Gregor Hrovatin

Ima književnost smisel? Vsaka umetnost ima smisel. Bruhotvori 'umetnikov' nam res lahko skrajšajo življenje. A te je treba ločiti od umetniških del, tako kot je treba ločiti bajonete od kuhinjskih nožev. Kuhinjski noži posredno in na dolgi rok hranijo našo kri, bajoneti pa jo neposredno in na kratki rok puščajo …

In kakšen je smisel književnosti? Književnost je oče sočutja (mati je pač mati).

Dandanašnji in pri nas književnost večinoma služi predvsem povzročanju zgage. Kot trni se zasaja v pete učencem in dijakom, da ne morejo pohajati naokoli in početi neumnosti, temveč morajo z nogami v zraku kot bolniki ždeti in brati. Učiteljev, ki se prebijajo skozi njihova nečitljiva in neberljiva dognanja, do katerih so se dokopali ob branju, ne peče samo grlo, temveč tudi oči in srce (če ga imajo).

Šel sem na kolo. Bilo je mrzlo. Na tleh led, sol, pesek in svinjarija. Zrak, kot da vdihavam železne opilke …

Prešli smo dobo, ko so javni in slavni kršili zakone, lagali in se izmikali odgovorom v upanju, da to ne bo postalo javno in slavno. Zdaj to počnejo v upanju, da bo vest dneva. To veča priljubljenost, priljubljenost pa debeli denarnico. Imamo torej pogolten vrtinec, ki se poganja sam. Denarnicam javnih in slavnih najprej dobro dene kršenje zakonov, nato pa še javne razprave o tem, ali so jih kršili ali ne. Izmikanje odgovorom ni več znak pomanjkanja samozavesti, ampak njene izrazitosti. Laganje mora biti iz istega razloga nesramno. Če lažeš vljudno, si oplel. Če med laganjem žališ vse po spisku, prideš v zgodovino. Bolj nesramno lažeš, več ljudi bo od sveta terjalo, da tvoje laži sprejme kot resnice.

ZDA so demokracija, Rusija je diktatura. Kapitalizem je dober, komunizem je slab. Zahod je napreden, Vzhod je nazadnjaški. NATO vadi in zagotavlja mir, ruska vojska izziva in ustvarja vojne. Predsednik ZDA je (bil doslej) vsega spoštovanja vreden, predsednik Rusije pa je nadut zlobnež. ZDA naklonjene vlade so zgledne, Rusiji naklonjene vlade so zločinske. Kdor ni z ZDA, je proti njim, kdor ni proti Rusiji, pa je z njo …

Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj bi si kdo želel živeti običajno družinsko življenje. Kot najpogostejša in najbolj zaželena oblika bivanja, kot osnova, zgled in merilo vsega, o čemer naj bi človek sanjal, k čemur naj bi stremel in za kar naj bi si prizadeval v času med rojstvom in smrtjo, ki ga ne nameni učenju za delo ali delu, je običajno družinsko življenje grozljivka. Res se lahko živemu človeku zgodi dosti neprimerno bolj groznih reči. A takšne reči tudi veljajo za grozne; nihče jih ne želi sebi in svojim bližnjim. Običajno družinsko življenje pa ljudje drug drugemu želijo, si ga vsiljujejo, se ga oklepajo in ga terjajo od drugih …

V okoliprazničnih dneh se je bolj občutljivim in pozornim vsak vdih na videz svežega zraka zataknil v grlu. V zraku je bil poleg zraka cel kup delcev, ki bi morali tičati globoko pod zemljo. V naših pljučih so vladale izredne razmere. Alarm je bil stalno prižgan. Naj umremo od dihanja ali naj nehamo dihati in umremo od tega? …

Nekoč je bil svet poln barv. Nato so se pojavili ljudje in kurili ognje. Kjer so kurili, je bilo rumeno, oranžno in rdeče. Ko je ogenj ugasnil, je ostal siv pepel.

Nato so ljudje začeli kmetovati. Žitna polja so bila rumena, sadeži so bili oranžni. Zaradi polj je tekla rdeča kri. Ko so se polja posušila, so ostala siva tla.

Nato so ljudje začeli nositi sive obleke in izdelovati sive stroje. V njih je gorelo, ven pa se je valil siv dim. Nebo je posivelo. Ljudje so posiveli. Življenje je posivelo. Barve so bile le še na oglasih …

»Kaj narediti s sivino, da ne bo tako siva?« so se vprašali ljudje. Sklenili so jo razdeliti na belo in črno. Sivino, ki jim je bila blizu, so označili kot belo, tisto bolj tujo in čudno pa kot črno.

Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.

Znanost se cepi kot drevo življenja. Za nestrokovnjake obstajata dve glavni veji, naravoslovje in družboslovje, za strokovnjake pa malo več. Vse te veje se delijo na vede, vede na področja, področja na panoge, panoge na … Vsak malo bolj zagnan in častihlepen predavatelj tekom življenja izumi svojo znanost. Ta po njegovi upokojitvi 'izumre' ali pa jo njegovi učenci proslavijo in slejkoprej razcepijo v nove znanosti.

Čas bi že bil, da bi znanosti priznale, da druga brez druge nimajo za burek, in bi začele podirati medsebojne pregrade, namesto da toliko truda vlagajo v gradnjo novih. Življenje je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje molekula DNK. Znanost pa je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje resnica …