Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Spremembe Zakona o osebni asistenci (ZOA) povzročajo veliko razburjanja in strahov v zainteresirani javnosti zato, ker prinašajo popravke tam, kjer je prihajalo do anomalij in zlorab. Obstoječi zakon o osebni asistenci (OA) je praktično najboljši na svetu, saj so se oblikovalci zgledovali po švedskem modelu. A Slovenija ni Švedska in razumevanje ljudi, komu in čemu je zakon namenjen, je naravnost balkansko. Ker ni bilo ustrezne razlage in nikakršnih omejitev, so mnogi začeli to priložnost izrabljati za biznis.

Družine, ki imajo za družinskega člana osebo s hendikepom, so po sprejemu zakona zavohale priložnost, da se pri njem zaposlijo. Trije družinski člani, hkrati tudi osebni asistenti, morda zaposlijo še četrtega, zunanjega osebnega asistenta, ki bolj ali manj igra vlogo gospodinjske pomočnice in opravlja tudi druge storitve, ki jih običajni državljani plačujemo. Uporabnik v takšnem okolju nikoli ne more vzpostaviti svoje neodvisnosti, saj mu njegovi asistenti, ki so hkrati tudi družinski člani, pogojujejo vsak korak oziroma je njihov ujetnik, saj so finačno odvisni od njega oziroma plače, ki jo prejemajo za svoje (ne)delo.

Na tej točki je treba poudariti, da OA NI SOCIALNI TRANSFER. OA je nastala v prvi vrsti, da bi osebam z najtežjimi hendikepi omogočala aktivno in neodvisno življenje. Ne pa, da invalidi še naprej vztrajajo pri svoji invalidnosti, so neaktivni in neproduktivni ter počno samo tisto, kar jim paše. Tako se podijo zgolj za svojimi »pravicami«, ne zavedajo pa se svojih dolžnosti in odgovornosti kot državljani. Še naprej vztrajajo kot nemočni, potrebni skrbi in pokroviteljstva. Z OA so lahko aktivni, se zaposlijo, delajo in so vključeni v različne politične ter druge organizacije, namesto da samo sedijo doma v copatkah, pred televizijo. Zanimivo bi bilo videti podatke, koliko uporabnikov osebne asistence je dejansko, odkar je zakon v veljavi, aktivnih.

Mnogi koordinatorji na Centrih za socialno delo (CSD) pričajo o izsiljevanju družinskih članov, asistentov, za delo v času, ko so ure najbolje plačane (nočno delo, nedelje, prazniki in ostali dodatki). Najhuje pri vsem skupaj pa je dejstvo, da se življenje za uporabnika v ničemer ne izboljša. Namesto, da bi postal še bolj aktiven na različnih področjih (npr.: se zaposlil in postal tudi finančno neodvisen), ostaja ujetnik starih okvirjev invalidnosti. Škandalozen dokaz za to, je pogosta praksa staršev, da uporabnika, ki obiskuje Varstveno-delavni center (VDC), iz slednjega izpišejo, zato da lahko koristijo ure asistence kot zaposlitev za enega od staršev. Ti dve storitvi se namreč odštevata, kar pomeni, da oseba v času, ko je v VDC-ju, ni upravičena do osebga asistenta. Tako uporabnika popolnoma izolirajo in osamijo, s čimer mu odvzamejo še tisto malo družabnega življenja, ki ga lahko ima.

Drugi vidik poslovne priložnosti pa so zgrabili mnogi novonastali izvajalci v obliki s.p.-jev, zavodov in društev, ki so se namnožili kot gobe po dežju. Brez strokovnega znanja, kompetenc, referenc ter razumevanja namena in ciljev zakona! Med IZVAJALCI OSEBNE ASISTENCE tako najdemo raznovrstne poklice; mizarje, avtoličarje, taksiste, invalidske funkcionarje, neprofitne organizacije s povsem drugačnim fokusom ... skratka, skoraj vsakogar, ki je imel 5 minut časa in željo opehariti državo za nekaj denarja.

Nič manj nedolžni pa niso niti nekateri uporabniki, ki so se z lahkoto napiflali odgovore, ko jih je komisija ocenjevala, ob tem pa zaigrali še večjo nebogljenost; nekateri, ki sicer hodijo, so ob tej priložnosti sedeli v invalidskem vozičku. Na takšen način so prihajali mnogi neupravičeni uporabniki do dveh ali celo treh asistentov. Tako so, denimo, paraplegiki, ki nikakor ne izpolnjujejo praga za pridobitev OA, le-to dobili z lahkoto. Enako se je godilo osebam z downovim sindromom ali tistim, ki obiskujejo varstveno-delovne centre in so pri svojem gibanju smostojni.

Seveda je to v prvi vrsti krivda številnih ne dovolj strokovno podkovanih ocenjevalcev (približno 120), ki so podlegli manipulacijam, nerazumevanju pomembnosti svoje vloge, naivnosti in usmiljenju. Veliki večini so ocenjevalci nekorektno priznavali večje število ur od upravičenih, nekatere tudi zgolj na podlagi izgleda ali splošnega socialne utripa znotraj družine uporabnika. Anomalij je več kot preveč, pritožbe na izdane odločbe so padale kot po tekočem traku, na drugi stopnji pa se je nemalokrat zgodilo, da so ure zaradi pritožbe uporabniku celo podvojili, kar je samo po sebi dovolj zgovorno.

Zanimivo bi bilo vedeti, kakšna je aktivacija vseh uporabnikov OA in kako se je njihovo življenje dejansko spremenilo v tem času. So postali bolj aktivni? So zaposleni? Kaj jim OA omogoča, česar prej niso mogli početi? Kako se jim je življenje spremenilo z vzpostavitvijo neodvisnosti do svojih družinskih članov oz. sorodnikov? Ali pa uporabljajo OA zgolj kot čistilni servis in gospodinjsko pomoč, medtem ko sami ždijo za računalnikom in igrajo igrice?

Za mnoge obstoječe uporabnike OA bi bila dejansko primernejša storitev dolgotrajne oskrbe. Ker te še vedno v Sloveniji ni, se to rešuje na račun OA. Zavedamo se, da bodo pritiski in odpori za spremembe zelo veliki, predvsem s strani »zaskrbljenih mamic«, a to je nujen predpogoj za premik v glavah znotraj naše družbe, ki bo posledično vodil v emancipacijo. A, žal, je slovenska folklora naklonjena tekmovanju, kdo je večji invalid; kdo je bolj bogi, kdo je bolj vreden usmiljenja in kdo mora dobiti več denarja, da bi kompenziral svojo invalidnost!

Komentarji  

0 #1 Zorica Škulj 19:50 30-01-2021
Sem oa pri mozu, ki je paraplegik z monoplegijo desne roke in hkrati je tudi sin oa. Samo to bi rekla, vsakega invalida naj se obravnava individualno in ne posploševati. Imamo zelo slabe izkušnje z nego tujih ljudi na domu. Niso vsi družinski člani krvosesi invalida. Vsak invalid ima osnovno pravico, da si sam izbira oa, ne da mu nekdo vsiljuje tujca.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži