Elena Pečarič

Uni. dipl. filozofinja in sociologinja kulture, aktivistka brezmeja, strokovna vodja programa Neodvisno življenje hendikepiranih; YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa.

Tudi papež, kot se je pokazalo ni vsemogočen, čeprav med najvplivnejšimi na svetu očitno ne more kar udariti po mizi in ukazati, da bo od sedaj naprej več spoštovanja do soljudi ne glede na njihovo spolno usmerjenost ali njihov stan, saj smo vendarle vsi ustvarjeni po božji podobi; kajne? Torej nas je namenoma ustvaril različne in raznovrstne z vsemi svojimi pomanjkljivostmi, napakami, skušnjavami, a s svobodno voljo ter razumom, ki ga moramo s pridom uporabljati, nenazadnje ali tudi prav zato, da se ubranimo pred cerkvenimi dogmami. Dogmam, ki ne sledijo božji besedi, ampak želji po moči, oblasti in vladanju.

V kolumni z naslovom Koalicija nejevoljnih sem razmišljala o tem, kako se je Slovenija čez noč znašla v vojni, na t. i. seznamu voljnih in o dejstvu, da je bila to še ena zunanjepolitična blamaža, ki so si jo privoščili naši politiki (seveda pred dogodki povezanimi z nesojeno komisarko Alenko Bratušek). Očitno smo s svojimi sklepanji pritegnili pozornost bralca in očitno tudi poznavalca, ki je podal zanimiv komentar in povezavo na dokument o prijavi na KPK za veleizdajo Republike Slovenije g. Karla Erjavca, Alenke Bratušek in sebe, v vlogi lobista za zaščito obrambnih interesov RS; uradno od 28.3.2012 pa vse do 27.9.2014; s pisnim odstopom Predsedniku Republike Slovenije.

Zapisnik o Sprejemu Prijave, Boris Matić by Elena Pečarič

Že prav nestrpno čakam na neposredni prenos zagovora kandidatke za komisarko Alenke Bratušek, ki si ga bom, če bo le možno, poskušala ogledati ob “grickanju” čipsa in srkanju čaja z medom. Priznam, tokrat bom prav tipično slovensko privoščljiva, da se ji pri zagovoru zalomi in spravi v zadrego ne le sebe, ampak še bolj njenega zaščitnika in pokrovitelja g. Junckerja.

Kar je preveč, je že preveč! In Bratuškova je prekoračila vse meje dopustnega, saj o dostojnosti pri politikih očitno sploh ni vredno več izgubljati besed. Pokazala se je kot preračunljivo, pokvarjeno ambiciozna, da brez znanja in kompetenc, poseže po najvišjih funkcijah ter se pri zasledovanju svojih ciljev poslužuje še zadnjih “proceduralnih trikov”, ki ji preostajajo.

Pa smo se tudi mi znašli na seznamu zloglasne koalicije voljnih (voljnih za kaj?); da vstopimo v vojno! Kar tako, ne da bi nas kdo blagovolil kaj vprašati ali smo zato »voljni« ali nejevoljni; celo obveščeni nismo bili, da smo uvrščeni na seznam. Niti en sam sancat klic nismo vredni; »klinc pa taka koalicija« bi lahko rekli! Pa smo raje bolj previdni in uvidevni. Kakšna zunanjepolitična blamaža in idiotizem, kako ponižno pristajamo na igro velikih; ključni politiki pa pa nikakor odreagirajo, ampak se vidno v zadregi pred kamero izmišljajo abotne izgovore, kako in zakaj se je to lahko zgodilo ter še bolj slaboumne razlage, zakaj nič ne bodo storili.

Res me je (ponovno) zelo sram, da nas vodijo takšni kljukci, brez hrbtenice, načel in poguma, kaj šele, da bi imeli razum in um.

