Gregor Hrovatin

Ko je Marjan v začetku lanskega leta odstopil, smo se mnogi znašli v območju somraka. Pravzaprav smo se znašli v območju dveh somrakov: covida in fašizma. Kasneje so to grozljivko obogatili še proticepilci. Huje skoraj ne bi moglo biti, se nam zdi. A kaj bi bilo, če Marjan januarja lani ne bi odstopil?

Žrtvovanje bogovom … Mučenje čarovnic … Preganjanje Judov … Zavračanje beguncev …

Čaščenje kralja … Cesarja … Papeža … Velikega vodje …

Molitev … Mamila … Žretje … Stave …

Predvsem pa zgledovanje po drugih … Bedaki poslušajo. Če jim je všeč, ponavljajo. Če jim ni, so tiho. Kar ponavlja dosti znancev, je res. Kar ponavlja malo znancev, je laž …

Bedaki se ne izpostavljajo … Bedaki se ne upirajo … Bedaki se ne borijo … Če se, so topovska hrana drugih. Če se borijo zase, pa se skoraj vedno borijo za napačno stvar …

Urednik Mladine je pred kratkim napisal protisloven uvodnik: »Resni in sposobni ljudje … ki danes menijo, da se mora janšizem v Sloveniji končati … bodo pač morali sprejeti tudi to, da … to poteka tako, da postaneš politično aktiven v politični stranki.« O kom govori? Kdo je ta skrivnostna javnost, ki »bo morala preiti iz pasivnosti v aktivnost«? A sebe nima za resnega in sposobnega človeka? Ni mnenja, da bi se moral janšizem končati? Si upa reči, da ni javno prepoznaven in izvoljiv? Mar dvomi, da ne bi bil skoraj na kateremkoli političnem položaju boljši od človeka, ki je tam zdaj? …

Ste opazili, da so vsi proticepilci verniki ali new-agerji?

Blagor ubogim na duhu, kajti njih postaja zemeljsko kraljestvo! Nihče, ki je pri pameti, noče več kraljevati temu butastemu svetu …

V resnici je težko biti neumen. V nič te dajejo učitelji, zaradi njih sošolci, pa tudi starši, sploh če so zelo neumni ali zelo pametni. Ko odrasteš in seješ naokoli svoje neumnosti, pa te zmerjajo vsi po spisku, tudi popolni neznanci. Še stvarnost je zarotena proti tebi, ker ti vedno znova dokaže, da ima prav ona, ne ti.

Bi se stari Grki brez istospolnih odnosov vpisali z zlatimi črkami v zgodovino, ali bi bili zgolj pozabljena horda balkanskih barbarov, ki so jih omikani Perzijci pojedli za zajtrk?

Ne vem, zakaj so tako rekoč vsi, ki govorijo in pišejo o prihodnosti življenja na Zemlji, prepričani, da lahko človeštvo prepreči uničenje življenjskih pogojev, ki ga je povzročilo. Ja, lahko bi ga preprečilo – ampak potem ne bi bilo človeštvo … To je, kot bi bogatašem naložili zmanjšanje premoženjskih razlik, kapitalistom ustavitev gospodarske rasti ali svečenikom vzpostavitev posvetne družbe. To je, kot bi generalom zaupali, da izurijo vojake v samostojnem mišljenju, psihopatom, da poskrbijo za dobre odnose, ali nasilnežem, da ljudi mojstrijo v sočutju … Kot bi volkovom prepustili pasenje ovac ali lisicam bdenje nad varnostjo v kurniku …

Olimpijada deli človeštvo. Najprej ga deli na državljane in ekonomske migrante proti beguncem in ljudem brez državljanstva. Državljani pišejo zgodovino svoje domovine. Ekonomski migranti v domovini nimajo za burek, zato si poiščejo novo. Značilen ekonomski migrant je 'naš' Mark Tobey, ki je nasledil že pozabljenega košarkarskega 'kdor ne skače ni Sloven'ca' Anthonyja Randolpha (ki se najbrž tudi sam komaj kdaj spomni, da je tudi Slovenec). Begunci in izbrisani pa so na olimpijadi samo zaradi solzavih zgodb in razen svoje prihodnosti ne rešujejo ničesar …

Pred štirimi leti sem napisal kolumno Delo osvobaja, ki letos iz meni neznanega razloga kraljuje na lestvici priljubljenih portala Za-misli. Čudna so pota internetova … Tudi tokratno »Delo osvobaja« ne govori o Auschwitzu, ampak o začetku poti, ki je človeštvo privedla do izgradnje in zagona tega 'orodja' …

Moje vrstnike in mene je zgodovina preskočila. Možgane so nam oprali z Jugoslavijo in komunizmom, ki naj bi jima služili. Ko sta razpadla in propadla, nismo bili več otroci, odrasli pa tudi ne. Naenkrat smo bili prepuščeni sami sebi in nismo služili ničemur. Razen da so nam v šolah trpali v glavo nepomembne in neuporabne podatke, se ni nihče ukvarjal z nami. Obšolske dejavnosti so bile namenjene predvsem nadarjenim športnikom in morda umetnikom; ostali smo si ga morali zapolniti, kakor smo vedeli in znali. V glavnem smo ga zapravljali ob poslušanju glasbe, rolkanju čez ovire in nočnih vikend pohodih po gostilnah. Zdaj živimo, nadaljujemo in dodelujemo delo predhodnih rodov – to je bolj ali manj vse. Za nami bo ostalo malokaj omembe vrednega …