Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.

So bili dnevi, ko smo v revolucijo verjeli,

z ljubeznijo, s solidarnostjo se je zdelo,

da vse nam je na dosegu,

ni bilo možnoti, da nas kaj ustavi,

nam plane oropa, ideale oblati,

a prav to se je zgodilo; nas streznilo.

Moram nekako ubesediti iskren gnus, ki ga v teh dneh občutim ob številnih protestih nad zavračanjem beguncev. Še toliko bolj primer podpisovanja peticije v Kranju proti šestim otrokom, ki so se znašli tukaj, v teh zabačenih krajih, kjer jim nismo sposobni zagotoviti niti varne tople sobe in dnevnih obrokov. Sram me je, res me je sram, da spadam med ta narod, folk, Slovenceljne, Butalce,...to, da to ubesedim, je praktično eden od načinov da se do te splošne paranoje vsaj malo distanciram.

Na MDDSZ so poskušali po nujnem postopku in brez javnega posveta ali razprave z zainteresiranimi NVO sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Gre za temeljni zakon, ki ureja celotno področje socialnega varstva in politike, a se ga vsakič znova popravlja parcialno, glede na trenutne parcialne interese, povsem brez pravega koncepta in vizije za prihodnost.

Če se lotimo vsebine, ocenjujemo, da gre zgolj in samo za golo črpanje sredstev Operativnega programa 2014-2020 ter uporabo le-teh za širjenje birokratskega aparata. Zgolj za povečevanja števila zaposlenih »strokovnjakov« znotraj področja MDDSZ oz. državnih instituci in zavodov. Kje so tukaj uporabniki?

Tokrat smo se lotili pregledovati vsebino prijavljenih izvajalcev različnih društev gluhih in naglušnih, ki so na Razpisu za samostojno življenje invalidov od 2015 – 2018 prijavili skupno 10 osebnih asistentov. Seveda vse s pomočjo “informacij javnega značaja”, ki nam dejansko omogoča priti do zanimivih, presenetljivih in nemalokrat tudi nedopustnih ter spornih odkritij. To bi moralo biti dejansko delo in dolžnost strokovnih ter odgovornih ljudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), še pred odobritvijo mest izvajalcem. A očitno za kaj takega pri vas “v hiši” ni pravega interesa ali kompetenc; da se jasni kriteriji oblikujejo preden se nakopičijo nepravilnosti in nenamenska poraba sredstev. Že na začetku je potrebno pogledati in vedeti ali opisana vsebina sploh ustreza definiciji del in nalog osebnih asistentov, ali jo izvajalec izvaja v skladu s tem kar je narava dela in katere so metode dela odgovornih izvajalcev na posameznih društvih. Ugotovili smo, da nihče na pristojnem ministrstvu očitno ne preverja konkretnih programov pri konkretnih izvajalcih; kar velevata logika in zdrava pamet!

Naš premier Miro Cerar je ocenil, da neupravičeni dodatki, ki so si jih izplačevali na nekaterih fakultetah za nekatere izbrane posameznike ne potrebujejo "hujše sankcije". Kakšne pa bodo, če sploh bodo, te sankcije, dragi premier, da bomo državljanke in državljani vsaj malo zadoščeni v obupanem upanju na pravico in enako obravnavo? Bodo grešniki klečali v kotu na koruzi, ali jih boste tepli s šibo po riti in s pasom po rokah; ali pa se boste bičali kar sami, ker tako nesramno in brezobzirno kršite vse velike obljube o etičnih dejanjih ter trdnih načelih?

Predsednik RS g. Borut Pahor

Erjavčeva 17

1000 Ljubljana

Ljubljana, 3.1.2016

ZADEVA: Ne pustite nas cvreti »Na žaru«!

Spoštovani!

V medijih smo zasledili polemiko glede vašega nastopa v predstavi Na žaru z Ladom Bizovičarjem. Mnogi vam očitajo, da boste z nastopom pripomogli k razvrednotenju funkcije predsednika republike, predvsem pa, da s tem nastopom omogočate privatni televiziji dobičkonosen posel. Po poročanju medijev so z vašega Urada odgovorili, da naj bi ves dobiček šel v dobrodelne namene, nismo pa zasledili komu in zakaj. Zato brez zadržkov nemudoma pristavljamo svoj lonček.

Zelo bi bili veseli, da bi ta denar namenili osebni asistenci, saj se nam tudi letos, kot že tradicionalno, napoveduje primanjkljaj sredstev za plače naših osebnih asistentov. Naš program že vrsto let dobro poznate; tako po vsebini, namenu in ciljih, poznate pa tudi nekaj uporabnikov, ki koristimo to storitev, zaenkrat še vedno brez sistemske rešitve. Velikokrat smo se že obrnili na vas, tako v vlogi predsednika DZ RS, pa potem kot evropskega poslanca, kasneje kot predsednika Vlade RS in tudi kot predsednika RS. Do sedaj v nobeni od teh pomembnih in odgovornih vlog, razen tolažilnih besed in obljub na svetlo prihodnost, nismo dobili nič. Upamo, da bo tokrat drugače!

