Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

V pričakovanju izida arbitražnega sporazuma se te dni sprašujemo, kaj bo po tej odločitvi haaškega sodišča karkoli v praksi drugače? Verjetno se bomo zopet začeli loviti kot mačke in miši znotraj Piranskega zaliva ter drug drugemu parali živce, saj so Hrvati že zdavnaj napovedali, da sporazuma ne bodo spoštovali. Torej bodo najverjetneje izzivali in preizkušali našo toleranco.

Svojo priložnost, da bi v ključnem trenutku izrabili dano prednost, ki smo jo imeli pred Hrvati, ko le-ti še niso bili člani EU, smo zapravili. Takrat je bil še čas, da bi zapisali vse zahtevane ozemeljske pogoje, od katerih ne odstopamo in šele, ko bi to bilo podpisano, bi sprostili vse pridržke za njihov vstop v EU. S tem, ko je Pahor samoinicijativno prevzel reševanje te problematike nase, v upanju, da se ovekoveči kot veliki rešitelj in pravi državnik, se je zapletel v labirint, ki mu ni bil kos – skupaj s Kosorjevo. Slepo je zaupal Hrvatom in njihovim lepim besedam ter verjel, da je Kosorjevo očaral in začaral s svojimi »šarmatnimi« modrimi očmi. Ko nam je končno uspelo zadevo pripeljati pred sodišče, smo se nemudoma ponovno začeli trkati po prsih, kot da smo zmagali. Ali nas bo sploh kdaj kaj izučilo?

Z muko in vznemirjenim želodcem smo preživeli dva dneva mednarodnega posveta na temo Od besed do življenja v skupnosti. Prisotni so bili tudi občasni napadi jeze ob poslušanju številnih govorcev (socialnih delavcev, defektologov, socialnih in specialnih pedagogov, raznih strokovnjakov ter karieristov s področja socialnega varstva, direktorji VDC, CUDV-jev in funkcionarji z ministrstev) in spoznanju, da se na področju deinstitucionalizacije tukaj, v tej podalpski, zaplankani državi, še dolgo nič ne bo spremenilo. Sicer so »strokovni delavci« že osvojili novi besednjak t.i. socialnega modela; uporabnik je merilo vsega in mora biti v središču oblikovanja storitev po njegovi meri, imeti mora možnost izbire in soudeležbe, upoštevati se mora njegove želje, zmožnosti ter hotenja, postati mora aktiven, upoštevati je potrebno njegove človekove pravice, bla, bla, bla ...

Ponovno se nam obeta mednarodna konferenca o deinstitucionalizaciji, ki bo potekala 15. in 16. maja na Brdu pri Kranju. Tokrat jo bo organizirala Skupnost organizacij za usposabljanje oseb s posebnimi potrebami v Republiki Sloveniji (na kratko SOUS). Predsednica skupščine SOUS je dr. Valerija Bužan, ki je direktorica in zaposlena v CUDV Dolfke Boštjančič, Draga, Ig, eni največjih institucij v državi, poleg tega pa je tudi predsednica skupščine Socialne zbornice Slovenije. Zdi se, da se je ta tema v Sloveniji že uveljavila kot nekakšen tradicionalni dogodek, a kaj ko dlje od »strokovnega« govorjenja ne pridemo. Lahko se vprašamo, kaj pravzaprav bomo letos ponovno, znova in še enkrat govorili oz. poslušali? Zdi se namreč, da je konferenca zgolj še en obupan in obupen poskus, da bi naredili dober vtis na Evropsko komisijo.

3.3. 2017 smo prav na vas osebno, gospa Anja Kopač Mrak, ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), naslovili dopis, da natančno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi pripadajoči pravilniki, komisije v sestavi in obrazci morajo biti že dokončno izdelani pred 30.6. 2018. Z vaše strani pa samo popoln molk in ignoranca!

