Gregor Hrovatin

Ljudje s posebnimi potrebami so v resnici ljudje s posebnimi izzivi. Njihove potrebe niso nič nenavadnega; le več časa potrebujejo, da jih zadovoljijo. Z izzivi je povsem druga pesem; čas ti prav nič ne pomaga, če skušaš z električnim vozičkom priti po stopnicah – razen če čakaš tako dolgo, da se stavba sesuje v prah in se nato zaprašiš v ostanke želenega nadstropja …

Od kod se je vzela vsa ta nestrpnost? Toliko desetletij nič, zdaj pa so naenkrat – kot v stepi po deževju – vzniknile cvetoče poljane zaničevanja, žalitev, groženj in nasilja. Kot mlada drevesa se pnejo kvišku posamezni skrajneži, ki v enem skrbno oddelanem strelskem popoldnevu dosežejo slavo in nesmrtnost. Rastejo celi gozdovi nemškutarskih domoljubov in navadnih nazadnjakov. Kot gozdna drevesa povezujejo podzemne nitke gliv, domoljube povezuje ravno tako gost in neviden internet. In posamezne vrste domoljubov bolje shajajo druga z drugo kot s komerkoli ali čemerkoli drugim.

Toliko desetletij nič … Če bi toliko desetletij res vladalo takšno »bratstvo i jedinstvo«, kot smo se v Jugoslaviji, pa i šire, tolkli po prsih, bi bilo tu vse čisto drugače. Če bi OZN res bila, na kar napeljuje njeno ime, bi bilo povsod vse čisto drugače.

V pravljicah je vse enostavno: obstaja glavni zlikovec, in ko ga nekdo premaga, svetu zavladajo mir, pravica in sreča. Tudi za časa kraljev je bilo skoraj pravljično: če je bil kralj hud zlikovec, si se ga znebil in namesto njega okronal bolj znosnega zlikovca. Kaj pa danes? Danes je vse polno zlikovcev. Če se znebiš enega, imaš naslednji dan nad sabo tri enake.

OPOZORILO! Ta kolumna je namenjena mojemu občinstvu in ljudem, ki jim narodnozabavna glasba povzroča duševne bolečine. Če imaš rad narodnozabavno glasbo, je pač ne beri, če bereš, pa ne gnjavi!

Ema Kurent bi lahko predvidela usodo svoje kolumne v zvezdah. Predvidela bi jo lahko brez zvezd. Zato ti ni treba biti jasnoviden; dovolj je, da si socializiran.

Slovenska bralna kultura je v krizi. Zanimivo: slovenska bralna kultura je v krizi, odkar imamo državo, v kateri je slovenščina bolj ali manj edini uradni jezik. Slovenščina je očitno krizni jezik: dokler so jo izrivali in prepovedovali, ji je šlo odlično, zdaj, ko ji gre odlično, pa je v krizi.

Po svetu se prelivata sočutje in pripravljenost pomagati … A kaj bi se zgodilo, če bi se izkazalo, da je požar povzročila napaka delavca muslimanske veroizpovedi? Kaj šele, če bi ga kak skrajnež z arabskimi koreninami namerno zanetil? Koliko mošej bi zgorelo; koliko muslimanov trpelo? Sočutje in pripravljenost pomagati bi bila tedaj zgolj dokaz, da si izdajalec lastne celine …

Večer je objavil pogovor z Alešem Liscem. Pogovor je kratek, neumnosti v njem pa se vlečejo kot kurja čreva. S takšnimi in podobnimi neumnostmi že desetletja vleče denar iz žepov ljudi, ki ga kradejo nam.

Pa smo dočakali svoj lastni, slovenski konec sveta! Začel se bo, ko bodo družinski zdravniki odstopili – če bodo.

Mladi strokovnjaki zapuščajo državo. Groza in strah! Nič pa o tem, koliko mladih sploh ne postane strokovnjakov, ker jih pred zaključkom študija ustavijo hudobni profesorji. In koliko se jih ne razvije v strokovnjake, ker po študiju ne dobijo služb? In koliko se jih najde v drugem poslu in postanejo izredno strokovni, a jih vse življenje tepe pomanjkanje tozadevne izobrazbe?