Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Le kaj razmišlja Janez Janša, obramboslovec po izobrazbi, če sploh še kaj razmišlja medtem, ko vlada ljudstvu, ki ga prezira ter do katerega nima nobenega spoštovanja? Kakšni strategiji sploh sledi, jo zasleduje in poskuša uresničiti, ko tako vehementno udriha po vsem kar ni v skladu z njegovo resnico? Frontalni napad, ki se je pri njemu praviloma vedno izkazal kot najboljša možna “obramba”, pred vsemi številnimi nezakonitostmi in korupcijskimi tveganji, ki se mu očitajo, je do sedaj vedno uspešno delovala; vsaj za njega, za stranko in njegove zveste podanike. Potvarjanje dejstev in sprevračanje zgodovinskega spomina je vedno obvladoval in dodobra skozi leta izpopolnjeval kot prikladen manever v političnih igricah, v katerih je prevzemal vlogo žrtve in junaka hkrati ali izmenično, kakor njemu drago in ljubo.

Le kaj porekel bi France na te današnje dni,
če prišel bi nazaj v ta čas,
tukaj med nas živeče še ljudi,
se sprehodil po Ljubljani,
ker ni več »in« Figovec,
bi kar na Pločniku kavico naročil,
časopis v roke vzel, ga prebral,
z mimoidočimi iz domotožja pokramljal,
se od gostilne do gostilne,
po dolgem času, vse do zore,
končno spet popivanju predal?

Spoštovani g.dr. Petrič!

Zavedam se, da to ni običajna praksa pisanja ustavnemu sodišču, zato se na vas obračam kot na sodržavljana, zlasti pa uglednega strokovnjaka za mednarodna pravna vprašanja. Smo pač v kriznih časih in gre nekatere ustaljene prakse v teh posebnih razmerah spreminjati v prid odpiranja prostorov demokratičnosti.

Naloga Ustavnega sodišča je, da skrbi za spoštovanje ustavne ureditve, predvsem pa varuje človekove pravice, zato ga razumem kot tisto institucijo in avtoriteto, ki bi morala ustavne člene ter z njimi povezane interpretacije prava in zakonodaje razlagati v prid priznanim in zavarovanim pravicam in koristim državljank in državljanov, v smeri demokratičnega razširjenja praks možnega in dopustnega.

Drage državljanke in državljani, kot kaže se nam obetajo predčasne volitve. S tem se nam dejansko odpira možnost za ponoven zgodovinski prelom, ki bo prekinil z strankokracijo, kleptokracijo in korupcijskimi praksami. Ponuja se nam priložnost za preporod nove družbe solidarnosti in vzajemnosti, aktivne soudeležbe pri oblikovanju družbeno političnega prostora. Morda ta trenutek lahko upravičeno občutimo kot zgodovinski, saj obstaja verjetnost, da se uresničijo želene sanje o prihodnosti Slovenije; vse tisto zaradi česar se različni in raznoliki posamezniki zbiramo na vseslovenskih vstajah z namenom, da kaj spremenimo. Ocenjujem, da ga ne gre zamuditi, zato si bom drznila podati predlog, ki bo morda s strani nekaterih gibanj doživel kritiko ali celo obsodbo. A tvegam, saj gre za iskreno ponudbo. Volivkam in volivcem, pobudam, iniciativam, gibanjem in drugim skupinam, ki si prizadevajo za drugačno Slovenijo ponujamo kot orodje nastopa na volitvah Stranko enakih možnosti Slovenije.

Res zanimivo, kako naš novopečeni predsednik Republike še kar molči in se ne izreka o poročilu KPK. Praviloma je vedno tako zgovoren in se rad nastavlja kameram pred katerimi vehementno razlaga svoja politična mnenja in stališča. Tokrat se kar skriva in molči, v medijski tišini se pogovarja s strankami in razmišlja kaj se v danem trenutku lahko sploh naredi. Da se zadrega nastale zadeve “Janković & JJ” pomiri in ne razplamti ter s tem ogrozi potencialne zunanje kazalce naše uspešnosti “pobiranje iz krize”, padanja bonitetnih ocen in podobno. Kako najti kompromis, kako združevati, kako povezovati? Povsem napačna vprašanja in dileme, zato tudi ne more biti ustreznih rešitev za nastale nakopičene problem.

Ljudstvo se je ravnokar začelo prebujati po dolgih letih malodušja, neplodnega stokanja in pritoževanja, nezadovoljstva ter prevelike tolerance do raznovrstnih plenilcev in parazitov javnega dobrega. Potrebno je vztrajati do konca in naprej, biti aktiven, kreativen ter vizionarsko ustvarjati nemogoče; da se nemogoče udejanji v teoriji in praksi. Ne bodimo več realni, zahtevajmo nemogoče.

Največja nevarnost, ki nam vedno preti, še posebej pa v teh časih, ko smo vsi bolj ali manj nastrojeni proti političnim in drugim t.i. »elitam« je, da nam upade udarnost in naboj ljudskih vstaj. To se nam ne sme zgoditi, tega si ne moremo in ne smemo več dovoliti, zato moramo strpno in složno iskati skupne točke povezovanja in dogovarjanja.

Tokrat bomo malo drugače, domoljubno po domače,

saj vse je šlo že preko roba, da nam Krkovič špila pedagoga.

Zakaj?

Ker nas kriza krizira,

za vsakim ovinkom že tiči,

nas psihira in mori, smo že na robu moči,

obup nas preplavlja, depresija obglavlja,

a še z zadnjimi atomi, ki jih premoremo,

se upiramo, bojujemo in nazaj tolčemo.

Končno se je začelo, prebujanje in vstaja namreč! Upamo, da se bo nadaljevalo in stopnjevalo dokler ne pridemo dejansko do radikalnih sprememb ekonomsko- političnega sistema. Nič manj kot to. Za kozmetične popravke je že prepozno. Lahko citiramo našega predsednika vlade: Smo v resnih razmerah, a nobene potrebe ni, da obupamo nad sabo.” Vzemimo jih cisto zares in so nam lahko spodbuda za nadaljnje proteste proti obstoječemu stanju.

Tudi letos smo na kamero zabeležili nezakonito razdeljevanje javnih sredstev FIHO za varovanim obzidjem Doma dva topola v Izoli 19. in 20.11.2012. Bo kdo kaj ukrepal ali se bodo tudi letos vsi odgovorni npr. resorni minister Andrej Vizjak, poslanci in poslanke DZ, predsednik Vlade, predsednik Republike... ponovno sprenevedali?

A letos imamo še dokaz več v mozaiku umazanih iger na srečo. Zadeli smo jackpot! Prejeli smo namreč zanimiv email g. Boruta S. Pogačnika, ki je krovni dokaz stare »dobre prakse«, da se sredstva FIHO delijo po domače kar v Izoli, kjer je bolj prijetno vzdušje in večja domačnost, medtem ko jih za zaprtimi vrati pred radovedneži varujejo plačani varnostniki. G. Pogačnik, sicer javnosti znan kot grafolog in celo sodni izvedenec, ustanovitelj in predsednik invalidskega društva Združenje invalidov-Forum Slovenija (ZIFS), piše svojim kolegom ter (političnim) botrom;

Bodo tudi letos potekale goljufije za pozicije v Državni svet? Državni svetniki so voljeni prek posrednih volitev v interesnih organizacijah oziroma lokalnih skupnostih po volilnih telesih in jih volijo t.i. elektorji. 6 od 40 svetnikov je predstavnikov negospodarskih dejavnosti in med temi je tudi predstavnik za področje socialnega varstva, ki ga preko elektorjev volijo poklicne organizacije strokovnih delavcev na področju socialnega varstva. Za to mesto se ponovno poteguje Boris Šuštaršič, ki mu je od leta 1992 spodletel le en mandat.

Ob vsakem novem mandatu se moramo tako utemeljeno spraševati o zakonitosti volitev oz. upravičenemu številu elektorjev. Sum glede ponarejanja števila elektorjev se vleče že dolga leta[1], a do sedaj se še noben organ po uradni dolžnosti ni lotil raziskovanja, čeprav gre za kaznivo dejanje po 165. členu KZ[2]. Morda pa le v upanju, da bo tokrat drugače pišemo in opozarjamo na to.