Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Bomo videli, kaj se bo zgodilo s prijavo na KPK direktorja Fundacija za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) Štefana Kušarja zaradi zlorabe položaja in materialnega okoriščanja iz javnih namenskih sredstev. Ta gospod si res privošči marsikaj, občutno preveč, vse to pa se plačuje iz namenskega javnega denarja FIHO, ki bi v prvi vrsti moral biti namenjen storitvam za uporabnike humanitarnih in invalidskih organizacij.

Že nekaj dni se v vesoljni Sloveniji na dolgo in široko špekulira z morebitno kandidaturo Zorana Jankovića za predsednika Pozitivne Slovenije kot da bi bila to zares relevantna novica. On pa se novinarjem, ki mu neprestano sledijo in ga zamanj sprašujejo o njegovi odločitvi, preprosto smeje z njegovim značilnim Mumbly smehom. Saj se spomnite znamenite risanke?

Ravnokar se bo na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve začela sestajati skupina, ki naj bi spisala Resolucijo o nacionalnem programu socialnega varstva za obdobje 2013–2020 (ReNPSV13–20). Deklarirani namen nacionalnega sistema socialnega varstva naj bi bil omogočiti socialno varnost in socialno vključenost državljanov in drugih prebivalcev Slovenije, a vsakemu postane kaj kmalu jasno, da gre zgolj za prepisano besedičenje prejšnjih obdobij, ki z realnim stanjem in možnostjo uresničitve nima prav nobene povezave. Stanje socialne varnosti in socialne izključenosti se skokovito širi iz »tradicionalno bolj ogroženih skupin« na splošno populacijo.

V celoti objavljamo dopise povezane s pobudo za zakonodajne spremembe pri prevzemanju odgovornosti javnih funkcionarjev in drugih predstavnikov v organih ali uradih države, ki smo jo pred časom naslovili na dva pristojna ministrstva. Še vedno čakamo na končni odziv.

Vsake dve leti se hendikepirani iz cele Evrope zberemo v Strasbourgu na t.i. Freedom drive pohodu, ki ga organizira Evropska mreža za neodvisno življenje - ENIL. Iz Slovenije smo bili letos številna delegacija, kar 22 nas je bilo; hendikepiranih in naših osebnih asistentov. Tudi letos ob deseti obletnici dogodka se nas je zbralo več kot 200 udeležencev, ki smo prepotovali velike razdalje, da bi demonstrirali za priznanje osnovnih človekovih pravic zapisanih v številnih EU dokumentih in nenazadnje tudi v Konvenciji ZN o pravicah invalidov. Poleg pohoda po ulicah Strasbourga s plakati in glasnim skandiranjem sloganov “Our lives, Our rights”, “Institutions are NOT Solutions”, “Rights, NOT Charity”, and “Nothing about us, Without us”, se tradicionalno odpravimo tudi v Evropski parlament, saj so vse naše zahteve namenjene oblikovalcem EU politike, torej tudi EU poslancem in poslankam. Pohod, ki smo ga opravili kljub hladnemu in deževnemu vremenu in slogani, ki jih neutrudno ponavljamo znova in znova, vse to, ves naš napor je kot kaže zaman, saj jih poslanke in poslanci EU parlamenta niti ne zaznajo izza strogo varovane EU palače. Še več, varnostniki so nas ustavili že pred dvoriščem, saj bi lahko zmotili mimohode dragih prestižnih avtomobilov EU birokratov. Nismo pričakovali veliko, a bilo je še slabše, kot na preteklih tovrstnih dogodkih. Sprva je bilo celo rečeno, da lahko v parlament vstopi zgolj 50 vozičkov, baje zaradi požarne varnosti, kasneje so to pripoved umaknili; kako neizviren razlog. In res, v parlamentu je bila zbrana cela žandarmerija, da bi nas pospremila do dvorane, kjer naj bi se srečali s poslanci. A glej ga zlomka, že na začetku se je izkazalo, da ponovno in že kot tolikokrat govorimo sami sebi, saj je bilo v sobi poslancev nič več kot 5 od skupaj 766. Nimajo časa, se opravičujejo, a prav sedaj je plenarna seja in tudi gospod Barroso je tukaj. S tem bi se morali zadovoljiti in požreti jezo ter grenkobo, ki jo občutimo ob takšnem ponižanju in ignoriranju? Iz naših ust so slišali nekaj krepkih in že so si pošiljali sms-e, da gre za urgenco. Ne boste verjeli na 10 min. so si podajali štafeto govorniškega odra tako, da je “postrešček” komaj printal kartice z njihovimi imeni.

