Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Zopet se prostituiramo,

da kot ljudje zaživimo;

da tudi tokrat preživimo,

osebno asistenco obdržimo.

Že leta politko prepričujemo,

da asistenca za nas je eksistenca,

liberalce, kristjane, drugih ideologij farane,

a vedno se najde kej,

da čas za nas še ni zdej.

Tudi sama sem strokovna delavka na področju socialnega varstva z opravljenim strokovnim izpitom že več kot 15 let. Pri svojem delu z uporabniki se moram pogosto obračati tudi na različne CSD za zadeve, ki presegajo okvirje našega dela in sicer nudenja storitve osebne asistence. Naše izkušnje za njihovo pripravljenost iskanja rešitev uporabnika, so zelo slabe. Ne bi bilo pošteno reči, da to drži za vse in da ni moč najti pri reševanju težjih družinskih problemov, tudi svetlo izjemo. Praviloma pa se srečujemo s socialnimi delavkami, ki jim moramo najprej razložiti naše delo, nato pa jim sugerirati tudi vrsto pomoči, ki so jo one po svoji uradni dolžnosti dolžne nuditi uporabnikom oz. družini. Do tu bi bilo še vse v redu, če ne bi bil običajen odziv, da ne morejo več kot to kar zakonodaja predpisuje, da to ni v njihovi pristojnosti in te napotijo na drugo institucijo... V praksi pa se izvaja zgolj administrativni, birokratski del socialne pomoči, nekakšen nadzor in regulacija države posameznih skupin prebivalstva, za konkretno pomoč na terenu, upoštevanje želj ter pomoči uporabnika pri reševanju njegovih težav, pa ni časa, zakonskih možnosti, niti prave volje in znanja/kompetenc. Socialne delavke so praktično zgolj še uradnice za izvrševanje socialne in posredno tudi ekonomske politike države. Zgolj za ekstremno pereče aktualne sprotne težave se odločajo tudi za obisk na domu, se pogovarjajo iz oči v oči z družino oz. uporabniki in preventivno spremljajo družino, ki je ogrožena ali obstaja verjetnost nasilja. Zato se ne gre čuditi, da je mnogokrat že prepozno in usodno.

Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.

So bili dnevi, ko smo v revolucijo verjeli,

z ljubeznijo, s solidarnostjo se je zdelo,

da vse nam je na dosegu,

ni bilo možnoti, da nas kaj ustavi,

nam plane oropa, ideale oblati,

a prav to se je zgodilo; nas streznilo.

Moram nekako ubesediti iskren gnus, ki ga v teh dneh občutim ob številnih protestih nad zavračanjem beguncev. Še toliko bolj primer podpisovanja peticije v Kranju proti šestim otrokom, ki so se znašli tukaj, v teh zabačenih krajih, kjer jim nismo sposobni zagotoviti niti varne tople sobe in dnevnih obrokov. Sram me je, res me je sram, da spadam med ta narod, folk, Slovenceljne, Butalce,...to, da to ubesedim, je praktično eden od načinov da se do te splošne paranoje vsaj malo distanciram.

Na MDDSZ so poskušali po nujnem postopku in brez javnega posveta ali razprave z zainteresiranimi NVO sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Gre za temeljni zakon, ki ureja celotno področje socialnega varstva in politike, a se ga vsakič znova popravlja parcialno, glede na trenutne parcialne interese, povsem brez pravega koncepta in vizije za prihodnost.

Če se lotimo vsebine, ocenjujemo, da gre zgolj in samo za golo črpanje sredstev Operativnega programa 2014-2020 ter uporabo le-teh za širjenje birokratskega aparata. Zgolj za povečevanja števila zaposlenih »strokovnjakov« znotraj področja MDDSZ oz. državnih instituci in zavodov. Kje so tukaj uporabniki?

Tokrat smo se lotili pregledovati vsebino prijavljenih izvajalcev različnih društev gluhih in naglušnih, ki so na Razpisu za samostojno življenje invalidov od 2015 – 2018 prijavili skupno 10 osebnih asistentov. Seveda vse s pomočjo “informacij javnega značaja”, ki nam dejansko omogoča priti do zanimivih, presenetljivih in nemalokrat tudi nedopustnih ter spornih odkritij. To bi moralo biti dejansko delo in dolžnost strokovnih ter odgovornih ljudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), še pred odobritvijo mest izvajalcem. A očitno za kaj takega pri vas “v hiši” ni pravega interesa ali kompetenc; da se jasni kriteriji oblikujejo preden se nakopičijo nepravilnosti in nenamenska poraba sredstev. Že na začetku je potrebno pogledati in vedeti ali opisana vsebina sploh ustreza definiciji del in nalog osebnih asistentov, ali jo izvajalec izvaja v skladu s tem kar je narava dela in katere so metode dela odgovornih izvajalcev na posameznih društvih. Ugotovili smo, da nihče na pristojnem ministrstvu očitno ne preverja konkretnih programov pri konkretnih izvajalcih; kar velevata logika in zdrava pamet!

Naš premier Miro Cerar je ocenil, da neupravičeni dodatki, ki so si jih izplačevali na nekaterih fakultetah za nekatere izbrane posameznike ne potrebujejo "hujše sankcije". Kakšne pa bodo, če sploh bodo, te sankcije, dragi premier, da bomo državljanke in državljani vsaj malo zadoščeni v obupanem upanju na pravico in enako obravnavo? Bodo grešniki klečali v kotu na koruzi, ali jih boste tepli s šibo po riti in s pasom po rokah; ali pa se boste bičali kar sami, ker tako nesramno in brezobzirno kršite vse velike obljube o etičnih dejanjih ter trdnih načelih?

Predsednik RS g. Borut Pahor

Erjavčeva 17

1000 Ljubljana

Ljubljana, 3.1.2016

ZADEVA: Ne pustite nas cvreti »Na žaru«!

Spoštovani!

V medijih smo zasledili polemiko glede vašega nastopa v predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Mnogi vam očitajo, da boste z nastopom pripomogli k razvrednotenju funkcije predsednika republike, predvsem pa, da s tem nastopom omogočate privatni televiziji dobičkonosen posel. Po poročanju medijev so z vašega Urada odgovorili, da naj bi ves dobiček šel v dobrodelne namene, nismo pa zasledili komu in zakaj. Zato brez zadržkov nemudoma pristavljamo svoj lonček.

Zelo bi bili veseli, da bi ta denar namenili osebni asistenci, saj se nam tudi letos, kot že tradicionalno, napoveduje primanjkljaj sredstev za plače naših osebnih asistentov. Naš program že vrsto let dobro poznate; tako po vsebini, namenu in ciljih, poznate pa tudi nekaj uporabnikov, ki koristimo to storitev, zaenkrat še vedno brez sistemske rešitve. Velikokrat smo se že obrnili na vas, tako v vlogi predsednika DZ RS, pa potem kot evropskega poslanca, kasneje kot predsednika Vlade RS in tudi kot predsednika RS. Do sedaj v nobeni od teh pomembnih in odgovornih vlog, razen tolažilnih besed in obljub na svetlo prihodnost, nismo dobili nič. Upamo, da bo tokrat drugače!

Naša prihodnost je še vedno brez perspektive.

Lep pozdrav,

Elena Pečarič

Strokovna vodja programa NŽH

Zelo zanimivo, da se na vprašanje prepovedi nošenja burke ali nikaba v javnosti, ni jasno in z argumenti oglasila nobena intelektualka, intelektualec, feministka, zagovorniki pravic žensk, enakopravnosti spolov, zagovorniki človekovih pravic in dostojanstva, prav nobena od številnih človekoljubnih organizacij, ki jih premoremo in so praviloma zelo odzivne, glasne in jasne. Mar muslimanke niso ženske in si ne želijo enakopravnosti spolov, jim ne pripadajo človekove pravice in spoštovanja njihovega dostojanstva, če so pokrite z burko? Je burka simbol njihove svobode ali zatiranja?

Mar je to tabu tema za levico? Kjer bi načelna ter vsesplošna toleranca in spoštovanje človekovih pravic lahko stopilo v svoje nasprotje, v protislovje s teorijami feminizma, enakopravnostjo obeh spolov, svobodo govora, demokracijo in drugimi t.i. evropskimi vrednotami in zahodno kulturo?