Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Pred tremi tedni sem po naključju gledala pretresljivo reportažo italijanske televizije Rai, natančneje TG Dossier z dne 5.5.2018 o dogajanju v »bližnji« Bosni in Hercegovini. Osebno me je reportaža močno pretresla, saj se ne morem otresti občutka, da se vse to dogaja v naši neposredni bližini, kjer smo še pred nekaj leti imeli prijatelje in znance. Praktično vsak drugi slovenski državljan je posredno ali neposredno na nek način še povezan s to balkansko državo, ki gnije od znotraj in ne kaže prav nobenih političnih, kaj šele ekonomskih perspektiv v bližnji prihodnosti.

Včeraj smo naročniki Dela lahko v sobotni izdaji zagledali reklamo za NLB, ali bolje cel plakat potiskan iz obeh strani na kakovostnem povoskanem papirju. Na eni strani le tega z velikim napisom »Za svoje premoženje izberite najboljše« 15 let privatno bančništvo.

Na drugi strani pa fotografijo izbranih predstavnikov obeh spolov. Ni jasno ali so na plakatu fotografirani uslužbenci NLB, ki izvajajo reklamirano storitev ali so najeti statisti s katerimi naj bi se mi (tisti, ki nas snubijo) identificirali kot z resnimi poslovnimi in uspešnimi subjekti. Tako skrbno izbranih, »poštirkanih«, urejenih in uglajenih, da bi mi kot potencialni varčevalki na NLB moralo vzbuditi željo, da takoj v ponedeljek stečem na banko, odprem račun in se podam, v novo neznano in drzno avanturo z NLB - privatno bančištvo.

Res me zanima koliko je bilo plačano za objavo takšne reklame vodilnemu časopisu in kakšen je namen le-te? Seveda pa tega ne bomo nikoli izvedeli, saj je to vendarle poslovna skrivnost. Ali je morda to že nekakšna napoved v obliki »podkupnine«, da se bo na široko in debelo pisalo o pomenu NLB kot nacionalni interes?

Lepo vas prosim, v meni je takšna reklama najprej vzbudila jezo ter ogorčenost nad neverjetno predrznostjo še vedno državne banke. Kot bi se iz vseh nas državljank in državljanov, davkoplačevalcev, dobesedno delali norce.

Če bi slučajno imela dejansko tak nevzdržen vzgib, bi bilo bolje, da se pred obiskom katere od poslovalnic NLB, oglasim prej na Psihiatrični bolnišnici Polje za resno mnenje glede moje sposobnosti presoje in ocene tveganja.

Koga ta plakat sploh nagovarja in kaj se z njim želi doseči? Ravno v času in kraju, ki ga živimo, po tedenskih škandaloznih objavah, kaj se je tam dogajalo in kaj se še vedno brezskrbno dogaja. Ko je jasno, da nihče ne bo nič odgovarjal, pa se še kar naprej okoli »naše« banke politične točke, moč in prestiž.

Iskrene čestitke novinarki Lidiji Hren in njeni raziskovalni ekipi. A kaj, ko je taka oddaja predvajana vsaj pet let prepozno. No, verjetno pred petimi leti takšen dokumentarec ne bi nikoli ugledal luč sveta na RTV Sovenija. Ponovno, pa jo kot že tolikokrat, najverjetneje pristojni, odgovorni in dolžni organi ukrepanja, ne bodo vzeli za temelj, npr. kot dodatno dokazno breme, svojega dolžnega profesionalnega ter odločnega dela ali obravnave. Bolje je valiti odgovornost za stagnacijo, počasnost, neadvekatnost zakonodaje in postopkov ukrepaja, iz ene veje oblasti na drugo, pa potem na tretjo in tako čas mineva ter nihče nič ne ukrepa. To je res odlična taktika za kritje banksterjev, ki v miru harajo dalje in še naprej. V Sloveniji sprenevedanje kraljuje in zmaguje na veliko. Praksa pa govori o tem, da se to vsem vpletenim splača ter bogato obrestuje.

