Gregor Hrovatin

Kje srce dobi okužbo?

Saj, če kar ne najdeš mira,

gledaš svet, kako umira,

kam srce naj gre v službo?

Ni ga čez Trumpa. On je gospodar sveta. Na glavnem trgu glavnega mesta lahko ustreli človeka in se mu ne bo nič zgodilo. Morda ga celo bo, da dokaže, da je temu res tako. Po možnosti kakšnega črnca, Mehičana ali žensko. No, žensko lahko predtem na glavnem trgu glavnega mesta posili – če je lepa, seveda. Če je grda, bi jo najbrž raje samo ustrelil …

Dragi svojci!

Vaša življenja so težka. Drugi vas ne razumejo in vas gledajo postrani. Vaši sorodniki s posebnimi izzivi so družbi odveč. Milostno jim je pripravljena zagotoviti preživetje in še kakšno malenkost. Vi pa zanje žrtvujete kariero in prosti čas, denar in zdravje. In vedno se najde nekdo, ki vam soli pamet, in nekdo, ki skuša na njihov račun zaslužiti.

To je res, a to ni vsa resnica. Na drugi strani je tudi ogromno takšnih, ki nam je delo z njimi v veselje. Druženje z njimi nas bogati; zaradi njih smo boljši ljudje. Med temi spremljevalci in družabniki sem spoznal več resnično dobrih ljudi, kot v vsem preostalem življenju skupaj. Naš odnos z ljudmi s posebnimi izzivi je drugačen od vašega. Tudi naš pogled na to, kaj je dobro zanje, je drugačen od vašega. A če povemo svoje mnenje, ne pomeni, da vas napadamo ali dajemo vaš trud v nič. Ne pomeni, da smo hudobni. Pomeni zgolj, da želimo ljudem s posebnimi izzivi najboljše – ker jih imamo radi, tako kot vi.

Ema in Aida sta si hodili nasproti po prazni ulici. Sočasno sta prišli na križišče in obe nadaljevali v isto smer po drugi prazni ulici. Nekaj časa sta hodili vzporedno, nato je Ema zaostala, Aida pa pospešila. Tako sta prehodili še nekaj križišč in šli druga drugi na živce. Prišli sta do vhodnih vrat bloka, ko je Jon izstopil. Razširil je roke: »O, sestrica moja!«

Prazgodovina je zagrnjena v meglo. Bajke o prvih ljudeh jo le še gostijo. Preveč časa je minilo, da bi lahko videli jasno. Znanost nerodno stopiclja skozi obrise …

Kaj pa, če je naša prazgodovina megla? Kaj, če so bajke resnične? Kaj, če so luknje v spominu tam že od vsega začetka? Kaj, če si prizadevamo razjasniti, kar smo si svojčas prizadevali zamegliti? …

Kaj če Petru Handkeju Nobelove nagrade niso podelili kljub temu, da je nacist, ampak zato, ker je nacist?

Hofer je nagnal Kralje ulice iz(pred) svojih trgovin, in zdaj vesoljna Slovenija zliva gnoj čez njega. Če gostinec nažene klošarja s svojega vrta, so gostje zadovoljni. Če frizer nažene pijanca iz svoje čakalnice, se zdi čakajočim to edino pravilno. Če bi kak narkoman vztrajno postaval pred vašimi domačimi vrati in prosjačil vas in vaše goste za drobiž, bi poklicali policijo. Če naddržavno trgovsko podjetje na lastnem ozemlju nekomu ne dovoli na lastno pest trgovati na črno, je pa baraba podjetje, ne fušar, ki brezplačno izkorišča njegove dobrobiti.

Kakšne filme gledamo danes in kakšne smo gledali včasih? Ko sem bil dijak, nam je čeljust izpahnil skoraj vsak film Ljubljanskega filmskega festivala, ki je prišel v Maribor. To je bilo življenje, to je bila domišljija v vseh barvah in tonih! … Ti filmi so mi odgrinjali svet in v meni budili željo videti, kaj je drugje. Zaradi njih sem sanjal svetove in dogodivščine, ki jih sicer ne bi. Zaradi njih sem drugače mislil, torej verjetno tudi drugače ravnal, kot če jih ne bi videl.

Bil je lepotec – točno tak, o kakršnem je sanjal od malega. Črn BMW sedan z zatemnjenimi okni, letnik 1997, 420.000 prevoženih kilometrov. Takšnega je imel njegov stric, dokler ni doživel totalke in jo čudežno preživel z nekaj praskami. Avto ga je takrat rešil.

Stavka – prava, živa, polnovredna stavka – je stvar preteklosti. Kdo danes sploh še lahko stavka?