Gregor Hrovatin

Bolj delodajalci pritiskajo na delavce, slabše ti delajo. Zakaj se torej tako trudijo, da bi jim zagrenili življenje?

BAJKE:

V izmišljenem času v izmišljeni deželi obstajajo izmišljeni delovni običaji. Izmišljeni delavci delajo za izmišljene delodajalce 4, 5 ali 6 dni na teden. V enem tednu oddelajo 37,5 ur in imajo 2,5 ur odmora. V ostalem času so, kjer želijo biti, razen v službi, in počnejo, kar želijo, razen delajo za službo. Delodajalci jim lahko naložijo največ 2 naduri na dan, 8 na teden, 20 na mesec in 170 na leto – pa še to le takrat, kadar je izjemoma, nujno in nepredvideno povečan obseg dela ali ogrožena varnost ljudi in stvari.

Če hočeš vedeti, kaj se dogaja, moraš iti v gostilno. Tam izveš vse. To velja kot pribito, odkar obstajajo gostilne, in bo veljalo, ko Fejsbuka in Tviterja že zdavnaj ne bo več.

Počitniški tabori za invalide so neprimerljivi s čemerkoli, kar ni počitniški tabor za invalide. Kdor bi rad obiskal Restavracijo ob koncu Vesolja, lahko na takšnem taboru doživi približek, boljši od nedosegljivega izvirnika. Vsak invalid prihaja s svojega planeta. Tudi večina pomočnikov prihaja s svojih planetov. Kdo je tu nor? Vsi so nori. Ni prostora za običajne. Običajni se tam počutijo, kot se sicer nori počutimo med njimi – skrijejo se v kot in čakajo, da bo minilo. Običajnost v teh časovno-prostorskih mehurčkih preneha delovati. Ladja na neverjetnostni pogon je na invalidnem avtopilotu.

Končno se je napad zgodil v ne-glavnem, ne-pomembnem, ne-sploh in ne-oh evropskem mestu! To pomeni, da se lahko zgodi vsem. A zgodil se bo le nekaterim. Le nekatera mesta se bodo vpisala v zgodovino. Le nekateri preživelci bodo dočakali svojih pet dni slave. Le oni bodo lahko svetu oznanili, kako so žurali in potem bežali in kako je bilo grozno. Le njihovi someščani bodo lahko zatrjevali, da je to grozno, a ne bo spremenilo njihovega načina življenja – da bodo kvečjemu živeli še bolj tako, kot so živeli doslej …

Odgovor na vprašanje o vesolju, življenju in sploh vsem ni 42, ampak človeška hudobija. Brez hudobije bi bilo spraševanje o teh rečeh nepomembno. Življenje, pa tudi vesolje in sploh vse, bi bilo prelepo, da bi ga imeli potrebo razstaviti in prodreti v vse njegove skrivnosti. Raje bi živeli in se dobro imeli …

Nobene družbe ni bilo tako lahko uničiti kot sedanje. Rahlo zamašiš internetni pretok podatkov, pa nastane izredno stanje na robu vojne. Če internet iz kakršnihkoli razlogov preneha delovati, nas pred razpadom družbe in vojne vseh proti vsem ne reši čisto nič …

Babica rada pove zgodbo o fakturnem stroju. V podjetju, kjer je delala, so računovodske zadeve svojčas pisali na roko. Nato so jih šefi obvestili, da nabavljajo fakturni stroj, ki bo njihovo delo olajšal. Dali so jim vedeti, da bo potem kdo od njih morda odveč. Stroj je prispel. Sledile so dolge ure izobraževanja, kako z njim delati. Nato so sledili poskusi in napake. Stroj je res neznansko hitro izračunal in izpisal zadnji – najpomembnejši papir. A predpogoj je bil, da so bili vsi vhodni podatki brezhibni. Ena napaka, pa je bilo vse narobe. In vsemogočni stroj ni znal ugotoviti, kaj je narobe. Ljudje so morali preveriti vsak podatek posebej. Končni učinek nabave stroja je bil, da so vsi delali več kot prej in bi potrebovali še kakšnega sodelavca več.

SuženjstvoSever in JugDivji zahodPionirjiIndijanci in kavbojciZlata mrzlicaNaftaCadillacSamotne bencinske črpalkeHollywoodFBIProhibicijaGangsterjiWall StreetVelika depresijaChicagoNew York, Manhattan, Harlem, Broadway, Brooklyn, BronxLas VegasNew OrleansJazzHladilnikCoca-cola in BožičekDan DAtomska bombaHladna vojnaDolarCIASvetovni šerifTVRock'n'rollŠovbiznisKavbojkeFast foodKokice in čipsKalifornijaDisneylandVietnamska vojnaPristanek na LuniWoodstockSan FranciscoHipiji, poletje ljubezni in seksualna revolucijaČrni panterjiVietnamski sindromČikaška šolaNeoliberalizemInternetMicrosoft, Google, Facebook, Applov i-nekajSilicijeva dolinaResničnostni šoviStrelski pohodiTerorizemTTIP, TISAAmeriški sen

Država, ustavno in zakonsko ločena od cerkve … Ko bi le bila kjerkoli na svetu država, ki ne bi podpirala verskih skupnosti – ne denarno ne moralno – ampak bi jih pustila, da se oskrbujejo zasebno (na trgu), in jim ne dovolila, da delujejo javno! …