Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Išče se nov koncept, nova paradigma, nov modus vivendi, da bi ga lahko uspešno zoperstavili vseobsegajoči neo-liberalni ekonomiji, ki nas vztrajno vleče v spiralo samouničevalne logike delovanja. Zgolj vprašanje časa je še, kdaj bo polom, kdaj bo pogrom, razpad tega sistema za katerega mnogi dejansko globoko verjamejo, da je najboljši možni globalno-ekonomski sistem. Zato se ga, z lepa ali z grda, še kar naprej širi, vsiljuje in propagira neglede na vse občutne razpoke in protislovja, ki jih še največji fanatiki neoliberalizma ne morejo več zanikati.

Ljubljana, 17.7.2012

Spoštovani minister Vizjak!

Najprej pozdravljam vašo odločitev, da počakate z oddajo mnenja glede predloga Zakona o osebni asistenci in za priložnost, da se o vsebini zakona posvetujemo skupaj ter poiščemo trdne povezovalne temelje, ki nas vodijo k skupnemu cilju; da najhitreje zagotovimo zakonsko oz. sistemsko pravico do osebne asistence.

Sestanek z ga. Dragico Bac in g. Davorjem Dominkušem, kjer smo prečesali spremembe našega predloga Zakona o osebni asistenci glede na predlog zakona MDDSZ z leta 2010 je bil za nas zelo pomemben. Ugotovili smo, da so razlike predvsem v členih, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj smo želeli zakon poenostaviti oz. ga narediti bolj učinkovitega, ekonomičnega in operativnega. Po besedah g. Dominkuša je najbolj optimističen scenarij za operativnost Zakona o dolgotrajni oskrbi šele leto 2015. Za mnoge med nami, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence, predstavlja to celo večnost.

Jutri se bo v Državnem svetu odločalo o odložilnem vetu na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenija (ZRPLS), ki posega v delovanje Fundacije za šport (FŠO). Déjà vu, lahko zavpijemo! Kako poznan scenarij, saj se je enako dogajalo, ko je šlo za spremembe istega zakona, a za del, ki zadeva Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Takrat se je v Državnem svetu izglasoval veto, kaj bo pa sedaj?

Vprašati se gre katere parcialne interese zastopajo ter zasledujejo državni svetniki? Prav gotovo gre zaznati, da znajo nekateri državni svetniki svojo funkcijo dobro unovčiti predvsem za lastne koristi. Ni dvoma na koga mislim.

Državni zbor je konec leta 2011 z ustavno večino potrdil spremembe Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZRPLS). To je bilo storjeno zaradi številnih netransparentnih ter diskriminatornih dogajanj pri delitvi sredstev ter nedopustne kolizije interesov v samem Svetu FIHO ter v drugih njegovih organih odločanja.

Zato je že na začetku tega mandata (obdobje 2012-2017) potrebno postaviti povsem drugačne temelje dela in dogovarjanja, ki slonijo na načelih gospodarnosti, smotrnosti, transparentnosti, ki upoštevajo načelo nezdružljivosti funkcij, nediskriminatornosti in načelo o pravični porazdelitvi namenskih sredstev FIHO po enotnih in jasnih kriterijih med vsemi upravičenci. Prekiniti je potrebno s staro prakso »zgodovinskih zaslug« posameznih organizacij, s prakso delitve invalidskih sredstev za zaprtimi vrati v Izoli, kjer so nekatere organizacije popolnoma izključene sogovornice, s prakso klientelizma in nepotizma, izsiljevanja in pogojevanja, ki je v preteklih mandatih veljal za zmagovito strategijo upravljanja in uzurpacije nad javnimi sredstvi FIHO. Predvsem je potrebno postaviti jasna merila in pravila za ocenjevanje kvalitete programov[1] in učinkovitosti le-teh z vidika vpliva na posameznikovo neodvisno življenje ter izenačevanja možnosti. Primerljivi programi morajo biti ocenjevani na enak način in ne po t.i. indeksaciji, kjer imajo tisti, ki že prejemajo največ, avtomatično višje letno povečanje sredstev, ne glede ali se njihovi programi sploh izvajajo, ali so obiskani, ali so kvalitetni, dejansko potrebni in ali jih članstvo sploh koristi oz. potrebuje.

Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in varnejšo pot, hlapčevstvo.

Ko se govori o krizi evroobmočja, je najbolj razširjeno mnenje, ki ga veselo lansirajo »pomembni in veliki mediji«, da gre za preveliko razsipnost, potratnost, nebrzdano javno porabo in nepazljivost predvsem »manjših« evro članic, ki se jih rado poimenuje kar z kratico PIIGS (Portugalska, Irska, Italija, Grčija in Španija). Morda se je ta kratica tako dobro prijela tudi zato, ker ima tako pomenljiv sopomen. Prašički, ki se valjajo v lastnem blatu in se brezskrbno redijo.

