Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Še je čas, da ozdravimo Slovenijo Združenje umetnikov Paviljon nima finančnih in organizacijskih možnosti, zato potrebuje pomoč vseh nas, somišljenikov, ki verjamemo, da so tudi alternative možne in uresničljive. Dajmo to še dokazati s podpisom podpore:

Predlog zakona o konoplji šifra 538

Predlog zakona o samozdravljenju šifra 537

Predlog zakona o osnovnem bivanju šifra 536

Predlog zakona o referendumu in ljudski iniciativi šifra 535

Spoštovani Janez Janša!

Joj, kako sem bila presenečena, ko sem vas v intervjuju na TV slišala govoriti češ, da je AUKN kadrovala mafija in ne vlada. Sedaj se ne počutim več tako obupano osamljena, ko govorim o mafiji in o njihovih poslih. Torej Janez Janša veste, kaj je mafija in celo poznate njene akterje ter način delovanja? Res sem zadovoljna in z upanjem zrem v prihodnost, saj me boste verjetno prav zaradi lastnih mnogoterih izkušenj s tovrstnimi omrežji prav gotovo lažje razumeli in tudi prav tako odločno ukrepali kot ste to v primeru AUKN.

Zakaj se o tem sprašujemo? Ker pričakujemo konkretna dejanja, ki bodo ovrgla sume, da se to res ne dogaja.

Vlada RS ob podpori koalicije v parlamentu brezglavo hiti z zamenjavo vseh možnih kadrov samo, da »bodo naši«, kompetenca ni pogoj, zahteva se le pravi ideološki naboj. Reševanje krize je v teh časih dovolj dober izgovor in sprašujemo vlado, zakaj se tega ne uporabi tudi za urejanje zadev, ki so nuja npr. povezane s Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Nenazadnje ste po hitrem postopku dokaj uspešno uredili podobne anomalije in ustavili apetite znotraj Fundacije za šport (FŠO), kjer ste vlogo direktorja ukinili ter upravljanje prenesli na pristojno ministrstvo; hitro in odločno. Le zakaj tega vzorca ne bi uporabili tudi za FIHO? Zakaj dve fundaciji, obe izjemi v sistemu, obe izven proračuna RS, obe financirani iz koncesijskih dajatev Loterije Slovenije oz. iger na srečo vsaka, a vsaka s svojo ureditvijo? Ne s strani Vlade RS, ne od resornega ministra Vizjaka in tudi ne s strani matičnega Odbora za delo družino, socialne zadeve in invalide, ni prav nobenega znaka, da bi se komu kaj mudilo urejati sporne stvari v FIHO. Zakaj tu ni nobenega interesa, da se počisti s starimi poznanimi akterji korupcije in nezakonitega ravnanja sprašujemo vlado? Obstaja kakšen poseben razlog ali interes, da se tega ne stori?

Kot za šalo ste nam poslanke in poslanci koalicije, ki ste sedeli na Odboru za delo, družino, socialo in invalide brez argumentov, vesti in sramu ubili Zakon o osebni asistenci, katerega je preko ljudske iniciative podprlo več kot 7000 volivk in volivcev. Na odboru sploh nismo dobili priložnosti, da bi ga temeljito predstavili, nismo dobili možnosti, da bi vložili amandmaje, ki smo jih v štirih dneh pripravili po predlogu zakonodajno pravne službe DZ. Proceduralno ste nam vzeli besedo in zakon ubili.

Nihče ga še ni videl, nihče ga ne pozna, ne ve se kakšen obraz ima in če ga sploh ima, nihče ni slišal še njegovega glasu, a kljub temu je vseprisoten, vseobsegajoč in dobesedno prebiva med nami; tako v mislih, kot v besedah. Nanj se vsi sklicujejo, ga poveličujejo in mnogi ga obožujejo kot tistega, ki uravnava in uravnovesi razmerja moči. Deluje s svojo »trdo« nevidno roko, s svojo kruto neusmiljeno logiko, ter seže prav v vse pore družbenega življenja. Zanj lahko mirno trdimo, da obvladuje in kraljuje svetu. Na naša vsakdanja življenja ima velik in celo usoden vpliv, saj nas lahko kaznuje, nam sodi in obsodi brez milosti in ugovora. Se ga časti, se ga slavi in mnogim žene strah v kosti.

Išče se nov koncept, nova paradigma, nov modus vivendi, da bi ga lahko uspešno zoperstavili vseobsegajoči neo-liberalni ekonomiji, ki nas vztrajno vleče v spiralo samouničevalne logike delovanja. Zgolj vprašanje časa je še, kdaj bo polom, kdaj bo pogrom, razpad tega sistema za katerega mnogi dejansko globoko verjamejo, da je najboljši možni globalno-ekonomski sistem. Zato se ga, z lepa ali z grda, še kar naprej širi, vsiljuje in propagira neglede na vse občutne razpoke in protislovja, ki jih še največji fanatiki neoliberalizma ne morejo več zanikati.