Dobili smo vljudnostno-formalni dopis s strani direktorice Direktorata za invalide, ga. Dragice Bac, kjer se nam najprej zahvaljuje za poziv, nato pa nas miri z nedefinirano obljubo pravočasnega začetka priprav aktov ter zagotavlja, da bomo vabljeni h konstruktivnemu sodelovanju. Od tega sedaj ni bilo še nič. Glede na naše skoraj dvajsetletne izkušnje delovanja in sodelovanja na MDDSZ praznim besedam ne verjamemo več. Tako kot se namreč obljube glede Zakona o dolgotrajni oskrbi spreminjajo vsako četrtletje in o zadnjih rokih za njegovo sprejetje poslušamo že polnih 15 let! Le misel, da bo naš zakon pogojevan z dolgotrajno oskrbo nas navdaja z grozo.

V petek se je končal razpis za socialno aktivacijo, ki se »birokratsko rečeno« povsem sklada s ciljem OP EKP 2014-2020, »Opolnomočenje ciljnih skupin za približevanje trgu dela« pod uradnim imenom »Razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi«. Vsebina razpisa so pojasnili z naslednjim opisom: »Predmet javnega razpisa je sofinanciranje projektov, katerih aktivnosti bodo usmerjene v razvoj in izvajanje dolgih programov socialne aktivacije ter povezovanje z zaposlitvenimi programi. Namen javnega razpisa je sofinancirati predvidoma 40 projektov, ki bodo razvili in izvajali dolge programe socialne aktivacije ter bodo s svojim celostnim pristopom vplivali na ponovno socialno in zaposlitveno vključenost oseb iz ciljne skupine.« Nerazumljivo klobasanje v latovščini razpisa si lahko, če imate filmsko obložen želodec, preberete na zgornji povezavi. Se tudi vi že sprašujete, kaj se za tem pojmom skriva in kaj se za tem prikriva?

Tistih »res ta starih«, avtohtonih, kot bi rekli DOC Škofjotou jih je res zgolj še za vzorec DNK in bi jih lahko prešteli na prste ene roke. Drugi ste na nek način vsi zgolj (e)migranti; »bodisi južna brača«, med katere lahko štejemo Srbe, Bosance, Makedonce, Albance, Hrvate, ki so lahko muslimanske, pravoslavne ali katoliške veroizpovedi, najdemo tudi ateiste in bivše komuniste (do takrat, ko se je to še splačalo biti). Ne smemo pozabiti tudi na Ljubljančane in priseljence tudi iz drugih slovenskih krajev in regij. Res pisana druščina prebivalcev, krajanov.

Ljubljana, 3.3.2017

Zadeva: Priprava podzakonskih aktov za Zakon o osebni asistenci

Spoštovani!

Zakon o osebni asistenci je bil dne 27.2.2017 objavljen v Uradnem listu RS (št. 10/17). Vljudno vas torej naprošamo, da konkretno določite časovnico za pripravo vseh podzakonskih aktov, ki so potrebni za operativnost Zakona o osebni asistenci. Vsi podzakonski akti, pravilniki in obrazci morajo biti izdelani najkasneje do 30.6.2018. Zakon mora namreč s 1.1.2019 stopiti v veljavo, brez priziva ali odloga! Ne glede na takratne politične razmere in dogajanje v družbi.

V praksi to pomeni, da obstoječi uporabniki, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence in jo potrebujemo prav vsak dan (vključno s prazniki, nedeljami in dopusti), ne moremo imeti izpada te pomoči. Med sedanjimi programi in zakonom ne sme biti prekinitve, saj bi se s tem dobesedno ogrozila življenja ljudi. Prav tako pa mora biti s tem datumom tudi novim uporabnikom omogočeno polnopravno uživanje pridobljenih pravic.

Končno smo po dolgih letih zavzemanja za sistemsko rešitev z Zakonom o osebni asistenci dosegli dolgo pričakovane sanje. Prav tako tudi spoštovanje 19. člena OZN Konvencije o pravicah invalidov (obvezno branje v angleškem jeziku, saj so iz slovenskega prevoda zabrisani pomembni koncepti).

Morda napoved 45. predsednika ZDA, da bo odslej dalje veljala pri njemu samo še politika “Amerika najprej!”, sploh ne bi bila tako napačna, če se jo bo Trump dejansko držal. Pa poskušajmo pogledati, zakaj tako menimo.