Kako se da spreminjati svet? Se da, se da; se mora in nujno je. Pravzaprav sploh ni tako težko kot si mnogi že v naprej napačno predstavljajo in se zato sploh nikoli ne lotijo nobenega podviga v tej smeri; in ne vedo kaj zamujajo. Lahko je vse dokaj preprosto, če se zavedamo, zakaj se želimo boriti in zakaj je sploh vredno živeti, nenazadnje tudi zastaviti svoje življenje. Vsekakor zelo ambiciozno vprašanje, na katerega pa lahko najdemo mnogotero različnih odgovorov in vsi so pravilni. Kajti pomembno je in šteje le, da damo nekaj od sebe za sebe in hkrati tudi za druge. Vsak bi si ga zatorej moral najprej resno in iskreno zastaviti sam pri sebi ter poiskati tisto, kar ga dejansko »zagrabi«; nato pa Akcija! Pri tem je potrebno, da smo najprej občutljivi in odzivni do tega, kar se dogaja okoli nas in solidarni do ljudi.

Brezbrižnost, apatija, malodušje in egoizem so za takšne podvige gotovo najbolj nevarne bolezni, ki se v sodobni družbi potrošništva širijo skoraj epidemično. Že vnaprej vas onesposabljajo in vam onemogočajo, da bi uvideli pot in možne rešitve, odvzemajo vam voljo in moč, da bi sploh poskusili karkoli spreminjati. Tako postanete vse bolj zagrenjeni, nezadovoljni, jezni na vse in za vse ter nenazadnje na sami sebe. Zato se je odločno in ostro potrebno upreti tovrstnim ravnanjem in pokazati ljudem, da je možno in mogoče tudi kaj drugega, drugačnega.

Pričakovano je Upravno sodišče zavrnilo tožbo Fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO) zoper Komisijo za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju komisija). Komisija je namreč FIHO zaradi zaznanih korupcijskih tveganj odredila izdelavo načrta integritete, zoper njeno odredbo pa je FIHO vložil tožbo. S tožbo so na FIHO ponovno poskušali uveljaviti ekskluzivno interpretacijo zakonodaje in zaobiti vsa načela transparentnosti in zakonitosti svojega dolgoletnega pokvarjenega delovanja. Pokvarjenega predvsem do invalidov samih, v katero korist bi morali delati. Dejansko pa se nekateri vodilni funkcionarji invalidskih organizacij, združeni v NSIOS, že leta finančno okoriščajo in zlorabljajo položaj za svoje posle. So nedotakljivi. Kljub številnim sumom in aferam nenazadnje tudi očitnim dokazom v nobeni zadevi še ni bilo epiloga, niti ni prišlo do ugotavljanja odgovornosti odgovornih za povzročeno škodo in razsipavanje z javnimi namenskimi sredstvi.

V Državni zbor smo vložili pobudo za ljudsko iniciativo za Zakon o osebni asistenci. Ta odločitev je dozorela kot nekakšna reakcija na negotovo prihodnost ne le našega programa Neodvisno življenje hendikepiranih, ampak splošnega vzdušja in politike v državi. Nikoli nam ni bilo nič podarjeno, nič nam ni padlo iz neba; program smo si morali od temeljev zgraditi, trdo izboriti in se iz leta v leto, vedno znova, boriti za njegov obstoj.

Že več let naše politike prosimo in jim predlagamo, naj se ta storitev podpre tudi zakonsko, da bi naši uporabniki dobili dejanske možnosti za aktivno, enakopravno in neodvisno življenje ter bi ob pomoči osebnih asistentov živeli na svojem domu in ne v institucijah. Slovenija je podpisnica Konvencije ZN o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/2008) in v 19. členu določa tudi pravico do osebne asistence kot eno izmed človekovih pravic.

V Evropi se nam obeta politični pretres. Tektonski premiki, ki se kažejo v bližnji prihodnosti se bodo odvijali med politiko in financami, natančneje, med nacionalnimi politikami na eni strani in ECB ter IMF na drugi strani.

Že 6. maja bodo volitve v Grčiji in lahko se celo zgodi, da nova vlada zavrne zapovedane varčevalne ukrepe EU za preprečitev bankrota. Sicer se je bankrot v Grčiji že zgodil, a o tem je treba za zdaj še molčati in tehnično se temu reče insolventnost države. Lepše se sliši in tako se zdi, da je možno še kaj »reševati«, izsiljevati in iztržiti npr. orožarske posle za Nemčijo. Medtem ko mrtvi zaradi samomorov, ki so posledica kriznih razmer, še kar naraščajo, 1725 jih štejejo. Tudi o tem dejstvu je bolje ne govoriti preveč, da se »virus ne razpase« tudi po drugih državah. Italija je že dodobra na podobni poti, kjer se podjetniki ubijajo tedensko zaradi nezmožnosti odplačevanja dolgov in drugih obveznosti.