Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Zakaj ne, tole je en takšen kosmat komad,

da ko ga čuješ te prime srat,

reagiraš in se osvobodiš,

vsega kar v sebi nosiš, tiščiš. (how bizar, how bizar)

Življenje že tako preresno je,

norčevanje dobro dene za dušo in srce.

Prav nič angažirano, prav nič avantgardno,

preprosto bizarno. (how bizar, how bizar)

Slovesnost ob odkritju “spomenika vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanimi žrtvami” je bila na srečo kratka in jedrnata. Če govorimo že o žrtvah vseh vojn, je za moj okus precej neokusno, da se takšen dogodek obeležuje prav z vojsko, ki v zrak spušča salve, čeprav simbolno v čast mrtvim, hkrati pa je natanko to orožje pobijalo in morilo “naše” žrtve. Nenazadnje smo del NATO kluba, ki nas prostovoljno prisiljuje in zavezuje, da se vse bolj oborožujemo; toda s tem, vedno aktualnim vprašanjem, si naš predsednik republike, ki je navsezadnje tudi poveljnik Slovenske vojske, ne beli glave.

Pahorjev govor bi lahko povzeli s pesmijo Elde Viler: “Besede, besede, besede (priredba italijanske popevke Parloe, Parole)! A saj smo pri njemu tega že vajeni in ne pričakujemo ničesar več, dasiravno mu verjamemo, da dejansko “na momente” tudi sam iskreno verjame, v kar nas želi prepričati; da smo s tem spomenikom končno postali zrela nacija. Kaj hudiča naj bi to pomenilo in kateri so ti kriteriji, ki ločijo zrelo nacijo od nezrele!?

V pričakovanju izida arbitražnega sporazuma se te dni sprašujemo, kaj bo po tej odločitvi haaškega sodišča karkoli v praksi drugače? Verjetno se bomo zopet začeli loviti kot mačke in miši znotraj Piranskega zaliva ter drug drugemu parali živce, saj so Hrvati že zdavnaj napovedali, da sporazuma ne bodo spoštovali. Torej bodo najverjetneje izzivali in preizkušali našo toleranco.

Svojo priložnost, da bi v ključnem trenutku izrabili dano prednost, ki smo jo imeli pred Hrvati, ko le-ti še niso bili člani EU, smo zapravili. Takrat je bil še čas, da bi zapisali vse zahtevane ozemeljske pogoje, od katerih ne odstopamo in šele, ko bi to bilo podpisano, bi sprostili vse pridržke za njihov vstop v EU. S tem, ko je Pahor samoinicijativno prevzel reševanje te problematike nase, v upanju, da se ovekoveči kot veliki rešitelj in pravi državnik, se je zapletel v labirint, ki mu ni bil kos – skupaj s Kosorjevo. Slepo je zaupal Hrvatom in njihovim lepim besedam ter verjel, da je Kosorjevo očaral in začaral s svojimi »šarmatnimi« modrimi očmi. Ko nam je končno uspelo zadevo pripeljati pred sodišče, smo se nemudoma ponovno začeli trkati po prsih, kot da smo zmagali. Ali nas bo sploh kdaj kaj izučilo?

Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

Ponovno se nam obeta mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, ki bo potekala 15. in 16. maja na Brdu pri Kranju. Tokrat jo bo organizirala Skupnost organizacij za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji (na kratko SOUS). Predsednica skupščine SOUS je dr. Valerija Bužan, ki je direktorica in zaposlena v CUDV Dolfke Boštjančič, Draga, Ig, eni največjih institucij v državi, poleg tega pa je tudi predsednica skupščine Socialne zbornice Slovenije. Zdi se, da se je ta tema v Sloveniji že uveljavila kot nekakšen tradicionalni dogodek, a kaj ko dlje od »strokovnega« govorjenja ne pridemo. Lahko se vprašamo, kaj pravzaprav bomo letos ponovno, znova in še enkrat govorili oz. poslušali? Zdi se namreč, da je konferenca zgolj še en obupan in obupen poskus, da bi naredili dober vtis na Evropsko komisijo.

3.3. 2017 smo prav na vas osebno, gospa Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), naslovili dopis, da natančno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi pripadajoči pravilniki, komisije v sestavi in obrazci morajo biti že dokončno izdelani pred 30.6. 2018. Z vaše strani pa samo popoln molk in ignoranca!

Dobili smo vljudnostno-formalni dopis s strani direktorice Direktorata za invalide, ga. Dragice Bac, kjer se nam najprej zahvaljuje za poziv, nato pa nas miri z nedefinirano obljubo pravočasnega začetka priprav aktov ter zagotavlja, da bomo vabljeni h konstruktivnemu sodelovanju. Od tega sedaj ni bilo še nič. Glede na naše skoraj dvajsetletne izkušnje delovanja in sodelovanja na MDDSZ praznim besedam ne verjamemo več. Tako kot se namreč obljube glede Zakona o dolgotrajni oskrbi spreminjajo vsako četrtletje in o zadnjih rokih za njegovo sprejetje poslušamo že polnih 15 let! Le misel, da bo naš zakon pogojevan z dolgotrajno oskrbo nas navdaja z grozo.

V petek se je končal razpis za socialno aktivacijo, ki se »birokratsko rečeno« povsem sklada s ciljem OP EKP 2014-2020, »Opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje trgu dela« pod uradnim imenom »Razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi«. Vsebina razpisa so pojasnili z naslednjim opisom: »Predmet javnega razpisa je sofinanciranje projektov, katerih aktivnosti bodo usmerjene v razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi. Namen javnega razpisa je sofinancirati predvidoma 40 projektov, ki bodo razvili in izvajali dolge programe socialne aktivacije ter bodo s svojim celostnim pristopom vplivali na ponovno socialno in zaposlitveno vključenost oseb iz ciljne skupine.« Nerazumljivo klobasanje v latovščini razpisa si lahko, če imate filmsko obložen želodec, preberete na zgornji povezavi. Se tudi vi že sprašujete, kaj se za tem pojmom skriva in kaj se za tem prikriva?

Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Ljubljana, 3.3.2017

Zadeva: Priprava podzakonskih aktov za Zakon o osebni asistenci

Spoštovani!

Zakon o osebni asistenci je bil dne 27.2.2017 objavljen v Uradnem listu RS (št. 10/17). Vljudno vas torej naprošamo, da konkretno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov, ki so potrebni za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi podzakonski akti, pravilniki in obrazci morajo biti izdelani najkasneje do 30.6.2018. Zakon mora namreč s 1.1.2019 stopiti v veljavo, brez priziva ali odloga! Ne glede na takratne politične razmere in dogajanje v družbi.

V praksi to pomeni, da obstoječi uporabniki, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence in jo potrebujemo prav vsak dan (vključno s prazniki, nedeljami in dopusti), ne moremo imeti izpada te pomoči. Med sedanjimi programi in zakonom ne sme biti prekinitve, saj bi se s tem dobesedno ogrozila življenja ljudi. Prav tako pa mora biti s tem datumom tudi novim uporabnikom omogočeno polnopravno uživanje pridobljenih pravic.

Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).