Po 2. svetovni vojni so ZDA postale nekakšen samooklicani in tudi simbolno v veliki večini sprejet varuh svetovnega reda. Nenazadnje so Evropo in svet osvobodile fašizma in nacizma. V dobrem in slabem so bile od takrat naprej vedno referenca tudi za politiko Evrope, bolj natančno, eden od zgledov in osnovnih temeljev povezovanja številnih nacionalnih držav (najprej predvsem zahodnih) v nekakšno politično nadstrukturo EU. Po vojni so bile ZDA pomembne ustvarjalke politične klime in “stabilnega ravnovesja” znotraj hladne vojne ter odnosov z USSR. Tudi »Naš Tito«, čeprav neuvrščen, je bil pomemben igralec znotraj te šahovske igre.

Od njih se je pričakovalo, da bodo vedno pokazale pravi odgovor na vse svetovne izzive in neproblematično sprejemalo ali posnemalo vse kar je od njih bilo zahtevano z vidika materialnih in človeških virov. Izvažanje demokracije in vmešavanje v politike drugih držav ter kultur “po ameriško”, ni ravno zgodba o velikih uspehih in človekoljubnih dejanjih, prav nasprotno. Je prej zgodba katastrofe za katastrofo, vojn, ki porajajo nova in nova konfliktna žarišča, zgodba sledenju interesov in teritorialni ekspanziji moči upravljanja ter hkrati premosorazmerno rasti vedno bolj radikalnih uporov/odporov in fundamentalističnih terorizmov. Nenazadnje so ZDA pod taktirko različnih predsednikov vedno bile deležne tudi velikih kritik, nasprotovanj; teorije zarote, vmešavanja v notranja politična vprašanja z namenom izsiljevanja svojih korporativnih interesov, izvažanje svojega stila življenja, kulture hitre potrošnje itd. Ameriški način življenja je pravzaprav postal globalna, množična kultura sodobnega kapitalizma, z izjemo nekaterih držav, ki so si le-to prilagodile ali iz upora popačile…Kitajska, Rusija, Severna Koreja, države znotraj Srednje in Južne Amerike. Simbolne oznake pa so ostale iste, saj pravzaprav niso več simboli zgolj Amerike, ampak predvsem globalnega kapitalizma, ki tudi ni več vezan na nacionalnost ali specifično kulturo.

Torej bi se sedaj lahko veselili, da se bodo končno Američani nehali vmešavati v tuja posla in se bodo posvetili zgolj pometanju pred lastnim pragom ter reševanju številnih problemov svojih državljanov, na katere je v svojem govoru dobro opozoril sam predsednik? In teh ni malo; revščine in velike razslojenosti, brezposelnosti, slabe socialno-zdravstvene oskrbe, rasizma in neenakosti. Le-te je Donald Trump zaznal. Tako kot je na veliko svetovno presenečenje medijev in javnosti očitno zaznal tudi »duh časa« v njegovi državi.

V seriji predvidevanj političnih izidov, ki so se izkazali kot streli v koleno; grexit, brexit, razmišljanja o reformiranju Lizbonske pogodbe, zamrznitev schengena. Kje je sploh kakšna zunanja politika EU; nikar, da je to Visoka zunanja in varnostna predstavnica Federica Mogherini!? Kdo je tisti, ki vodi EU; Merklova ali kdo drug!? Kdo odgovarja na kritične izzive kot so migracije in izsiljevanje Erdogana, za katerega smo se tako preprosto lahkoverno odločili v prepričanju, da bomo problem obdržali zunaj domačega praga? Sedaj imamo problem migracij, izsiljevanje in še drago plačujemo, da se ne bi drastično povečala grožnja terorizma. Z Erdoganom smo sklenili hudičev pakt, ki nas bo stal vsega dostojanstva in etičnih načel, ki smo jih še premogli in so nas držale vsaj malo v prednosti pred ZDA.

Da si povemo to naglas, je na nek način že prepozno, saj Evropa kot je bila mišljena, že zdavnaj ne obstaja več. Zavrteti film nazaj je sedaj nemogoče, levica in vse ostalo kar se definira kot center in center od centra, nima politično-alternativnih rešitev, ki bi jim ljudje bili sposobni verjeti.

