena metafora bodisi naravoslovna izjava o aktualnem stanju stvari. Tisti nekdo se je namreč oglasil zato, ker hoče pokazati, kdo ima večje mišice. Razkazovanje je sicer zanesljivo znamenje šibkosti, nemoči in narcizma, zato je povsem odveč, saj nimamo nobene potrebe v javnosti spremljati nevrotičnosti ali kake druge patološke naravnanosti posameznikov in posameznic.

Kaj se torej dogaja v tej deželi? Dogaja se tole.

Hilda in njej podobni imajo na glavi toliko maslo, da bi morali biti že davno za rešetkami, kar pomeni, da nekdo ni opravil naloge, ki bi jo v pravni in demokratični državi moral. Ker je ni opravil, lopovi kradejo, so kradli in bodo verjetno še kradli.

Z izjavo o preveliki hrupnosti medijev se torej skuša zakriti dejstvo, da ta država ni dovolj demokratična in pravna, da obstajajo posamezniki in posameznice, ki se hočejo v javnosti obnašati avtoritarno, medtem ko naj bi bili kritično misleči ljudje lepo tiho, prestrašeni, da so celo v takih primerih preveč hrupni.

To se dogaja v tej deželi. Nekateri še vedno na veliko kradejo, drugi se izmikajo roki pravice na vse mogoče načine, ljudje pa naj bi bili lepo tiho in naj bi čakali na luč na koncu tunela in vse drugo, kar jim ponuja vlada.

Na žalost so ljudje še vedno veliko prehitro pripravljeni razmišljati, da ima nadjaz, ki so mu podrejeni, prav, in da morajo biti tiho, da ne bodo preveč hrupni. V resnici bi morali sesuti nadjaz in natanko preveč hrupno opozarjati na nepravičnosti in zlorabe, ki jih je veliko preveč, ter na neumnosti, zaradi katerih so nekoč zares bogato državo zabarantali za pehar gnilih hrušk.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži