Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Za tiste, ki morda še niste povsem dobro dojeli ali razumeli, kako je »ženska vrsta« evolucijsko v vseh pogledih daleč pred moško vrsto, dodajmo še en dokaz temu v prid. Tokrat na področju spolnosti. Se spomnite koliko čudenja, veselja in razburjenja je bilo, ko je pred 17 leti na trg prišla modra tabletka, poimenovana Viagra? Kolikim moškim se je na stara leta dobesedno odtrgalo; »zapustili« so svoje žene, ki so jim še do včeraj zvesto kuhale in prale gate ter se podali veselemu naskakovanju mlajših punc? Vsak dan je bil praznik, tudi večkrat na dan. Življenjski moto jim je postal: Zgoraj že siv, a spodaj še živ! Zdelo se je, da je čudežna tabletka rešila vse tegobe, frustracije in zadrege moških pri spolnosti in iz mehkega bingljajočega uda naredila pravo sabljo viteza. In kakšen gromozanski biznis za farmacevtske koncerne. Nič lažjega, spolnost moškega je pravzaprav zelo primitivna, elementarna, mehanska, če hočete – na hidravliko. Paziti je potrebno le, da vsa kri v tiča ne gre, in da jo ostane še nekaj za poganjat srce. Drugače se lahko orgazem v kap spremeni, in en dva tri, že pod rušo si. Ah, ko bi se moški že enkrat zavedli, kaj ženske hočemo, rabimo, želimo! Erekcija na ukaz ne more zadovoljiti nas.

Kljub temu, da že nekaj let spremljam TV prispevke in neskončne razprave povezane s tragedijo beguncev, ki želijo v Evropo preko Italije, npr. Lampeduse, si nisem še uspela ustvariti trdnega mnenja o tem, da se lahko ljudje v obupu, tako na videz “nepremišljeno” in vdano, prepuščajo veliki verjetnosti smrti. Nič jih ne ustavi pred velikim tveganjem in nevarnostmi. In kljub temu se odločajo ter tvegajo, umirajo na stotine vsak dan, več tisočim je Sredozemsko morje postal grob. Predvsem nosečnice ali matere z novorojenčki, ki se brez rešilnih jopičev vkrcavajo na prepolne čolne ali zarjavele ostanke ladij. Še posebno, ker je bila poznana praksa, da kriminalni trgovci z namenom izsiljevanja in ustrahovanja, namerno vržejo koga tudi v vodo na odprtem morju, le da bi rešili lastno kožo. Malo kdo sploh zna plavati, velikokrat so se prevračali v vodo, ko so v daljavi zagledali rešilne ladje.

V procesu deinstitucionalizacije je zelo pomemben način prenosa storitev v skupnost, saj obstaja velika nevarnost, da pri tem kopiramo vzorce institucionalnega sistema na nivo stanovanjskih skupin in bivanjskih enot; principi dela in režim medsebojnih odnosov med zaposlenimi in posamezniki pa ostajajo isti. Kar pomeni, da se tudi odnosi moči (podrejenosti, odvisnosti, pogojevanja…) značilnih za institucije, med vpletenimi v ničemer ne spremenijo, ali pa se znotraj manjše skupin lahko celo potencirajo. V kolikor se ne bodo v procesu radikalno deinstitucionalizacija spremenili tudi vzorci načina mišljenja ter videnja na upravičence ter seveda hkrati s tem način dela, bo ta proces nujno zgrešil svoj namen in cilj. Pristali bomo na tem, da bomo imeli kup novih bivalnih skupin, ki bodo zgolj preslikava velikih institucij katerih integrirani del bodo. Vse to se že sedaj dogaja in je vidno na mnogih primerih, ko se zgolj zamenja ime (mogoče še logo) institucije in iz zavoda postane center, to je vse. Obnavljajo, prenavljajo in dograjujejo se objekti, ki so zgolj na videz bolj prijazni in pisani, režim pa ostaja tog in monoliten.

Jasna so priporočila s strani Komisije za človekove pravice ZN v Ženevi, ki je prvič ocenila politiko izvajanja implementacije ZN Konvencije o pravicah invalidov s strani EU podpisane leta 2010. Pri tem je komisija ZN podala številna opozorila in izrazila veliko stopnjo zaskrbljenosti, saj se Konvencija krši praktično še v vseh členih. Med drugim gre tudi za spremljanje in nadzor o pravilni rabi sredstev iz različnih strukturnih skladov za namene deinstitucionalizacije (Kohezijskih skladov, Evropskega socialnega sklada ESS, Evropskega sklad za regionalni razvoj). Že dolgo je znano, da se teh sredstev ne sme porabljati za namene ohranjanja in vzdrževanja institucionalizacije, ki posameznike izolira in izključuje ter jim tako krati osnovne človekove pravice. Ta sredstva bi se morala namenjati razvoju in implementaciji različnih storitev v skupnosti, ki posamezniku omogočajo neodvisno in enakopravno življenje v družbi.

