Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

V kapitalističnem svetu je zelo pomembno, da so ljudje razdeljeni in razvrščeni. Razdeljeni so kot posamezniki, ki skrbijo vsak zase, čeprav se pri tem tudi družijo drug z drugim (a ne s komerkoli, da ne bo pomote), poleg tega pa so še razvrščeni glede na sposobnosti, zmožnosti, interese, osebnostne tipe, značaj, gene, okolje in podobno.

Pred bližajočimi se velikonočnimi prazniki preprosto moramo še enkrat razmisliti o Jezusovi smrti na križu in njenem pomenu za nas. To kratko malo moramo narediti, da nam cerkveni dostojanstveniki ne bodo ugrabili ideje, češ da je njihova in da že od nekdaj pripada njim. Ideje namreč ne morejo pripadati nikomur, zato si jih ne prilaščam, jih pa skušam premisliti in me pri tem ne zanima, kdo je domnevno najbolj poklican, da jih misli.

Britanski filozof Bertrand Russell je v nekem razgovoru, bilo je leta 1959, beseda pa je tekla o religiji, dejal tole: Človek ne bi smel verovati zato, ker je vera uporabna in koristna, ampak bi moral verovati samo, če je resnica, če je resnična. Torej bi ga vsekakor morala zanimati resnica, ne pa uporabnost in koristnost vere oziroma religije; ljudje na primer pravijo, da verujejo, ker potem laže živijo, ker jim vera pomaga premagovati vsakdanje težave.

Kmalu bo največji krščanski praznik, kot ga imenujejo, dan, ko je Jezus na hrbtu oslice prikorakal v Jeruzalem in tam naredil štalo, potem pa so ga križali. Ob prazniku bodo dostojanstveniki in drugi govorili o enakopravnosti ljudi, o odrešitvi, ljubezni in solidarnosti, obenem pa bo vsakomur povsem jasno, da je to le sajenje spomladanskih rožic, zaradi katerih v družbi ne bo nič manj nepravičnosti in izkoriščanja ljudi, bogati bodo še bogatejši, revni revnejši, sklicevanje na moralne in druge zakone pa bo le dim v vetru.

V filmu Kung fu Panda 2 spremljamo kratko sekvenco, v kateri zlobni pav, gospodar Šen, predlaga kozi, naj mu prerokuje prihodnost. Pogleda naj v posodo, ji reče, in pove, kakšna slava ga čaka; prepričan je, da ga tako ali tako čaka zgolj slava, kar pomeni, da že pozna prihodnost in da mu koza ne more povedati ničesar novega; torej naj le potrdi, kar je že vnaprej jasno in določeno.

Ljudje se večkrat nemočno sprašujejo, zakaj se oblastniki in kapitalisti ne potrudijo bolj, zakaj ne prisluhnejo ljudem, zakaj se ne znebijo besednjaka o dobičkih, gospodarski rasti, investiranju zasebnega kapitala in podobnem. Odgovor na njihova vprašanja je zelo preprost: ker verjamejo v kapitalizem, čeprav je ta dober zgolj za peščico, kar vsi zelo dobro vemo.

Človek z vsaj trohico inteligence se te dni sprašuje, kaj je narobe s predstavniki vlade. Oni dan je tako nekdo na ulici pripomnil, da je JJ psihotičen, drugi pa ga je popravil, češ da je verjetno mislil, da je psihopat. Klinične diagnoze so seveda del vsakdanjega žargona, zato ne povedo dosti, je pa pomenljivo, da ljudje razmišljajo, da je z vlado nekaj hudo narobe. Kako se torej razvija zgodba?

Duhovno zdravje Slovencev in Slovenk je (vnovič) na resni preizkušnji. Ne ogroža ga zgolj JJ s svojo vladno ekipo, ogrožajo ga tudi sami prebivalci te države. V nedeljo se bo na referendumu že pokazalo, kako znajo sami poskrbeti zanj.

Katoliška korporacija ima seveda močan interes, da pridobi za svojo stvar čim več vernikov, ki so lahko tudi duhovni vojaki, kot pravijo organizatorji kampov v ZDA, kamor vabijo otroke že v najbolj rosnih letih in se ne sprenevedajo, da se bodo otroci pozneje borili zoper muslimanske vernike oziroma vojake. Tako delovanje od korporacije tudi pričakujemo. A v Sloveniji je vendarle bistveno drugače.

Ko Zoran Janković te dni vabi politične stranke k oblikovanju leve opozicije (ta se kajpak lahko imenuje tudi kako drugače, saj ni vgravirano v granit, kaj pomeni leva opozicija ali opozicija z leve), dobi navadni smrtnik za kratek trenutek vtis, da se bo morda zaradi tega v Sloveniji končno kaj pomembnega premaknilo na bolje in da nas ne bo več zgolj strah tega, kar napoveduje desna oblast in po kapljicah spušča v javnost grozilna sporočila, da bi se ljudje počasi navadili na vse hudo, kar jim pripravlja, kar pomeni, da jih pogojuje po načelih, ki jih je nekoč artikuliral ruski psiholog in nevrofiziolog Ivan Pavlov. Seveda lahko dvomimo, da se bo zgodilo kaj takega, na kar bi lahko sklepali na podlagi Jankovićevega poziva, kajti za resnično spremembo bi moral biti poziv bistveno drugačen.