Odgovor na Bizarni video: Igor Šoltes daje uro dolg “intervju” Eleni Pečarič!? Tako se v Sloveniji delajo “nacionalni politiki”.

Spoštovani Dejan Kaloh, ste pa res “bizaren” moški; saj ste moški, kajne? Sedaj me dejansko razjeda dvom, ko ste me tako prekinili, takoj ko ste zaslišali moj glas po telefonu in na kasnejši klic niste več dvignili telefona. Kako nekulturno, kako strahopetno, pomilovanja vredno. No, pa sem mislila, da vas je kaj v hlačah, če že pišete o botru Kučanu, ki ga očitno poznate do obisti, saj ste o njem napisali debelo knjigo, v nasprotju z mano, ki o njem ne vem kaj dosti. Je pa res, da jih verjetno nimate (jajc namreč), drugače se ne bi takole nizkotno prostituirali za botra Janšo. Politikis imate registrirano kot dejavnost založništva, astrologije in vedeževanja, a tudi tudi vloga vedeževalca vam ne gre ravno od rok, saj bi po golem naključju vsaj kdaj lahko kaj zadeli.

Šov ob stoti obletnici Borisa Pahorja se je končal in s tem je tudi konec samopromocije političnih in kulturnih elit ter njihovega medsebojnega tekmovanja, kdo bo izrekel bolj osladne in pokroviteljske besede v čast slavljenca. Vprašanje je, ali bo narod iz njegovih literarnih pripovedi in živih pričevanj znal zgodbe preteklosti prenesti v sedanjost ter se obvarovati, da se ne ponovijo v prihodnosti. Je kdo njegove besede in opozorila vzel zares in jih bo v njegovem duhu prenašal naprej? Bodo profesorjeve lekcije življenja, človečnosti, zgodovine in literature zaživele med nami kot avtonomnost in svoboda misli, ki ne podleže stereotipom, predsodkom in vnaprej izdelanim vzorcem obnašanja?

Nova zgodba za Evropo” je bil pompozen in ambiciozen naslov razprave o prihodnosti Evropske unije v Varšavi. Seveda je bil dogodek tako kot skoraj vse drugo javno izvajanje zgolj propagandne narave in zato na njem nista smela manjkati najvišja predstavnika Evropske komisije in sicer predsednik José Manuel Barroso in podpredsednica Viviane Reding. Tudi sicer bodo to in prihodnje leto zaznamovale podobne razprave “v dialogu z državljankami in državljani”, ki se bodo odvijale po celi Evropi s sloganom “Za Evropo gre. Za vas gre”. Prav takšni in podobni absurdni slogani s katerim se povprečnemu človeku ni mogoče niti za hip indentificirati, prej vzbujajo posmeh, prezir in ogorčenje, odražajo stanje duha EU politike, ki kaže na dejstvo, da je prišlo do popolnega kratkega stika z realnim dogajanjem. Ne nagovarjajo nikogar, so sami sebi namen; zgolj utrjujejo bolno fantazmo EU elit, da ima takšna Evropa sploh še kakšno razvojno prihodnost. Ko je že jasno, da zgolj še umira na obroke, ki jih moramo davkoplačevalci drago odplačevati.

Očitno kriza še ni tako kritična, globoka in usodna; vsaj za nekatere še vedno ne. Za tiste, ki zasedajo vplivne funkcije in pomembne položaje v državni upravi ali se kako drugače skozi njo napajajo, je kljub vsemu dovolj možnosti in priložnosti za plenjenje. Stare prakse klientelizma, nepotizma, korupcije in političnega kadrovanja se še kar vrstijo in kljub nekaterim medijskim odkritjem ter le redkim sodnim epilogom ne kaže, da bi se jih dalo kaj kmalu izkoreniniti, saj se zdi, da so sestavni del (ne)kulture družbe v kateri živimo. Praks, ki smo jih bolj ali manj vsi stoično tolerirali vsaj dokler tudi sami nismo začeli plačevati visokih davkov za tovrstna nezakonita početja drugih. Sedaj pa nam izstavljajo račune tudi za nazaj, tudi za stvari, ki so jih zakrivili drugi ali prav ti, ki pišejo račune in nam krojijo politiko. Pritisk se počasi dviga in jeza narašča, a kljub vsemu ne pride do vrelišča in množičnega upora ter revolta.

Janez Potočnik je prav gotovo svojevrsten javnomnenjski fenomen in rekorder v zasedanju vedno najvišjih mest priljubljenosti v medijskih anketah. Medtem, ko vsi drugi politiki nihajo, padajo ali izginjajo iz lestvic priljubljenosti, se g. Potočnik čvrsto in vztrajno vedno znajde med prvimi tremi na različnih lestvicah.