Dušan Rutar

Filozof in psihoanalitik

Minister Erjavec je te dni samozavestno izjavil, da dobiva stranka Desus nove in nove pristaše, kar lahko pomeni, da njen ugled med volivci in volivkami narašča, to pa obenem pomeni, da bo morda že v kratkem dosegel zavidanja visoko raven. Sam v to preprosto dvomim.

Minister Erjavec pravi, da je njegov strankarski kolega, ki je ponaredil spričevalo, obravnavan v javnosti kot največji zločinec. Poglejmo, ali je res mogoče trditi kaj takega.

V časniku je jasno zapisano, da dobivajo poslanci in poslanke vsak mesec neto dodatke k plači, ki lahko krepko presežejo tisoč evrov. Kaj si o tem mislijo delavci, ki za osemurno dnevno garanje na koncu meseca dobijo pol manj, kot znesejo samo njihovi dodatki? Na tem kraju jih vabim, naj povedo.

Danes je popolnoma jasno, da se zastopniki neoliberalnega kapitalizma povsem motijo, ko zagovarjajo svobodne globalne trge in se zaganjajo proti državi, češ da se ne sme vmešavati v igro Kapitala. Že vsak dojenček vidi, da velja ravno nasprotno: brez države banke, trgi, korporacije in celo sam kapitalizem sploh ne morejo obstajati, kaj šele preživeti.

Bog je umrl na križu pred dvema tisočletjema in ga ni mogoče upodobiti. Številni ljudje kljub temu še vedno iščejo gospodarja, ki bi izpolnil njihove želje. Gospodarja namreč potrebujejo, da realizira njihove fantazme, ki jih podpira nezavedna želja. Vse to se dogaja v imaginarnih svetovih in jih ustvarja. Psihologija je pri tem zelo dobrodošla.

Živimo v zelo nasilnem svetu, v katerem prevladuje nevidno strukturno nasilje, ki se ga v glavnem niti dobro ne zavedamo. Pomislite. Vsak dan nas po malem, kot kakšne eksperimentalne miške, pogojujejo: odpuščati bo treba, a saj to razumete, ker ste razumni, mi pa bomo tudi vse izvedli na mehko, da ne boste preveč trpeli, saj smo tudi mi razumni. Obenem nas stopnjevano strašijo: zategovati bo treba pas, varčevati bo treba, odrekati se bo treba, čakajo nas solze in znoj, a potem bo laže, verjemite nam in zaupajte nam, saj mi vemo in navsezadnje je še vsaka kriza prej ali slej minila, kar pomeni, da bo tudi ta. Zraven vselej dodajajo, da se že sicer močno zavzemajo za svobodo posameznikov in kakovost življenja čisto vsakega člana občestva, ki se zaradi tega vendarle počasi dviguje in bo rasla še naprej kot kaka roža, če dobro skrbiš zanjo.

Naslov prispevka na žalost ni izvit iz trte in je aktualen. Današnje univerze se namreč pospešeno spreminjajo v dobičkonosne tovarne za proizvodnjo delavcev, ki bodo visoko izobraženi eksperti ali strokovnjaki. Tako imamo že sedaj na voljo strokovnjake za izdelovanje raketnih motorjev in jedrskih bomb, imamo pa tudi strokovnjake za duhovnost, osebnostno rast, spreminjanje značajev, polaganje rok in zdravljenje družin.

Ljudje torej zelo dobro vedo, kaj se dogaja v svetu. Informirani so, na voljo imajo dovolj podatkov, a to ne preseneča, saj vendar živijo v družbah znanja, v kognitivnem kapitalizmu in v informacijski dobi, zato niti ne morejo reči, da ne vedo, saj se kaj takega ne bi spodobilo. Pa vendar nečesa bistvenega zainteresirano ne vedo. Kako je to mogoče?

Zastopniki katoliške korporacije torej hočejo preveč; to je njihov problem. Preveč so vneti in zagnani, zato vsiljujejo in delajo škodo; to je tudi naš problem. Namesto da bi mirno uživali v življenju, ki jim je bilo poklonjeno, in namesto da bi svobodno izbirali, kar jim ponuja kultura, iščejo nasprotnike in sovražnike. Freud pa nas je poučil: kdor se preveč identificira s kako zadevo, postaja nevaren, saj začne nemudoma okoli sebe prepoznavati sovražnike, ki domnevno ogrožajo partikularno stvar, s katero se identificira in jo ima za svojo zasebno lastnino.

Freud je že davno dokazal, da se ljudje v vsakdanjem življenju praviloma upirajo univerzalnemu zaradi navad, s katerimi ohranjajo svoje partikularne načine življenja. Zadeva je zelo preprosta.