Gregor Hrovatin

Če bi okoli brezciljnosti, brezvoljnosti, črnih misli, izgorelosti, obupa, potrtosti, tesnobe in žalobnosti zganjali takšen cirkus, kot ga okoli covida, bi jo v enem letu obvladali. Če bi se okoli vsakega tesnobneža 24 ur na dan trudilo toliko strokovnjakov, tablet ne bi potreboval skoraj nihče.

2020 so bili muzeji večinoma zaprti, a pregledna razstava človeške neumnosti je bila odprta ves čas. Strokovnjaki in bedaki, pametni in neumni, pomembni in neopazni – vsi smo ves čas tolkli mimo na vse možne načine. Le tu in tam je kdo ugnal kaj pametnega, da nismo povsem pozabili, kako to izgleda. Še svete knjige ne morejo tekmovati z izjavami naključnih (so)govornikov v gostoti in količini traparij, ki druga drugo izpodbijajo. Kaj je resnica in kaj laž, kaj je dobro in kaj zlo, kaj je koristno in kaj škodljivo, kaj učinkuje in kaj je potrata časa … – je bilo prej nepomembno, zdaj pa ne vemo več … Zmeraj sem se spraševal, zakaj so ljudje v preteklosti verjeli v vse tiste neumnosti. Zdaj sem v živo opazoval, kako vera v neumnost nastane, raste in se razvija … Poučno! Hvala, 2020!

13 pride na svet

1 1Kot je zapisano v Rejnih knjigah, 36-042-13 izhaja direktno iz rodu 72-16180-3. Seme je prišlo v 042 z roko Vsemogočnega. 042 je ni videla, a je vedela. Dvanajst jih je že skotila in iz svojih prsi hranila in ni jih videla, dokler jih Vsemogočni ni vzel k sebi.

Nekaj imajo veljaki SDS v osnovi prav: vsake toliko je čas, da prevetrimo zaprašeni seznam pomembnih in nepomembnih človeških dejavnosti. Zdaj je tak čas.

Pipi je hotel vedeti, kaj je padec vlade.

»Melkijad!« reče Pipi svojemu starejšemu bratu, »Melkijad, pokaži mi, kako pade vlada!«

»Nič lažjega!« odgovori Melkijad. »Pojdi z mano!«

Ni lepo, kar se letos dogaja slovenskim ustvarjalcem na področju kulture. Tega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku, še uslužbencem koalicijskih strank ne. Uradniški pokol ustvarjalcev, ki ga izvajajo ti uslužbenci, je na ravni zlate dobe komunističnega uradništva. Kot vemo, je zatiranje partijskih aparatčikov prispevalo k nastanku mnogih vrhunskih del vzhodnobloške umetnosti. Slovenskim ustvarjalcem je zaenkrat še prihranjena izkušnja vsakodnevnega razbijanja kamnov v pižami pri -40°C, so pa zato pahnjeni v duhamorno brezdelje zaradi korone in primerljivo skrb za prihodnost. Če nič drugega, bi morali biti to dobri pogoji za razmišljanje o življenju in umetnosti ter snovanje novih umetnin.

»Invalidi« so postali »ljudje s posebnimi potrebami« so postali »ljudje z motnjami tega in onega« so postali »ranljive skupine«. Vse te oznake so izumi strokovnjakov za te ljudi, in vsaka naj bi bila boljša od prejšnje. Dobri nameni gor ali dol; karkoli jim rečemo, se ne moremo izviti temu, da jih označimo kot pokvarjene, drugačne, nepopolne, šibke, …, odvečne.

Vljudno vas prosim za javne odgovore na naslednja vprašanja! Kdaj, kje in na katere načine je državljanom dovoljeno javno izražati nestrinjanje z zakoni, ukrepi, odločitvami vlade, z ravnanjem, vedenjem in izjavami članov vlade ter poslancev in funkcionarjev koalicijskih strank? Kako smemo sodržavljanom pojasnjevati, zakaj se nam zdijo vaša ravnanja nesprejemljiva, in jih pozivati, naj tudi oni izražajo nestrinjanje z njimi?

Ubogi malčki revčki: vse življenje bodo nosili posledice posttravmatskega sindroma zaradi pogleda na učiteljico z masko, zastrupitve z ogljikovim dioksidom, ker jo nosijo sami, in srce trgajočega premikanja samo levo ali samo desno od rumenega traku. Pouk na daljavo pa je samo še žebelj v krsto rodu, ki bo ostal na vekov veke neumen in nesposoben, zaradi česar bo zgolj životaril starejšim in mlajšim v napoto in ne bo z ničemer prispeval k veličini človeštva …

Sovraštvo se na vse strani razliva.

Le malokdo je danes še prijazen –

kot da je vsem obstoj vseh drugih kazen,

in vsaka živa stvar za nekaj kriva.