Naša prihodnost je še vedno brez perspektive.

Lep pozdrav,

Elena Pečarič

Strokovna vodja programa NŽH

Zelo zanimivo, da se na vprašanje prepovedi nošenja burke ali nikaba v javnosti, ni jasno in z argumenti oglasila nobena intelektualka, intelektualec, feministka, zagovorniki pravic žensk, enakopravnosti spolov, zagovorniki človekovih pravic in dostojanstva, prav nobena od številnih človekoljubnih organizacij, ki jih premoremo in so praviloma zelo odzivne, glasne in jasne. Mar muslimanke niso ženske in si ne želijo enakopravnosti spolov, jim ne pripadajo človekove pravice in spoštovanja njihovega dostojanstva, če so pokrite z burko? Je burka simbol njihove svobode ali zatiranja?

Mar je to tabu tema za levico? Kjer bi načelna ter vsesplošna toleranca in spoštovanje človekovih pravic lahko stopilo v svoje nasprotje, v protislovje s teorijami feminizma, enakopravnostjo obeh spolov, svobodo govora, demokracijo in drugimi t.i. evropskimi vrednotami in zahodno kulturo?

Hollande je podal vojno napoved. Proti komu in čemu; proti terorizmu, seveda! A kje se ta skriva, kje domuje, kje in od česa se napaja, kako se širi, mreži, kateri so njegovi ekonomski in ideološki viri? Na vsa ta ključna in temeljna vprašanja se zdi, da nimamo ali nočemo poiskati/imeti odgovorov preden pričnemo s tako usodno strateško potezo kot je vojna napoved. Pa vendarle smo vsi tako rekoč čez noč izrazili podporo Franciji in njenim militarističnim nagibom; v praksi pa je v konkretno akcijo stopila le Rusija. Nas ni poseg v Libiji nič naučil, ni dal nobene lekcije zdravega razuma? Ali prav nasprotno, so v tem vojni strategi in dobičkarji, orožarji in trgovci smrti ter z njimi povezane multinacionalke ponovno našli svoj »raison ďêtre«, svoj neizčrpen posel? Slogan, ki bi ga lahko strnili: »Dokler je vojna, je tudi upanje«, govorijo tisti, ki vojne namerno podžigajo, da bi od njih služili![1]

Pred dvema dnevoma je kot strela z jasnega odjeknila novica o aretaciji znotraj Vatikana. Zaradi suma uhajanja zaupnih dokumentov in informacij, tudi prisluškovanj papežu, sta bila aretirana Monsignor Vallejo Balda, sekretar prefekture za ekonomske in upravne zadeve ter bivša članica te komisije Francesca Chaouqui, ki pa je bila že izpuščena po celonočnem zasliševanju prav zaradi njene pripravljenosti za sodelovanje. Nov škandal (po izpovedi Monsignorja iz kurije, da je gay, javno pismo škofov, o poskusih vplivanja na izid zaključkov Sinode, »novica« o tumorju v glavi papeža) povezan z uhajanjem tanjih dokumentov oz. zaupnih podatkov glede financ IOR, Instituto per le Opere di Religione je še eden v seriji poizkusov destabilizacije obširnih reform, za katere se je trdno in brezkompromisno odločil papež Frančišek, že takoj na začetku svojega mandata. S svojo pojavnostjo in nekonvencionalnimi ter nepredvidljivimi dejanji, ne le da preseneča in navdušuje množice vernikov in nevernikov, ampak prav tako vzbuja tudi strah in bojazni tistih, ki se od njega počutijo neposredno opazovani, sojeni, ogroženi v svojem »običajnem početju prevar«. Njegovo avtoriteto se poskuša spodbijati, prav tako tudi dajati vtis, da stvari uhajajo izpod kontrole.

Zaupni podatki bodo razkriti z objavo dveh knjig in sicer prva novinarja Gianluigija Nuzzija z naslovom Via Crucis in druga Avarizia – skopuštvo, novinarja Emiliana Fittipaldija. Obe knjigi govorita o svinjarijah, ki se dogajajo z denarjem namenjenim za karitativne namene. Npr. od 10 evrov, gre 6 evrov za poplačilo dolgov kurije, 2 v črni fond, zgolj 2 evra sta na razpolago za prave namene cerkve. Denar IOR gre tudi za investicije v orožje, v Vatikanu je možno prati denar, že 2013 so papeža obvestili, da so zaradi slabe investicije izgubili v Švici deset milijonov evrov ... Frančišek je edini, ki živi na 50 kvadratih, medtem ko so zmagovalci v razkošju rezidenc znotraj Vatikana, kardinal Velasio de Paolis na 445 kvadratih, sledi mu Sergio Sebastini s 424, Raymond Leo Burke s 417 in Franc Rodé s 409 kvadratnimi metri.