Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Hvala za povabilo, mi je v veselje in čast, da sem po nekaj letih ponovno z vami kot govorka. Sicer se praviloma priključim v sprevodu nekje sredi poti, da smo na cilju čim številčnejši in čim bolj pestri glede na osebne lastnosti in vizualno podobo. Letos se praznuje 16 letnica parade ponosa, a moj spomin seže še nekaj let nazaj, ko smo se zbrali pred Škucom, peščica ljudi in potem ugibali kdo med prisotnimi je zares gej, kdo pa je prišel iz solidarnosti ali morda zgolj radovednosti. Danes so povsem drugačni časi, a zdi se, da smo zgubili tisto zanesenost, upanje in vero, da je vse možno in mogoče še pred nami. Morda zato, ker je za nami toliko izgubljenih bitk, da ne vidimo tudi tistih kljub vsemu pozitivnih premikov in sprememb. Smo vse številčnejši, a očitno nas je še vedno premalo, da bi lahko razblinili in zaustavili predsodke povezane z drugačnostjo.

Ta teden me je kot strela z jasnega, da bomo aktualni tudi z metaforami, udarila novica o mednarodni vojaški vaji vojaškega letalstva poimenovani »Jadranski udar«. In smo spet spičili v zrak 100.000 EUR. Kar je mogoče nekaterim zanimiv mednarodni dogodek celo sodelovanje, izobraževanje in urjenje za morebitne skupne vojaške posege, se meni zdi povsem nekaj groznega in alarmantnega. Slovensko javnost očitno to ni kaj dosti pretreslo, civilna družba je to sprejela bolj ali manj vdano kot to počne vse pogosteje, apatično. Dejstvo je, da se vse bolj usmerjamo v nekakšno vojno pripravljenost, kot bi se vračali v čase tik pred ali takoj po osamosvositvi. Pravzaprav niti ne, spomnim se, da smo takrat celo razmišljali o priložnoti popolne demilitarizacije Slovenije. Nekateri smo čisto zares v to tudi upali in verjeli.

Vlada je počasi, a vztrajno iz neke »kremšnit politike« prešla v izrazito avtoritarno in samovoljno; še vedno ne vemo koliko nas je stala žica in ograje, ki so jih namestili, da bi nas zaščitili. Kakšni razlogi sloh lahko obstajajo za zaupnost te informacije, da nam to prikrivajo, ko se ve, da bo račun izstavljen nam?

Nekaj več kot dva tedna nazaj je bila v javnosti objavljena sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. V K 27863/2013 z dne 25.02.2016, v kateri sem bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zlorabe osebnih podatkov po prvem odstavku 143. člena Kazenskega zakonika. Izreka se mi pogojna obsodba in sicer 3 mesece zapora, ki pa ne bo izrečena, če v preizkusni dobi 1 leta ne bom storila novega kaznivega dejanja. Prav tako mi grozi tudi plačilo stroškov kazenskega postopka.

Glede na svojo zagrizeno iskanje resnice in pravice ter v odločnosti, da stvarem sežem do dna, bi mi bila zaporna kazen celo ljubša, saj bi tako v javnosti vzbudila večjo pozornost, ki bi ponovno odprla vprašanja glede svobode govora ter razkrivanja umazanih poslov javnih funkcionarjev na račun in v škodo najšibkejših. Zaradi svojih besed seveda, ni prvič, gotovo tudi ne zadnjič, da sem se znašla na sodišču. Tokrat pa sem na prvi stopnji izgubila. Nič zato, to me ne bo utišalo, niti prestrašilo. Tako sem dolžna dati pojasnilo kako se nameravam boriti naprej. Pritožba na sodbo je bila že vložena.

Zopet se prostituiramo,

da kot ljudje zaživimo;

da tudi tokrat preživimo,

osebno asistenco obdržimo.

Že leta politko prepričujemo,

da asistenca za nas je eksistenca,

liberalce, kristjane, drugih ideologij farane,

a vedno se najde kej,

da čas za nas še ni zdej.

Tudi sama sem strokovna delavka na področju socialnega varstva z opravljenim strokovnim izpitom že več kot 15 let. Pri svojem delu z uporabniki se moram pogosto obračati tudi na različne CSD za zadeve, ki presegajo okvirje našega dela in sicer nudenja storitve osebne asistence. Naše izkušnje za njihovo pripravljenost iskanja rešitev uporabnika, so zelo slabe. Ne bi bilo pošteno reči, da to drži za vse in da ni moč najti pri reševanju težjih družinskih problemov, tudi svetlo izjemo. Praviloma pa se srečujemo s socialnimi delavkami, ki jim moramo najprej razložiti naše delo, nato pa jim sugerirati tudi vrsto pomoči, ki so jo one po svoji uradni dolžnosti dolžne nuditi uporabnikom oz. družini. Do tu bi bilo še vse v redu, če ne bi bil običajen odziv, da ne morejo več kot to kar zakonodaja predpisuje, da to ni v njihovi pristojnosti in te napotijo na drugo institucijo... V praksi pa se izvaja zgolj administrativni, birokratski del socialne pomoči, nekakšen nadzor in regulacija države posameznih skupin prebivalstva, za konkretno pomoč na terenu, upoštevanje želj ter pomoči uporabnika pri reševanju njegovih težav, pa ni časa, zakonskih možnosti, niti prave volje in znanja/kompetenc. Socialne delavke so praktično zgolj še uradnice za izvrševanje socialne in posredno tudi ekonomske politike države. Zgolj za ekstremno pereče aktualne sprotne težave se odločajo tudi za obisk na domu, se pogovarjajo iz oči v oči z družino oz. uporabniki in preventivno spremljajo družino, ki je ogrožena ali obstaja verjetnost nasilja. Zato se ne gre čuditi, da je mnogokrat že prepozno in usodno.

Da že poteka tretja svetovna vojna sem prvič slišala iz ust papeža Frančiška, septembra 2014, ko je v Sredipolju (Redipguli) daroval mašo za žrtve vseh vojin. Ob njegovih obtožujočih besedah do vseh, ki trgujejo z orožjem na račun človeških življenj, me je dobesedno spreletel srh, nekakšna šok terapija streznitve. Če že papež brez dlake na jeziku in brez odvečne retorike govori o tretji svetovni vojni, potem je stanje dejansko alarmantno, zastašujoče in že pred našimi vrati. Huje kot si »navadni smrtniki«, ki smo vsakodnevno zavedeni z instant novicami in obremenjeni z reševanjem lastne eksistence, lahko sploh predstavljamo, slutimo, razumemo in dojemamo kompleksnost ter sopovezanost dogodkov, ki se odvijajo na najrazličnejših koncih sveta.

So bili dnevi, ko smo v revolucijo verjeli,

z ljubeznijo, s solidarnostjo se je zdelo,

da vse nam je na dosegu,

ni bilo možnoti, da nas kaj ustavi,

nam plane oropa, ideale oblati,

a prav to se je zgodilo; nas streznilo.

Moram nekako ubesediti iskren gnus, ki ga v teh dneh občutim ob številnih protestih nad zavračanjem beguncev. Še toliko bolj primer podpisovanja peticije v Kranju proti šestim otrokom, ki so se znašli tukaj, v teh zabačenih krajih, kjer jim nismo sposobni zagotoviti niti varne tople sobe in dnevnih obrokov. Sram me je, res me je sram, da spadam med ta narod, folk, Slovenceljne, Butalce,...to, da to ubesedim, je praktično eden od načinov da se do te splošne paranoje vsaj malo distanciram.

Na MDDSZ so poskušali po nujnem postopku in brez javnega posveta ali razprave z zainteresiranimi NVO sprejeti Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o socialnem varstvu. Gre za temeljni zakon, ki ureja celotno področje socialnega varstva in politike, a se ga vsakič znova popravlja parcialno, glede na trenutne parcialne interese, povsem brez pravega koncepta in vizije za prihodnost.

Če se lotimo vsebine, ocenjujemo, da gre zgolj in samo za golo črpanje sredstev Operativnega programa 2014-2020 ter uporabo le-teh za širjenje birokratskega aparata. Zgolj za povečevanja števila zaposlenih »strokovnjakov« znotraj področja MDDSZ oz. državnih instituci in zavodov. Kje so tukaj uporabniki?

Tokrat smo se lotili pregledovati vsebino prijavljenih izvajalcev različnih društev gluhih in naglušnih, ki so na Razpisu za samostojno življenje invalidov od 2015 – 2018 prijavili skupno 10 osebnih asistentov. Seveda vse s pomočjo “informacij javnega značaja”, ki nam dejansko omogoča priti do zanimivih, presenetljivih in nemalokrat tudi nedopustnih ter spornih odkritij. To bi moralo biti dejansko delo in dolžnost strokovnih ter odgovornih ljudi na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ), še pred odobritvijo mest izvajalcem. A očitno za kaj takega pri vas “v hiši” ni pravega interesa ali kompetenc; da se jasni kriteriji oblikujejo preden se nakopičijo nepravilnosti in nenamenska poraba sredstev. Že na začetku je potrebno pogledati in vedeti ali opisana vsebina sploh ustreza definiciji del in nalog osebnih asistentov, ali jo izvajalec izvaja v skladu s tem kar je narava dela in katere so metode dela odgovornih izvajalcev na posameznih društvih. Ugotovili smo, da nihče na pristojnem ministrstvu očitno ne preverja konkretnih programov pri konkretnih izvajalcih; kar velevata logika in zdrava pamet!