Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Obstaja šala, ki se te dni rola med ljudmi, ima pa, kot vedno, seveda, zrno resnice, nad katerim bi se morali zamisliti.

Po skoraj sedemdesetih letih Hitler zaprosi svetega Petra, če lahko malo pogleda dol na zemljo, da vidi, kaj dogaja v Evropi.

Prav, reče sveti Peter, pojdi in poglej! Pride Hitler čez deset minut nazaj ves presrečen in nasmejan.
Zakaj pa si tako vesel in nasmejan, vpraša sveti Peter, Hitler pa mu odgovori:
Ko sem pogledal dol, sem videl točno to, za kar sem se zavzemal vse življenje.

In kaj si videl, vpraša sveti Peter ves začuden.

Videl sem združeno Evropo pod nemškim vodstvom, odgovori Hitler.

V taki združeni Evropi obstaja tudi mala Slovenija, ki se trudi preživeti med velikani. Zadeva je povsem jasna. Bruselj, ki zastopa združeno Evropo pod nemškim vodstvom, nas ima kratko malo dovolj in nam očita, da se še vedno nismo naučili, kako preživeti v taki druščini. Sedaj bomo samo še ubogali in delali, kar nam bodo ukazovali. Saj že doslej ni bilo dosti drugače, toda v prihodnje bo še veliko huje. Nihče seveda ne verjame, da bo res tako, a tudi taka drža je že všteta, kajti ljudje se navadno odzivajo na pričakovane načine, ker so pač tako vzgojeni. Tudi v tridesetih letih prejšnjega stoletja so ljudje množično ubogali. Formula je preprosta: najprej ubogajo, nato pa tudi korakajo – nič novega pod soncem.

Prislovična ubogljivost slovenskih državljanov in državljank je vnovič potrjena. Slovenski politiki se niso sposobni dogovoriti o ničemer, ko pride ukaz iz Bruslja, so nenadoma vsi pohlevni in se nemudoma dogovorijo, kar pomeni zgolj to, da se strinjajo z gospodarjem. A namesto zgražanja nad hlapčevanjem bi se morali radostiti. Ljudje pač potrebujejo gospodarje, kajti brez njih so povsem zmedeni in neproduktivni. Dobro je torej, da imamo nad seboj Bruselj, kot je dobro, da smo imeli nekoč tovariša Tita, ki ni imel posebnih težav zoperstaviti se samemu železnemu Stalinu. Bravo, Tito!

Toda zgodba o ubogljivosti ima tudi temno plat. Slovenski politiki se sicer združijo in sprejmejo, kar jim ukažejo v Bruslju, toda v tem ni ničesar kreativnega. Kdaj bo torej drugače?

Še dolgo ne bo. Najprej bo sledilo privatiziranje vsega, kar bo mogoče privatizirati. Tudi ukaz za privatiziranje bo prišel iz Bruslja. Tudi v tem ni ničesar kreativnega. Taka je namreč standardna procedura, torej ni nič novega niti po tej plati.

Če so na primer Grki leni in so Nemci trdi, disciplinirani in frenetično delavni, so Slovenci ubogljivi in marljivi. Od malega živijo brez pohval in delajo kot nori, da bi jih končno vendarle nekdo pohvalil. Ker so to nikakor ne zgodi, se pogrezajo v depresije, zapijajo se in imajo občutke krivde, ki jih krepi katoliška korporacija. Seveda, kajti vedno morajo biti krivi ljudje. Nikoli niso krive banke, nikoli niso krive korporacije, nikoli ni kriv sistem izkoriščanja, ki ga sicer imenujejo kapitalizem.

Na prvi pogled imajo Slovenci srečo, da niso leni, kajti če si marljiv in depresiven, je še vedno bolje, kot če si len in zadovoljen oziroma srečen. Obstaja namreč zahteva, da ljudje ne bi bili srečni. Nikoli je nihče ni izrekel, a saj je ni treba izreči, ker je strukturna, vgrajena je v samo vsakdanje življenje.

Natanko tukaj pride do izraza tradicija evropske znanstvene in filozofske, razsvetljene misli. Ko danes mislimo na Evropo, nikakor ne bi smeli pozabiti na dogajanja izpred stoletij. Evropa je rodila take ljudi, kot so Kopernik, Descartes, Spinoza, Newton, Kant, Hegel, Marx, Nietzsche, Freud in tako naprej. In ti ljudje niso mešali zraka, kot ga mešajo sedanji birokrati in tehnokrati v Bruslju, temveč so bili radikalni misleci.

Kant je dokazal obstoj transcendentnega subjekta in zmožnost človeškega bitja, da svobodno misli in je kreativen. Nihče od naštetih ni nikoli govoril, da je bistvo ljudi, da ubogajo in so pridni in pokorni in imajo občutke krivde! Vsakdo je na svoj način poudarjal, kako bistveno je, da so ljudje svobodni, da mislijo, da se imajo radi in da so kreativni.

Ko danes rešujejo Evropo in dajejo denar bankam, bi se morali oglasiti navadni ljudje in opozoriti na zapisano, saj jim odirajo kožo pri živem telesu. Reševanje Evrope namreč pomeni reševanje dediščine naštetih in številnih drugih mož in žena. V Evropi je nastala francoska revolucija, ustvarjali so ljudje kot Bach, Rembrandt, Mozart, Wagner in vsi drugi. Kako je mogoče vse to zabarantati za bolonjski sistem šolanja, ki nikogar ne nauči ničesar? Kako je mogoče tako zlahka pozabiti na vse, kar so ustvarili, in se priklanjati tehnokratom, kupovati digitalne naprave in se zadevati s simulacijami evropske kulture?

Toda upanje kljub vsemu obstaja. Obstaja zato, ker postaja vse bolj očitno, da birokrati, tehnokrati, politiki in menedžerji, pripadniki elit v resnici nimajo pojma, kako voditi zadeve v 21. stoletju. Zanašajo se na preizkušene neoliberalne vzorce, ki pa očitno ne delujejo, ponavljajo drug za drugim, uporabljajo žargon in ga nenehno obračajo, toda učinka ni nobenega.

Ljudje bodo v 21. stoletju živeli bistveno drugače kot danes ali pa 21. stoletja sploh ne bo. Tradicija moderne filozofije in znanosti namreč ni nič drugega kot tradicija razgrajevanja iluzij in vraževerja, toda danes so ljudje bolj vraževerni kot nekoč, kajti na voljo imajo neprimerno več znanja, ki pa ga ne uporabljajo, ampak raje trmasto verjamejo v iluzije in vraže.

Kljub temu bo prišlo do obrata. Če ne bo fašističen, bo zagotovo revolucionaren. Ljudje bodo pač sledili enim ali drugim gospodarjem. Zgolj od naključnih dejavnikov je odvisno, kateri bodo prešili polje in kako se bodo odzvali ljudje.

O avtorju

Dušan Rutar

Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži