Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Truplo se je v teh dneh že dodobra ohladilo, zato lahko ponovno brez slabe vesti in hinavskih pietetnih pomislekov spregovorimo o nenadno in nedavno preminulem največjem slovenskem Invalidu Borisu Šuštaršiču. Ne bom trdila, da me je novica razžalostila, ravno obratno, kar cel teden sem pila na svoje zdravje; zakaj pa ne?

Prav gotovo bo to dejstvo še imelo viden in občuten vpliv tudi na slovensko invalidsko in invalidno realnost v katero nas prisiljujejo živeti, čeprav si jo že dolgo let vztrajno prizadevamo spremeniti. Zagotovo vemo, da so si mnogi njegovi največji ritolizniki iz koristoljublja naposled le oddahnili, prav tako mnogi med njimi pa že urno stegujejo svoje grabežljive kremplje, da si prilastijo kanček njegove oblasti, moči ter vpliva. A kar tako nadomestiti njegovo imponentno persono in rit na vozičku nikakor ne bo lahko.

Upamo in želimo si, da bo končno zavel svež veter, ki ga bomo zajemali s polnimi pljuči predvsem na področju zagotavljanja človekovih pravic in enakih možnosti.

Ne več videni kot še vedno in zgolj samo »invalidi« (neveljavni), posebej zaščitena in varovana kategorija homo sapiensa, ki jim pripadajo (čisto) posebni socialni programi, tako posebni, da jih nemalokrat dobesedno še bolj izključujejo iz družbenega dogajanja. Za tem stoji skrbno negovana ter varovana, zahrbtna in trdovratna, močno zakoreninjena ideologija, katere zaščitnik, glasnik in ideolog je bil Boris Šuštaršič. Ideologija, ki hkrati kot svojo logično posledico prinaša tudi razmišljanje, da je za invalide daleč najbolje poskrbljeno v posebnih Centrih za usposabljanje, delo in varstvo ali na kratko CUDV, raznih CIRIUS - ih, centrih s posebnimi potrebami ter drugih institucijah, kjer so za njihovo dobro in varno počutje posebej usposobljeni strokovni kadri. Pogosto pa kar preprosto parkirani po raznih po domovih za ostarele.

Kaj kmalu pa bo prav gotovo tudi statističen urad zabeležil upad brezposelnosti med invalidi, saj bo potrebno nadomestiti več kot 12 vidnejših funkcij, ki jih je Boris Šuštaršič z lahkoto dobrih 40 let opravljal zgolj v eni osebi. Večni in do sedaj edini predsednik Društvo distrofikov Slovenije, predsednik neformalnega združenja NSIOS, direktor Birografike Bori, direktor Doma dva topola, predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije, državni svetnik kar v treh mandatih, večkratni član sveta FIHO, dokler ni bil priznan očiten konflikt interesov, saj je bil kar nekaj let istočasno tudi Predsednik Nadzornega sveta Loterije Slovenije, član skupščine ZZZS, predsednik Evropskega združenja za mišično distrofijo, European Alliance of Neuromuscular Disorders (EAMDA) ... svoje lovke pa je imel praktično znotraj Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, v Socialni zbornici Slovenije, znotraj URI Soča, v CIRIUS Kamnik, v posebnem socialno varstvenem zavodu Prizma Ponikve in seveda v njegovem ponosu Doma starejših občanov Bežigrad, na Oddelku mlajših invalidov. Gotovo smo na kaj pozabili ali spregledali, a ne bodimo malenkostni.

Takih ljudi in multifunkcionarjev današnje dni preprosto ni več možno najti, niti s petrolejko sredi belega dne; morda je eden redkih še živečih primerkov njegov prijatelj in pajdaš Janez Kocjančič. Šuši naslednika ne bo imel, ker ga nikoli niti ni hotel in je tudi sveto verjel, da ga ne bo potreboval. Do zadnjega je hotel imeti vse vajeti v svojih rokah, komanda in zadnja beseda je bila do konca izključno samo njegova. Ivo Jakovljevič, njegov zvesti oproda, član Sveta FIHO in sekretar Društva distrofikov, je delal zgolj po njegovih navodilih in nareku, saj mu v inteligenci in v vodstvenih sposobnostih preprosto ni bil kos. Tudi pamfleti, pod katere se je Ivo podpisoval, so bili vedno plod Šuštaršičevih idej in domislic. Sedaj je brez vodje in poveljnika, povsem izgubljen in konfuzen. Kar dobro pa se je zopet pozicioniral Štefan Kušar, ki je prevzel mesto sekretarja Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, ZDSSS; se ve, tam kjer je veliko denarja in priložnosti za namensko odtujevanje le-tega. »Slepci[1]« bodo to spregledali, ko bo itak že prepozno.

Resen problem je najti pravega nadomestnega človeka znotraj Loterije Slovenije, ki bo lahko nadomestil njegov način dela, ukazovanja, izsiljevanja in drugih manipulacij, da je uspel pridobiti kar je hotel, vse brez ustrezne izobrazbe in potrebnega izpita za nadzorstvene funkcije. A njegovo brezobrazno in arogantno obnašanje so vedno ščitili v starem, trdnem jedru SD. Predvsem predsednik RS Borut Pahor bo imel ob dnevu invalidov 3. decembra resen probem koga postaviti za govorniški oder, da nadomesti Invalida par excellence in mu zagotovi še en patetični govor za Ta veseli dan.

Morda bom podrla še en osebni rekord s posthumno tožbo, a ta zaključek je bil nujen in potreben, saj vendarle ne morem govoriti drugače kot sem v času njegovega življenja. Ne bi bilo ne etično in niti moralno.



[1] S tem izrazom se slepi pogosto poimenujejo med seboj.

Komentarji  

0 #1 may 08:22 02-10-2018
Zanimiv, zaključni govor. Se pa skriva veliko, veliko resnice.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži