Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Simptomatično je, kako razmišljajo ljudje o kapitalizmu in o alternativi. Eni trdijo, da je kapitalizem najboljši od vseh mogočih sistemov, čeprav je očitno, da je dober le za peščico. Drugi vztrajajo, da se že vidi luč na koncu tunela, zato preprosto čakajo in zategujejo pas. Spet tretji razmišljajo o alternativi, a o socializmu ali komunizmu nočejo niti slišati.

Ljudje uporabljajo številne obrambne mehanizme, da se jim ne bi bilo treba soočiti z alternativo in z resnico kapitalizma. Pripravljeni so plačevati tudi dobrim vilam, da jim dajejo nasvete, kako živeti pravljice, ali karmičnim diagnostikom, da jim diagnosticirajo sedanjost in napovedujejo prihodnost. Nekateri so pripravljeni plačati bogastvo za motivatorje in duhovne voditelje in osebne trenerje in jasnovidce in guruje, da jih vodijo za nos.

Redki, res zelo redki so pripravljeni na resnico življenja oziroma eksistence in alternativo. To pomeni, da jih je zelo malo, ki imajo vizije ali sanje, kot bi nemara rekel Michael Lebowitz. Pot v bodočnost je namreč mogoča le, če imajo ljudje vizije ali če sanjajo. V čem je razlika?

Obstaja bistvena razlika med karmičnim diagnostikom, ki mu plačaš težke denarce, da ti prodajo meglo in meša zrak, in bojem za bodočnost, uporom zoper sovraga, kakršen je na primer blagovni fetišizem. Vizije in sanje o bodočnosti so vselej povezane z odporom in z bojem za drugačni svet, za drugačno pot, za nove cilje, nove ideje in drugačne odnose. Bodočnost ne pomeni še več istega, temveč pomeni nekaj radikalno drugačnega.

Ljudje, ki se ne bojujejo, v glavnem zgolj čakajo. Morda se še malo zadevajo z zabavo in s popularno psihologijo, a v glavnem čakajo in tonejo v depresijo. Verjamejo, da ni alternative, da ni mogoče ničesar narediti, verjamejo, da bo bolje in da se bo svet spremenil sam od sebe. Prenašajo nepravičnosti in tiho trpijo.

Toda alternativa je nenavadna in izjemno preprosta. Absolutno je možna že zato, ker se ljudje lahko upirajo nepravičnostim in trpljenju. Že samo upiranje pomeni alternativo in je alternativa! Upiranje je torej performativno in afirmativno, potrjuje pa eksistenco ali to, kar je imenoval Marx človeški potenciali.

Natanko zato je pomembna teorija subjekta. Njen minimalni dispozitiv je namreč tale: subjekt dobesedno je človekova zmožnost za upor in protest, boj in spopad. Dodati moramo le še zmožnost slehernega človeka za občutek, kaj je pravično in kaj ni, kaj je prav in kaj ni, za to torej, o čemer je tako dobro razmišljal Immanuel Kant.

Razlika med vsakdanjo moralo in etiko je v metafizični izkušnji, da se človek kot subjekt v kapitalizmu lahko upira spreminjanju vsakdanjega življenja v blago, ki ga morala podpira, etika pa zavrača.

Upiranje je pomembno tudi zato, ker kapitalistično izkoriščanje delavcev in potrošnikov nikakor ne vodi v upor ali protest, kot naivno verjamejo nekateri. Daleč od tega! Izkoriščanje je danes tako prefinjeno, da ga večina niti ne zazna, zato vodi le h kopičenju istega. Številni ljudje zato tolerirajo lastno izkoriščanje in ga niti ne prepoznajo. Ker so povsem prilagojeni kapitalizmu, kar tudi pomeni, da so egocentrični in sebični, imajo vselej dovolj zase, da se ne upirajo, zato tudi rečejo, da jim gre bistveno bolje kot njihovim dedkom in babicam.