Ljubljana, 17.7.2012

Spoštovani minister Vizjak!

Najprej pozdravljam vašo odločitev, da počakate z oddajo mnenja glede predloga Zakona o osebni asistenci in za priložnost, da se o vsebini zakona posvetujemo skupaj ter poiščemo trdne povezovalne temelje, ki nas vodijo k skupnemu cilju; da najhitreje zagotovimo zakonsko oz. sistemsko pravico do osebne asistence.

Sestanek z ga. Dragico Bac in g. Davorjem Dominkušem, kjer smo prečesali spremembe našega predloga Zakona o osebni asistenci glede na predlog zakona MDDSZ z leta 2010 je bil za nas zelo pomemben. Ugotovili smo, da so razlike predvsem v členih, ki se vežejo na Zakon o dolgotrajni oskrbi, saj smo želeli zakon poenostaviti oz. ga narediti bolj učinkovitega, ekonomičnega in operativnega. Po besedah g. Dominkuša je najbolj optimističen scenarij za operativnost Zakona o dolgotrajni oskrbi šele leto 2015. Za mnoge med nami, ki smo življenjsko odvisni od osebne asistence, predstavlja to celo večnost.

Jutri se bo v Državnem svetu odločalo o odložilnem vetu na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenija (ZRPLS), ki posega v delovanje Fundacije za šport (FŠO). Déjà vu, lahko zavpijemo! Kako poznan scenarij, saj se je enako dogajalo, ko je šlo za spremembe istega zakona, a za del, ki zadeva Fundacijo za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij (FIHO). Takrat se je v Državnem svetu izglasoval veto, kaj bo pa sedaj?

Vprašati se gre katere parcialne interese zastopajo ter zasledujejo državni svetniki? Prav gotovo gre zaznati, da znajo nekateri državni svetniki svojo funkcijo dobro unovčiti predvsem za lastne koristi. Ni dvoma na koga mislim.

Državni zbor je konec leta 2011 z ustavno večino potrdil spremembe Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (ZRPLS). To je bilo storjeno zaradi številnih netransparentnih ter diskriminatornih dogajanj pri delitvi sredstev ter nedopustne kolizije interesov v samem Svetu FIHO ter v drugih njegovih organih odločanja.

Zato je že na začetku tega mandata (obdobje 2012-2017) potrebno postaviti povsem drugačne temelje dela in dogovarjanja, ki slonijo na načelih gospodarnosti, smotrnosti, transparentnosti, ki upoštevajo načelo nezdružljivosti funkcij, nediskriminatornosti in načelo o pravični porazdelitvi namenskih sredstev FIHO po enotnih in jasnih kriterijih med vsemi upravičenci. Prekiniti je potrebno s staro prakso »zgodovinskih zaslug« posameznih organizacij, s prakso delitve invalidskih sredstev za zaprtimi vrati v Izoli, kjer so nekatere organizacije popolnoma izključene sogovornice, s prakso klientelizma in nepotizma, izsiljevanja in pogojevanja, ki je v preteklih mandatih veljal za zmagovito strategijo upravljanja in uzurpacije nad javnimi sredstvi FIHO. Predvsem je potrebno postaviti jasna merila in pravila za ocenjevanje kvalitete programov[1] in učinkovitosti le-teh z vidika vpliva na posameznikovo neodvisno življenje ter izenačevanja možnosti. Primerljivi programi morajo biti ocenjevani na enak način in ne po t.i. indeksaciji, kjer imajo tisti, ki že prejemajo največ, avtomatično višje letno povečanje sredstev, ne glede ali se njihovi programi sploh izvajajo, ali so obiskani, ali so kvalitetni, dejansko potrebni in ali jih članstvo sploh koristi oz. potrebuje.

Čemu sploh še praznovanje dneva državnosti, če države ni več! Smo jo kdaj sploh zares imeli ali so nam jo že na samem začetku ugrabili in nam zgolj ustvarjali iluzijo, da jo imamo? Morda si jo sploh ne zaslužimo, če se sploh nismo sposobni soočiti z dejstvi naše (polpretekle) zgodovine, pa naj bo ta bolj leva ali bolj desna. Resnica nas straši, ker boli, a se nam vrača kot travma v vsakdanje življenje. Ne potrebujemo nobenih zunanjih sovražnikov, ker smo največji sovražniki sami sebi, še več, sovražnike imamo med nami in sovražnike nenehno ustvarjamo sami. Zato se pustimo zatirati, poniževati, ustrahovati, se prostovoljno uklanjamo dežurnemu gospodarju, ki nam za hip ustvari vtis, da ve kaj hoče in kam nas pelje. Brez soočenja ni spoznanja, brez spoznanja ni resnice in brez resnice ni svobode. Zato ponovno izberemo lažjo in varnejšo pot, hlapčevstvo.