V Evropskem parlamentu se novoizvoljeni EU poslanci pospešeno pripravljajo na serijo zagovorov 28 kandidatov za nove (nevoljene, ampak predlagane ali celo samopredlagane) EU komisarje, ki nam bodo krojili politike nadaljnjih pet let. Prav tako se mrzlično pripravljajo tudi sami kandidati in kandidatke za komisarje, saj so že v četrtek dobili “zahtevno” domačo nalogo; najmanj pet vprašanj s področja resorja, ki jim je namenjen. Uuuu, strah in trepet! Nanje morajo pisno odgovoriti do konca naslednjega tedna. Seveda na ta vprašanja ne bodo odgovarjali sami, na podlagi lastnih mnenj, vedenja ali stališč, izkušenj in kompetenc, saj velika večina nima ne izkušenj in prav tako ne kompetenc za katere bodo odgovorni. Še manj so zaželena lastna mnenja ali stališča, ki bi lahko ogrozila že začrtane strategije in politike interesov elit oz. korporacij katerih udoben poligon je varno zavetje EU. Védenje samo po sebi pa je tako ali tako brez “prave” vrednosti, v kolikor ne služi interesom oblastnikov, v kolikor nima uporabne vrednosti, mar ne?

Original pesmi je v italijanščini, slovenski prevod je približek.

Poglej tudi video: Na obisku pri papežu Frančišku

Kako lahko še kaj sploh upamo,

če tisti, ki svet obvladujejo, namesto pšenice, seje zlo?

Zlo ni omejeno zgolj na podžiganje vojn,

na prodajo orožja obema stranema,

tudi na kovanje neizmernega profita s humanitarno pomočjo;

mrtvi so zgolj kolateralna škoda,

provocirati, ubijati, uničiti, pohabiti,

nato pretvarjati mediacijo, da nadzorujemo,

ukazujemo, da izkoriščamo, gradimo, da asimiliramo,

vse to so sestavni deli velikega peklenskega načrta.

Socialno kapico bi si končno radi nadeli,

da vsaj malo lažje bi ponovno finančno poleteli,

dovolj, dovolj smo že potrpeli,

končno bi zopet na visoki nogi ponovno zaživeli.

Ta kriza nas že predolgo duši

in zgolj za reveže še skrbimo mi,

a za vzdrževanje naših jaht in vil rezerv več ni.

Tudi bogat postati in obstati ni kar tako,

moramo vsaj ohranjati dosežen nivo,

ko ste s prijatelji v St. Moritzu srečamo,

od nas se pričakuje angažma in posebne spretnosti,

a nam kar z neba ali od sociale nič ne prileti.

To ni film, ki ga ne vidimo vsak dan,

lahko se obrnemo stran.

Ni to film in niso statisti pogrešane osebe,

drugačne in zgubljene v svetu, ki prečka meje,

a meja je okrogla in se premika s tem, ko dvigamo pogled,

zdi se nam daleč zato, ker pozni smo, stalno, nenehno,

dovolj je trenutek,

korak stran od centra je že predaleč,

korak stran od morja je že previsoko,

korak stran od tu je že vse kmečko.

Danes je vse drugače, nikoli videno življenje,

to tukaj ni film in nisi glavni akter,

lahko zakričiš stop, a nisi režiser,

domišljaš si, da na vrhu si, a si zadnji na lestvici.

Res bizarno, da resni, ugledni, izobraženi ljudje povsem resno in zavzeto razpravljajo o tem, kaj storiti v primeru pravnomočno obsojenega in zaprtega Janeza Janše. Ali mu potrditi mandat poslanca, ki so mu ga podelili številni volivci in volivke ter mu ga na to odvzeti ali mu že na začetku sploh ne potrditi, torej zanj glasovati ločeno ali morda kaj tretjega… in potem se bo lahko mirno skliceval na poslansko imuniteto?

V soboto sredi vročega popoldneva se odpravim v mesto in na prazni Miklošičevi, pred sodiščem zagledam shod fanatikov s transparenti in zastavo, ki sami sebi pripovedujejo zgodbice o veliki krivici in zatrti resnici. Policaja, ki sta po uradni dolžnosti stala na kraju dogajanja, sta se zgolj nasmejala, ko sta videla mojo začudeno faco. Sredi sodnih počitnic v soboto popoldne, ko ni okoli nobene duše, so imeli svoj verski ritual v počastitev malikovanih junakov. Tokrat so poleg skandiranja “Janša, Janša” vpili še “Tone, Tone”. Prizor je bil res bizaren in surealen hkrati.