EU je živi mrtvec, ki se ga hrani na infuzijo. Tudi to smo že zapisali nekoč nekje, takrat je še bil čas obujenja s poskusi elektrošokov, sedaj se bojim, da telo že trohni in nihče od odgovornih si tega ne upa izgovoriti. Dovolj je, da pomislimo na domače polemike teh dni glede Zakona o tujcih. Kdo nam kaj grozi, komu kdaj sledimo; enkrat smo ubogljivi hlapci bruseljskim birokratom, drugič hočemo biti uporniki politikam EU in uveljavljati neko svojo namišljeno suverenost, a pravzaprav smo vedno luzerji! Prej si bomo to priznali, prej bomo lahko začeli znova postavljati nekaj na novo in nekaj novega na drugačnih temeljih. Ne, ne spet bomo taktično čakali, da se odločijo drugi namesto nas in potem bomo skočili na zadnjo karjolo, ki bo še prosta, da nas bo popeljala do pravega tira skupaj z zmagovalnimi... No, saj tudi Pahorju ni uspelo skočiti na francosko-nemški hitri vlak (TGV).

Če nam je všeč ali ne, dejstvo je, da je Donald Trump postal predsednik ZDA! Lahko ga imamo za klovna, bedaka in kar je še podobnih prispodob, a prej ali slej bo treba dojeti in sprejeti, da množični protesti ne bodo več zadostovali. Ne bodo dovolj, so povsem odveč in so pravzaprav znak nemoči pogojno rečeno »politične levice« oz. demokratov v ZDA, ki ne uspejo najti protistrupa populizmom. Nenazadnje lahko vprašamo samega Trumpa, kdo pa pravzaprav so Američani? Mar niso to v veliki večini osvajalci iz Evrope, emigranti različni rodov nazaj, zopet predvsem iz Evrope; Mehičani so prišli veliko kasneje.

Tudi protesti gibanja OccupyWallStreet.org je vzbujalo velike upe globalnega boja proti manjšini elit, ki obvladujejo svet in upravljajo s finančnimi in naravnimi viri, a je počasi, počasi izgubilo svojo moč, navdušenje in radikalnost, ter se prepustilo staremu toku udobnosti.

EU je popolnoma dezorentirana ker nima svojih kredibilnih političnih avtoritet, nahaja se v totalnem kaosu, načela in principi, ki so za EU bila vezivo, ne držijo več in Tramp ne bo prijazen gospodar! Bo EU zmogla ves ta pritisk pred pomanjkanjem izvršilne oblasti brez upravilne sposobnosti?

Oh ta naš ambivalentni slovenceljski odnos do gospodarjev in oblastnikov. Gospe Melaniji smo se posmehovali, sedaj je oboževana, poslali smo ji v dar copatke s cofkom in brez pete (za ta zadnje kmete). Kot mlado dekle je iz Sevnice pravzaprav zbežala v širni svet in s trebuhom za kruhom iskala slavo ter upala, da nihče ne bo izvedel odkod je njeno poreklo. Imela je srečo in to je vse, da s takšnim možem poročila se je. Kaj imata tukaj sevniški in slovenski ponos, res ne razumem? Verjamem pa, da mnogi želijo pristaviti svoj lonček; biznis je biznis. Šentjernejsko podjetje Arex, ki je vstopilo na največji svetovni orožarski trg ter predsedniku ZDA izročilo pištolo Rex Zero 1S. Minuli teden pa je bila pištola izbrana za pištolo tedna. Wow! Amazing!!

6. januarja 2017, ko sem dokaj nemočna obtičala v postelji na toplem, zaslišim vest, da se v predsedniški palači podpisuje t.i. Ljubljanska pobuda za novo ustavo EU. »Kako bizarno, kako bizarno«, sem si rekla, »le na kateri vlak želijo gospodje sedaj skočiti tik pred poslednjo vožnjo v pekel«? Sploh še kakšen vlak pelje skozi to podalpsko deželico, je kje še kakšna vmesna postaja ali smo že vsi na končnem postajališču? Je to vse kar se je razcvetelo ter vzkipelo iz te tako opevane EU?