Že pred dobrimi štirimi leti sem se po dolgem času navdušila nad politično idejo, ki se mi je zdela sveža, inovativna, drugačna in predvsem odmik od tradicionalnih političnih strank, njihovega načina razmišljanja in delovanja, predvsem pa sklepanja gnilih kompromisov na račun etike in zvestosti volilnemu telesu, državljankam in državljanom. Ideje in načrte ter številne aktivistične proteste Gibanja 5 zvezd sem spremljala predvsem preko bloga Beppe Grilla. Ponosna lahko povem, da sem kot ena prvih novinark v Sloveniji z njim posnela kratek intervju, ki je bil kmalu objavljen tudi na RAI. Z YouTube so sneli moj posnetek in to je bila tudi edina priložnost, ko smo na Italiji lahko videli slovenske podnapise. Pred več kot letom dni se je kot napovedano umaknil iz neposredne politične scene in prepustil Gibanje v roke mlajši generaciji.

Usodi je treba vedno kljubovati, da jo lahko spremenimo in ustvarjamo nove možnosti in nove svetove. Le tako se porodi nekaj novega, do takrat neznanega in nepredstavljivega. Težko se je sprijazniti z realnostjo, v kateri se zdi, da so se razblinile vse iluzije, ki so te do takrat poganjale in ti dajale moč in voljo, da se ženeš za cilji. Vse tvoje delo se ti naenkrat zazdi brez pravega pomena in smisla, kot nekakšen prazen tek na dolge proge brez oprijemljivega učinka, kaj šele realnega uspeha. V svojem relativno kratkem, a zelo pestrem življenju sem doživela že veliko porazov ali pa brezizhodnih situacij, tudi usodnih razpotij ni manjkalo. Velikokrat sem se soočala s tem, da sem prišla do roba ali mogoče celo na konec življenjske poti, kjer sem se na nek način že poslavljala. Vedno je bilo tudi nekaj obžalovanj do tega kaj sem si zadala še narediti in prav na tem robu prepada in propada je ostal milimeter, kamenček ali celo biljka, na katero sem se oprla z vso silo mojih moči, skupaj s fizičnim naporom ter s silo uma preusmerila tok usode v kontra smer oziroma neko novo pot ali kreacijo. Res je potrebna velika koncentracija, velik napor, nenazadnje tudi trpljenje in misel, da je zgolj še poraz, da ni več upanja in da se bo potrebno sprijazniti ter vdati - usodi namreč.

Nekaj pa se je vendarle premaknilo, lahko z veseljem naznanimo, saj je svoj udoben, dobro plačan in varno obložen direktorski stolček znotraj FIHO definitivno izgubil vseprisotni[1] Štefan Kušar. Proti vsem pričakovanjem njegovih trdnih podpornikov in zagovornikov, nekaterih svetnikov FIHO iz vrst nsio[2], ni bil izglasovan; povedano drugače, je mastno in debelo izgubil. Več kot tri mesece prevar v obliki lažnih obljub drugim svetnikom (iz vrst humanitarnih organizacij), ustrahovanjih in poskusih podkupovanja, se je tako izjalovilo v prazen nič.

Na njegovem mestu ga je kot feniks iz pepela zamenjal predsednik Sveta FIHO iz prejšnjega mandata Gregor Kobal, v tej funkciji je zgolj v letu 2013 iz sejnin in nadzorov 9.092,47 + 4.358.14 = skupaj prejel 13.450,61 eur. Ne tako slabo honoriran glede na svojo deklarativno karitativno vlogo[3], do nedavnega zvesti služabnik Štefana Kušarja in Borisa Šuštaršiča. Vsaj tako je bilo videti prav do konca njegovega prejšnjega mandata, dvomimo, da bi mu grozili s pištolo ali ga kako drugače prisljevali, da bi izvajal nečedne stvari, ki jih je. A kdor nima sam presoje in stališč, kaj šele poguma in odločnosti bo vedno imel dovolj izgovorov, da nekaj ne stori kar bi na svoji funkciji iz dolžnosti lahko in moral. Gregor Kobal obljublja novo dobo in nove čase ter seveda veliko sprememb na bolje, in kako mu ne bi dopustili možnosti, da se v resnici izkaže, saj prihaja iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote?