Tokrat v celoti objavljamo korinspondenco predsednika skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije in direktorja Doma upokojencev Idrija Sama Beričiča; dovolj zgovrno ne rabi posebnih komentarjev!

From: Samo Beričič <Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Za ogled potrebujete Javascript, da si jo ogledate.>
Subject: Incident v DUI - zaprosilo za pojasnilo
Date: 19. junij 2015 10:38:03 GMT+02:00

Spoštovani!

S pisnim poročilom strokovnih delavk DUI – Enote Marof z dne 17.06.2015 sem bil obveščen o incidentu, ki ste si ga privoščili ob nenapovedanem obisku enote dne 11.06. 2015. Glede na to, da nepooblaščeno in skrivno snemanje prostorov doma, zaposlenih in stanovalcev predstavlja eno najresnejših kršitev pravice do zasebnosti, vas pred vložitvijo morebitnih tožb in kazenskih ovadb naprošam, da nam v roku 7 dni od prejema tega obvestila pošljete pisno pojasnilo o tem, kako je do nepooblaščenega snemanja prišlo, po čigavem nalogu in v kakšnem kontekstu. Obenem vas opozarjamo, da bomo kakršnokoli objavo navedenih posnetkov ali sklicevanje nanje preganjali z vsemi pravnimi sredstvi.

Z lepimi pozdravi,

Samo Beričič

27.7.2015 smo v YHD -Društvu za teorijo in kulturo hendikepa na Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in invalide (MDDSZ) naslovili dopis v katerem smo jih prosili za informacije o razpisu »za samostojno življenje invalidov za obdobje od začetka leta 2015 do konca leta 2018«. Gre za 4-letno sofinanciranje programov osebne asistence. V razpisu je bilo predvideno sofinanciranje nekje med 340 - 350 osebnih asistentov in za to namenjenih 2,5 milijona proračunskih sredstev letno.

V našem zadnjem prispevku smo pisali o “945 zlorabljenih!”, posameznicah in posameznikih starih med 18 in 65 letom, ki so zaradi svojega hendikepa ter drugih socialnih ali bivanjskih razmer, pristali tja kamor ne sodijo, kjer ne bi smeli biti; v domovih za ostarele.

V okviru raziskave o možnostih deinstitucionaliacije smo sistematično na vse Domove za starejše občane (DSO) poslali vprašanje »koliko imajo stanovalcev, ki so stari med 18 in 65 let in kakšni so razlogi, da so v domu sploh nastanjeni«. Kot pove že samo ime so DSO namenjeni starejši populaciji in torej že po definiciji ter osnovnemu namenu niso primerni za bivanje oz. nastanitev mlajših ljudi. Še posebno, če na zadevo gledamo z vidika človekovih in državljanskih pravic, enakih možnosti, pravice do dostojnega in enakopravnega življenja v skupnosti, vključenosti v družbo, posameznikove aktivnosti in nenazadnje pravice ter možnosti za neodvisno življenje, je kaj takega milo rečeno nedopustno. Pa vendar se dogaja, je pravzaprav še vedno edina sistemska rešitev za osebe s hendikepom (t.i. invalidi, osebe s težavami v duševnem razvoju in osebe s težavami v duševnem zdravju). Za vse tiste, ki potrebujejo pomoč in podporo, da bi enakopravno živeli v skupnosti. S tem, ko rečemo »sistemska« mislimo na prevladujočo prakso in seveda tudi na celoten sistem financiranja, ki je pravzaprav avtomatičen v kolikor si nastanjen v instituciji. Viri finančnih sredstev so dodatek za zdravstveno nego s strani ZZZS, dodatek za tujo nego in pomoč ali pokojnina, sofinanciranje s strani občine oz. hipoteka nad premoženjem. Odstotek sofinanciranja institucije s strani posameznika se naglo povečuje, cene oskrbnih dni pa rastejo. V kolikor oseba odklanja bivanje v DSO ali drugi instituciji izgubi tudi znaten vir finančnih sredstev s skaterimi bi si lahko v okviru drugih storitev v skupnosti pokil stroške njegovih potreb; npr. do dodatka za zdravstveno nego je posameznik upravičen zgolj v instituciji, čeprav je zopet namen le-te tudi razviden iz samega imena. Če uporabljaš voziček in potrebuješ pomoč pri osnovnih življenskih opravilh, je ta pomoč enaka, ne glede na to kje živiš, v DSO ali doma!?

Bolj ali manj vsi vemo, da je evro politični in strateški projekt, ki z logiko ekonomije nima kaj veliko opraviti. Potrebno je bilo lansirati skupno valuto, da bi ustvarjala vtis povezanosti, pripadnosti in soodvisnosti, skratka občutka identitete Evropejcev.

Čemur smo bili priče prejšnji teden v Bruslju in Grčiji, presega vse scenarije mehiških televizijskih limonad. Dobimo nehote asociacijo na že videne scenarije ekonomsko-političnih izsiljevanj finančnikov na tistem kontinentu.