Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Kot smo že nekajkrat zapisali je Slovenija praviloma vedno bolj papeška od papeža samega. Drugi po vrsti od držav članic EU, takoj za Portugalsko, smo namreč v državnem zboru že obravnavali in tudi takoj sprejeli Zakon o ratifikaciji medvladne pogodbe o fiskalnem paktu. Pogodbenice morajo zlato pravilo prenesti v nacionalne zakonodaje v roku enega leta; ustavne določbe so zaželene, nikakor ne zapovedane. Hitro, hitro, da nebi ljudstvo opazilo velike prevare, ki so nam jo zakuhali »v naše dobro«, kajpak. Da nebi trošili več kot porabimo, nam bodo postavili samoomejitev in varčevali na naši koži. Kaj je tako izjemnega, posebnega in temeljnega, da je to zdravorazumsko pravilo, ki ga mora obvladovati in se v svojem vsakdanjem življenju po njem tudi ravnati prav vsaka gospodinja, potrebno zapisati v samo ustavo?

Živimo in delamo zgolj še za to, da se odplačujejo obresti javnega dolga. Tisti, ki imajo srečo, da delo sploh še imajo. V to nas namreč silijo politične elite in nam hkrati vsiljujejo tudi vse strožje pogoje življenja, saj naj bi bilo prav zmanjšanje javnega dolga prvi in temeljni cilj za izhod iz krize. V tem norem prostem padcu pa iz dneva v dan izgubljamo socialne pravice, trošimo prihranke, postajamo vse revnejši. Bolj kot smo revni, bolj nam raste dolg in še bolj se dvigajo obresti za ta dolg, ki postaja vse dražji. Začaran krog, ki je sam sebi namen ali bolje - namenjen je tistim bogatim, da še bolj bogatijo in služijo na račun velike večine, ki vse bolj hira.

Vem, da imate v teh dneh veliko dela, s tem kako nas državljane in državljanke držati za vrat ter nam do onemoglosti zategovati pasove, a si bom kljub temu drznila zmotiti vaše težke politične kalkulacije in vam podala nekaj predlogov v razmislek, v upanju, da spremenite smer ukrepov, ki vodijo v gotovo pogubo. Taktika doktrine šoka, ki jo terja neoliberalna ekonomija, je bila že dodobra preizkušena v Latinski Ameriki in se je izkazala za katastrofalno; tako za same ljudi, socialo, ekonomijo in politiko tistih držav na katerih se je izvajal živi eksperiment. S to kruto izkušnjo večina teh držav že prehiteva EU »po desni« predvsem s svojo svežo politično-ekonomijo; morda ni nezanemarljivo dejstvo, da je tako v Argentini kot v Brazililji na čelu države predsednica; Cristina Fernandez de Kirchner Dilma Rousseff. Zato se gre vprašati, zakaj se v EU tako nekritično posnema in povzema prav to »slabo prakso« in še slabšo teorijo? V Sloveniji pa se z našo tradicionalno hlapčevsko tradicijo, ne glede na to katera politična opcija je na vladi, slepo sedi vsakokratnim ali priložnostnim gospodarjem. Čisto v skladu z butalsko logiko.

Res imamo Slovenke in Slovenci neverjetno toleranco do »naših vrlih« politikov, ki naj bi nas predstavljali in torej delali za nas, celo v naše dobro. »Pa kaj še, lažje je verjeti v Božička«, boste rekli. In prav tu je naša največja logično-ontološka napaka v razmišljanju ter posledično tudi v (ne)delovanju, ki nas hkrati pripelje v veliko (so)odgovornost in (so)krivdo, da smo tu, kjer smo (na robu prepada) in da se nam obeta še veliko hujšega. Politiki delujejo povsem v nasprotju s plemenitim principom odgovornosti do volivcev, ki bi moral za vse veljati kot nekakšen etični zakon, in pika. Državljanke in državljani (volivke, volivci) bi morali svojo odgovornost jemati veliko bolj resno (pa se je niti dobro ne zavedamo, kaj to pomeni) ter zakaj pa ne, tudi po volitvah poskrbeti, da so tisti, ki nas prevarajo, izdajo, izigrajo in iz nas delajo norce, pošteno sankcionirani. Ne predlagam ravno uvedbo giljotine, ker nam to zgodovinsko gledano ni blizu, tudi ne grmade, ki nam je v teh krajih veliko bolj domača, ampak nekakšno stigmo, ki bi se jo bilo težko otresti brez družbeno pokore.

Na red in disciplino nas vlada navaja,

se bomo že morali sprijazniti vztraja,

zategovanje pasov je dobra vaja,

da se iz nas iztisne zadnja sapica,

ki bi lahko bila še kaj uporniška.

Socialna kapica bo ščitila in poskrbela,

da elita bo bolje živela,

vile z bazeni, konjički jekleni,

eksotični izleti, v postelji z mladimi dekleti,

vse to je nivo, ki ne more pasti kar tako.

Reveži so revščine že vajeni

in znajo po blatu kar dobro plavati,

a elita je tista bolj izpostavljena,

saj že blaga finančna nihanja,

lahko povzročijo zastoj neoliberarnega parazitarstva.

Ste se kdaj vprašali, zakaj si politične elite v EU tako vztrajno, zagreto in na vse pretege močno prizadevajo reševati Grčijo pred bankrotom? Zakaj je Grčija tako pomembna, tako usodna (in ali je res), da se iz nje dela pravo tragedijo za vse nas? Zakaj se ji preprosto ne dovoli oditi iz te norije EU? Ena država manj, pa kaj in vsi bi bili bolj mirni ter srečni, ali ne?! Zakaj se jo kar ne zapodi iz elitnega kluba evro območja, če so Grki res tako nepoboljšljivi heretiki in hedonisti, da ne spoštujejo pravil, da živijo preko svojih zmožnosti, da lažejo in ponarejajo bilance…?

Pezdirjev javni poziv, naj odkrijemo parazite in sive figure iz ozadja, ki najedajo davkoplačevalski proračun, mi je dal nov zagon, da že več kot 100-tič opozorim na invalidske funkcionarje in njihove sporne posle, na razsipavanje in nenamensko porabo sredstev FIHO, nenazadnje pa tudi na ogromne netransparentne vsote, ki se pretakajo preko Loteriji Slovenije. Nikoli se nisem obotavljala, da povem imena in priimke konkretnih oseb, njihovih pismonoš in ključnih kadrovskih povezav na različnih institucijah in ministrstvih, zato se tudi tokrat ne bom. Seveda je glavna »persona« v tej zgodbi g. Boris Šuštaršič, ki kljub svoji invalidnosti zmore opravljati kar 12 pomembnih funkcij, in to vse v polovičnem delovnem času; Predsednik Društva distrofikov Slovenije (od 1969), Predsednik NSIOS, Direktor Birografike Bori d.o.o., Direktor Doma dva topola, Predsednik nadzornega sveta Loterije Slovenije, Član sveta FIHO, Predsednik komisije za pripravo aktov FIHO, Državni svetnik, Podpredsednik Sveta vlade za invalide, Predsednik Zavoda invalidskih podjetij Slovenije (ZIPS), Predsednik European Alliance of Neuromuscular disorders Associations (EAMDA), Član upravnega odbora Evropskega invalidskega foruma.

Vemo, da gospodarski sistem temelji na mehanizmih naložb, proizvodnje, prodaje, dela, a vse to gre le do neke mere in vse dokler ne naleti na svojo mejo. Na neki točki se rast nujno upočasni, se ustavi ali celo upada. Povprečna družina ne more nenehno kupovati novih in novih stvari ter jih menjavati v nedogled; prej ali slej se zasičimo z vsem. V potrošniški družbi na vsakem koraku poskušajo s subliminalnimi nagovori vzbujati vedno nove potrebe in želje, da še in še kupujemo, da še in še trošimo, da še in še hrepenimo po nečem novem… in zdelo se je kot da s tem ni nič narobe, da s potrošnjo spodbujamo rast in blaginjo ljudi ter države. In kar ponujali so nam posojila praktično že za vse, le da pridno ter marljivo brezskrbno trošimo in kupujemo še naprej.

Ta preprosta logika se je hotela uresničiti s tem, da so nam na trgu ponujali vedno nove in mamljive stvari ter nam tako ustvarjali privide potreb, ki jih moramo nenehno zadovoljevati; drugače se počutimo izpraznjene, neizpolnjene in smo nezadovoljeni. Z maksimo skrbi zase in za svoje zdravje pa nam zbujajo še slabo vest glede svoje neodgovornosti pri tem početju. Seveda gre vse skupaj le za uporabo in trošenje novih produktov, ki naj bi boljšo kvaliteto življenja. Iz nas so naredili odvisnike potrošnje, ki smo se prostovoljno in celo z užitkom nevede pustili zasužnjiti logiki kapitalizma.

Društvo distrofikov Slovenije (DDS) je društvo, ki deluje v javnem interesu in ima status reprezentativne invalidske organizacije. Na podlagi teh formalnih statusov lahko to društvo nemoteno počne raznorazne finančne mahinacije z javnimi sredstvi. Tako na primer zgolj iz sredstev FIHO (Fundacija za invalidske in humanitarne organizacije, ki kanalizira sredstva neposredno od Loterije Slovenije), dobi več kot milijon evrov na leto.

Kam gre ta denar in za kaj ga znotraj društva natančno porabijo, ne ve nihče - razen posvečenih. Najmanj o tem vedo člani, saj je celo nam dejansko onemogočen vpogled v najosnovnejše informacije o programih društva in načinu njegovega delovanja.

DDS ima v svoji organizacijski shemi ustanovljeni dve podjetji: Birografika Bori d.o.o in Dom dva topola d.o.o. Prvo je invalidsko podjetje s 100 zaposlenimi. Da bi katerokoli podjetje po zakonu pridobilo status "invalidskega podjetja", mora imeti vsaj 40% zaposlenih, ki imajo formalni status invalida. Vendar - ali je res mogoče najti 40 takih zaposlenih v Birografiki Bori? Je možno, da imajo teh 40 zaposlenih invalidov v Birografiki Bori le na papirju? Je mogoče, da je v resnici večina teh zaposlenih dejansko le v Društvu distrofikov?

Vesela novica, kot strela z jasnega se je našla izjemna in neverjetna ponudba, priložnost za Danijela Spasojevića, ki jo je ponudil sam direktor Inštituta za rehabilitacijo Robert Cugelj. Jupi ju!

Nekako tako je pred dvema dnevoma, 17.2.1012, zaokrožila novica po medijih, da se je za Danijela našla ustrezna rešitev; negovalni oddelek v bolnišnici na Vrazovem trgu. Po dolgih tednih Danijelovih prošenj in pozivov, po še daljših dnevih negotovosti, stiske in številnih pritiskov ter šikaniranja, ki jih je Danijel doživljal, se je zdelo, da si bo za nekaj časa lahko oddahnil.