Predsednik Republike, ki si zasluži svojega imena in z njim povezane časti,

mora posedovati čvrste in jasne etične vrednote ter ne biti brez vesti,

le tako bo lahko ohranil potrebno samokritičnost do tistega kar naredi,

kar ljudstvu sporoči, ter kar in zakaj pred njimi zamolči.

To mu daje tisto potrebno neomajno držo državnika velikega formata,

ki je ljudstvu lahko garancija, da jih v vihri toča ne bo pobila,

da je tam pri njemu čvrsti pristan, ki jih bo vzel v bran.

A kaj, ko mi te sreče nismo imeli, da bi takšnega predsednika dobili,

ujeli smo nekakšnega pajaca-nastopača, odlično podkovanega nakladača,

ki babice z videzom očara, s sladoledom in piškotki otroke prisvoji,

mlade z instagrama snubi, vsaj tako se mu zdi.

Kam to pelje, kam to gre; v maloro, vidi se.

  • Arbitraža, totalna blamaža
  • Sprava, političnim krvnikov slava
  • NLB umazano pranje, pa nič ni smrdelo to sranje
  • Pomilostitev Bajrovića, »v stilu« zadoščena mafijcu pravica
  • Človekove pravice njemu malo mar, z borutingom je postal mednarodni »star«
  • Gospodarski kriminal, to ni njegova stvar
  • Čakalne vrste v zdravstvu daljšajo se,
  • a Borut se raje kot Erikom Brecljem »Gorskim zdravnikom« fotografira se

V vsakem poklicu se pred objektivi takoj znajde in vživi,

le pri predsedovanju se mu zatika in polzi.

Spretno supa na političnih brzicah, da bi le bil všečen vsem,

a prav v tem je največji njegov problem.

Prav gotovo je svojevrstni politikantski maratonec,

a državljanom je dodobra zavrel te mineštre lonec.

Konstitutivna seja FIHO je potekala že 26.6.2017 in se je pričela s pravo vsebinsko bombo, a je vse do danes neposvečenim, sploh pa javnosti ostala povsem zamolčana. Spomnimo; Svet FIHO je sestavljen iz treh predstavnikov Vlade in sicer, Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, Ministrstva za finance in Ministrstva za zdravje, 10 je predstavnikov humanitarnih organizacij, 10 pa predstavnikov invalidskih organizacij; pri čemer je 8 predstavnikov NSIOS, tako imenovanega (neformalnega združenja) nacionalnega sveta invalidskih organizacij in 2 predstavnika drugih invalidskih organizacij. Državni zbor RS je potrdil predlagane kandidate za svetnike FIHO in jim s tem podelil legitimnost, s tem pa tudi dolžnost in pravico za odgovorno delovanje.

Že celih deset let je minilo odkar sem se podala v boj za predsednico republike; kar dolgo nazaj, a hkrati so spomini še živi kot bi bilo nedavno. »Povabilo na ples«, kot sem poimenovala moj vstop na politični parket, je bilo s strani stranke Akacija (Marko Brecelj) tako noro, bizarno, nepričakovano in odštekano, da se mu seveda nikakor nisem mogla upreti. Prevelik izziv in prav zato, ravno pravšnji zame, da me katapultira v še neznano izkušnjo.

Zakaj ne, tole je en takšen kosmat komad,

da ko ga čuješ te prime srat,

reagiraš in se osvobodiš,

vsega kar v sebi nosiš, tiščiš. (how bizar, how bizar)

Življenje že tako preresno je,

norčevanje dobro dene za dušo in srce.

Prav nič angažirano, prav nič avantgardno,

preprosto bizarno. (how bizar, how bizar)