To so ljudje, ki so zmožni dolgo prenašati izkoriščanje, ko pa ga nazadnje zaznajo, se želijo le še vrniti v stare dobre čase. Trenutno se to dogaja v Sloveniji. Velika večina ljudi si namreč želi le še tega, da bi se vrnili nazaj v čase pred krizo, v katerih bi z upanjem zrli v lepšo prihodnost.

Kaj se torej v Sloveniji dogaja z moralno ekonomijo delavcev in ljudi, ki sploh ne morejo postati delavci?

Ljudje so vse bolj depresivni in obremenjeni z občutki krivde, sramu in manjvrednosti, nemoči in nesposobnosti. Vsakdanje življenje sproti obnavlja te občutke, ki samoniklo nastajajo v vsakem posamezniku. Ljudje se ne borijo za spremembo sistema, temveč bodisi čakajo na vrnitev starih dobrih časov bodisi verjamejo, da bo sistem sam od sebe postal bolj pravičen. Pravljičarji, jasnovidci in karmični diagnostiki si zato manejo roke, ker lahko medtem prodajajo svoje storitve in jih za drag denar podpirajo v njihovih sanjah oziroma iluzijah.

Upanje delavcev, da se bodo vrnili stari dobri časi, je seveda reakcionarno in povsem zmedeno oziroma depresivno. Upanje, da bodo kapitalisti nenadoma postali prijazni in jim bodo namenili boljše plače za opravljeno delo, je več kot utopično. Prodajanje iluzij, za katere skrbijo oglaševalci in krošnjarji, je nemoralno in pokvarjeno do obisti, kar pomeni, da je v službi zla.

V kapitalizmu ne obstaja pošteno plačilo za pošteno opravljeno delo, ker delavci niso lastniki produkcijskih sredstev. Ne morejo razpolagati s proizvodi svojega dela, zato ne morejo pobrati presežne vrednosti. Plačilo za njihovo delo je vselej nepravično, ker ne morejo razpolagati niti z vrednostjo, ki jo ustvarijo, niti s presežno vrednostjo.

Delavci seveda ne vedo, da poteka izkoriščanje, saj to neposredno ni vidno. Prodajajo se kot delovna sila in dobijo plačilo za opravljeno delo. Pošteno plačilo je v takem aranžmaju leseno železo, saj dobijo tako plačilo, ki je v določenem občestvu in v določenem trenutku običajno, vezano pa je na stopnjo profitov.

Kapitalizma torej ne moremo razumeti, če gledamo okoli sebe, saj ne vidimo tega, kar se dogaja za našimi hrbti in nad našimi glavami. Da bi videli, potrebujemo teorijo. Ne potrebujemo oči, temveč potrebujemo možgane.

Šele teorija nam pove, kaj je družbeno nujno delo in kaj je presežno delo, kaj je vrednost in kaj je presežna vrednost. Brez tega zgolj jecljamo in naivno verjamemo, da bodo postali kapitalisti radodarni, prijazni in vse drugo.

Teoriji morajo slediti dejanja. Šele skupna (common) last produkcijskih sredstev je uvod v zares drugačno življenje v novem družbenem sistemu, v katerem ne bo osnovni princip življenja tekmovanje med egoističnimi posamezniki, temveč bosta sodelovanje in solidarnost, kot bi rekel Marx.

Preprosta zdrava pamet razume, da je bolje živeti v svetu, v katerem prevladujeta solidarnost in sodelovanje, kot pa v svetu, kjer mora človek nenehno tekmovati z drugimi ljudmi in se neprestano dokazovati.

V takem svetu bo sintagma dobički pred ljudmi izgubila ves pomen, zato ne bo smiselno govoriti niti o ljudeh pred dobički, kajti nobenih dobičkov, ki bi si jih kdorkoli lahko lastil, ne bo. Končno bodo obstajali samo ljudje, ki bodo živeli drug z drugim – zato komunizem.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži