Filozof in psihoanalitik
Vprašanje je seveda psihoanalitično, freudovsko, kar je dobro, obenem pa je tudi politično in celo revolucionarno, kar je še bolje; a saj je že psihoanaliza revolucionarna. Slovenska vlada sicer ni subjekt, človeško bitje, je pa pomembna instanca, ki jo zastopajo konkretni ljudje iz krvi in mesa. Ti so kajpak izvoljeni predstavniki ljudstva, saj živimo v demokraciji, kar pomeni, da mu tudi odgovarjajo. Vlada zato preprosto mora vedeti, kaj hoče, saj jo v nasprotnem primeru ljudstvo lahko vsak čas odpokliče. Sledi pragmatični razum.
Kapital je že precej časa bistveno močnejši od večine držav tega sveta, zato je zagovarjanje nacionalnih držav, češ da se lahko uprejo kapitalizmu, naivno in patetično. Lastniki kapitala jih lahko z denarjem dobesedno kupijo za malico; ali pa jim dajejo posojila, kar je isto, oziroma je zanje še veliko bolje. Parlamenti kljub demokraciji in svobodi morajo sprejemati odločitve, ki jih narekujejo privatni lastniki kapitala; njihove odločitve so seveda del cinizma parlamentarne demokracije. Svet, v katerem živimo, je zelo čuden, zato tudi nenehno poudarjajo, kako zelo je svoboden.
V filmu Orlovsko oko (Eagle Eye, Caruso, 2008) spremljamo dramatično zgodbo, v kateri skrivnostni nekdo popolnoma nadzoruje vsak gib obeh protagonistov (Shia LaBeouf, Michelle Monaghan). Vsako sekundo ve, kje sta, kaj delata, obenem pa jima daje navodila, kaj morata narediti. Do konca ne vesta, kdo ju nadzoruje in za kaj sta bila izbrana. Vtis je, da se ves svet naravnava tako, da lahko izvajata svoje skrivnostno in čudno poslanstvo, ki ga sploh ne poznata in ne razumeta. Končno imata v rokah celo kovček, v katerem je verjetno bomba, čas pa se jima odšteva.
Zamenjava na vrhu stranke SD signalizira spremembo, ki je lahko radikalna ali pa pomeni zgolj dolgočasno ponovitev starega. Radikalna sprememba ne pomeni uveljavljanja novega političnega žargona, nove konsistentnosti, ki se bo spopadala s staro. Če se ne bo nič radikalnega spremenilo, bomo imeli na voljo še več istega: nostalgično konzervativno uveljavljanje domačijskega življenja v harmoničnem organskem svetu in levičarsko liberalno zagotavljanje, kako bo življenje čudovito v postrevolucionarnem svetu. Manjkala bo seveda natanko revolucija.
Če se postavimo ob bok ljudem, ki so živeli v času, ko je deloval JK, se ne moremo izogniti močnemu vtisu, da je bil Jezus za ljudi okoli sebe nekaj povsem nerazumljivega, za Jude, zlasti za duhovne voditelje, ki so vladali iz templja, pa je moral biti čista travma. V tej perspektivi je Pilat zelo nevtralen človek, saj je rekel: Glejte, pripeljem vam ga ven, da boste spoznali, da ne najdem na njem nobene krivde. (Jn 19,4)
Ukor državi iz Bruslja je prišel kor naročen. Namesto stokanja in jamranja nad hudim gospodarjem je namreč zdaj čas za histerično držo in za to, da preberemo priporočeno, zaukazano in z nasveti okrancljano v perspektivi, ki jo izrišejo trije filmi: fenomenalni Maščevalci (The Avengers, Joss Whedon, 2012); poučni in skoraj dokumentarni Avatar (James Cameron, 2009); klasični Brazil (Terry Gilliam, 1985).
Pomlad je kajpak že sama po sebi nekaj novega, svežega in obetavnega, je nov začetek po dolgi in mrzli zimi, zato je nova pomlad posebna. Včasih je namreč nov začetek zares povsem nov in zelo drugačen od vsega, na kar smo navajeni.
V izvrstnem filmu z naslovom J. Edgar, ki ga je pred kratkim režiral Clint Eastwood, v nekem trenutku agent reče direktorju FBI, ki je prav J. Edgar Hoover, da vendar preiskujejo ideje, in ne zločina, direktor pa mu mirno odvrne: če so ideje nevarne, so že zločin. Ko torej preiskujejo ideje, preiskujejo zločin, kar pomeni, da je avtor idej že zločinec.
Po praznovanju dneva mladosti si lahko v miru privoščimo nekoliko teorije in si zastavimo preprosto teoretsko vprašanje, kako deluje demokracija danes, ko ni na vidiku ne Tita ne socialističnih totalitarnih sistemov, očitno pa mora vlada kljub temu opozarjati ljudi, naj ne mislijo na Tita in na druge režime, kar seveda obenem daje slutiti, da bi se morali posvetiti obstoječemu sistemu, čeprav obstaja univerzalni egalitarni princip družbenega življenja, ki ga je zastopal zlasti JK, vključno s trenutkom, ki predstavlja potencial za komunistično življenje.
Vlada, ki nikakor ni psihopatska ali nastrojena proti lastnemu ljudstvu, da ne bo kakega nesporazuma, je svetovala državljanom in državljankam, naj nikakor ne poveličujejo Titovega režima, saj naj bi bilo tako početje protiustavno. Kdor ga bo poveličeval, bo seveda razglašen za zlikovca in priveden pred ustrezni organ, kajti danes živimo v pravni državi, o čemer se je mogoče prepričati na vsakem koraku, saj v tej državi skoraj ne poznamo korupcije, afer in kraj skupnega premoženja.