Gregor Hrovatin

Deli in vladaj! – Le kdo bi si mislil, da v tem ne bo najbolj uspešen kak samopašen trinog ali vsaj umetna inteligenca katerega od spletnih velikanov, temveč čisto navadna maska?! Ta hip našemu skupinskemu dejanju in nehanju ne kraljujejo niti Janšin Twitter, niti bruseljske uredbe, niti Trumpovo okuževanje volilcev. Celo narodnost, veroizpoved in spolna usmerjenost so se umaknile na varno razdaljo. Središče naših odnosov, misli in čustev je postala maska. Ti jo nosiš? … Ti je ne nosiš? … Glej, kako jo nosi! … Kdor ni z nami, je proti nam! …

A se lahko, prosim, začnemo ukvarjati s tem, kar je bistveno? Zakaj iščemo nove obraze? Da bomo šefa, ki nam ni všeč, zamenjali z lepšim? Kolikokrat smo to že naredili? In vsakič je bilo enako: šef je postal šef in nam je nehal biti všeč. Zakaj bi bilo zdaj drugače? Novi obrazi – Gale, Čeferin, Damijan ali kdorkoli drug – nas ne bodo rešili pred ničemer. Gale rešuje sebe, Čeferinu dol visi, Damijan bi pa raje počel kaj drugega.

Osvobodilno fronto so poleg ustanovnih KPS, krščanskih socialistov, Sokolov in kulturnikov predstavljali še ministri starojugoslovanske vlade, zveze študentov, inženirjev, mladincev, žensk in celo Društvo kmečkih fantov in deklet – neverjetno raznolik cvetober resnih in častivrednih nevladnih organizacij. Kdo pa – poleg raznolikega cvetobera resnih in častivrednih posameznikov – sestavlja trenutno protivladno fronto?

Facebookovi algoritmi so neumni, ampak ne lažejo. Ker po mojih objavah in ogledih pravilno sklepajo, da me zanimajo protivladni protesti, so me vtaknili v protestni mehurček. In kdo so moji soborci, s katerimi se nadejam Sloveniji prikolesariti zmeren namesto skrajen fašizem?

Nekoč je bila umetnost in so bili umetniki. Nato je Duchamp v galerijo položil pisoar in to opredelil kot »Fontano«. Takšni pisoarji danes zavzemajo levji delež prostora v muzejih sodobne umetnosti. Zdaj je umetnost vse, kar naredi umetnik, umetnik pa je vsak, ki sam sebe označi za umetnika. To velja tako za ljubitelje kot za tiste, ki se s takšnim početjem preživljajo. Večina ljudi za to nima posluha.

Ondan se mi je bralo stripov, pa sem zavil v Pionirsko knjižnico (otroci, ki se danes izgubijo med njenimi policami, so res pionirji). V rokah sta mi med drugimi pristala Zepov Titeuf: Čudež življenja in Bučmanovi: To je torej ljubezen Iztoka Sitarja. Oba sta stripa o mulariji na pragu pubertete, a ne bi mogla biti bolj različna.

Kralja Ojdipa je preganjala zla usoda, nas pa preganja kralj Ojdip. Izvirno predstavo – eno in edino – je videlo nekaj tisoč svobodnih Atencev (morda tudi kakšna Atenka). Morala je pustiti vtis, kajti v naslednjih 2450 letih se je o Ojdipu zvrstilo nešteto knjig in člankov, predavanj, uprizoritev … ki jim še vedno ni konca. Odkar si ga je za potrebe svojih seksualnih blodenj izposodil Sigmund Freud, pa bi se ubožec prav gotovo obračal v grobu, če bi ga imel. Na srečo Romana Vodeba Ojdip ni obstajal, sicer bi bil ob njegovih izjavah prisiljen vstati od mrtvih in mu kot sodoben zombi pregrizniti vrat.

Fašizem ima mnogo različic, a vse so fašizem – to je bistvo odličnega spisa Umberta Eca z naslovom Prafašizem. Nekateri fašizmi so bolj načrtni in dosledni, npr. nacizem, drugi se obračajo po vetru – npr. ta, s katerim se pravkar ubadamo. Nekateri so bolj morilski, npr. fašizem rdečih kmerov, drugi pa ubijajo dušo, npr. kapitalizem.

Hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah so pomije. Kakovost sestavin je premo sorazmerna s ceno, ki jo postavi ponudnik. Javna kuhinja je dolžna izbrati ponudnika, ki postavi najnižjo ceno. Poceni gostilna se trudi najti še cenejšega … Vrtci, šole, domovi, zavetišča, bolnišnice in obrati, ki hranijo uslužbence – torej tisti, ki bi morali ljudem zagotoviti najboljšo možno hrano –, marsikoga zastrupljajo s slabšo košto, kot jo jé doma.

Vlada nam s tem, da noče odstopiti in še naprej zganja svoj avtohtoni mađarsko-slovenski fašizem, pravzaprav dela uslugo. Najprej smo bili jezni – eni zaradi korupcije, drugi zaradi gerontokavsta, tretji zaradi omrežja 5G, četrti zaradi … – in smo šli na ulice. In smo kolesarili, nosili transparente, risali s kredo, mahali z zastavami, govorili … In dosegli nič … Če petek za petkom kolesariš v krogu in so spremembe le na slabše, pa začneš razmišljati. V brezizhodnem položaju je razmišljanje hitro in osredotočeno na bistvo …