Gregor Hrovatin

Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi 'počasna' sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.

A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …

Ja – preden so jih pobili, so se nad njimi izživljali, in izživljali so se nad njihovimi svojci. In ja – pobili so nekaj prisilno vpoklicanih. A to je tudi vse, kar lahko – s kepo v grlu – pripišemo razmeram in duhu časa.

Zavedeni domobranci si ne zaslužijo kepe v grlu. Domobranci so živeli na Zemlji, ne na Luni. Bili so v rednih stikih z domačimi. V času dopustov so se lahko razmeroma svobodno gibali in družili. Imeli so dostop do javnih občil. Če kateremu ni bilo jasno, kdo se v tej vojni za kaj bori in na čigavi strani se bori on, mu ne moremo pripisati zavedenosti ampak omejenost.

Kolikor toliko pošteno sojenje je bilo tedaj še bolj neizvedljivo, kot bi bilo za tako veliko število ljudi danes. 'Počasna' sodišča bi odkrila nekatere prisilno vpoklicane domobrance, ki po vpoklicu niso storili nobene grozote, in se jih verjetno usmilila. Ostali pa bi tudi ob poštenem sojenju slejkoprej končali, kot so. 'Zgolj' zapreti tako veliko število (več kot 13.000) tako zaslepljenih, oblastiželjnih, vojno izkušenih, povezanih in obupanih – skratka nevarnih – ljudi bi bilo skrajno tvegano tudi danes, kaj šele takrat.

Sedaj, v mirni in izgrajeni Sloveniji, lahko v zapore – preko rednih sodišč z izrednimi zaostanki – 'pospravimo' 1.322 oseb. Gre za nepovezane posameznike in manjše skupine, ki jih je razmeroma lahko obvladati. Večina ni oborožena in pripravljena uporabiti skrajnega nasilja za vsako ceno.

Kam naj bi torej takrat, v porušeni državi lačnih, žejnih, izmučenih in slabo oblečenih brezdomcev, zaprli 10-krat toliko ljudi, medtem ko so čez državo v deset tisočih bežali poraženi vojaki in proti komunizmu nastrojeni civilisti, sami in v skupinah, tako ali drugače oboroženi ter prav tako lačni, žejni, izmučeni, slabo oblečeni in poleg tega še na smrt prestrašeni? Saj so jih zaprli. Vsi zapori, taborišča in kleti, vsi prostori, ki se jih je dalo zapreti ali zagraditi in zastražiti, so bili polni takšnih ljudi. Partizanov pa tudi ni bilo neskončno mnogo. Morali so stražiti te 'zapore', po deželi preganjati prosto bežeče sovražnike in razbojnike, se boriti s tistimi, ki so še vedno upali na preobrat, blažiti posledice divjanja Rdeče armade, se pogajati z zavezniki in vzpostavljati vsaj zametke civilne uprave, s katero bi zajezili vseprisoten in vseobsegajoč kaos.

Zakaj so britanski poveljniki velik del kasneje pobitih sploh sklenili poslati nazaj v Jugoslavijo – v gotovo smrt? Ker so imeli podobne težave tudi sami. Veliko vlogo pri njihovi odločitvi pa je nedvomno igralo dejstvo, da bi mnogi izmed kasneje ubitih povzročali težave, če bi ostali živi.

Lahko bi jih zaprli kje izven Jugoslavije. A s tem bi ustvarili otoke, v katerih bi fašizem živel naprej. Slejkoprej bi jih morali razpustiti. Mnogi domobranci, četniki in ustaši bi se tedaj lotili takšnega ali drugačnega rovarjenja proti Jugoslaviji in nasilja proti Jugoslovanom – širom po Evropi in, kolikor bi se dalo, tudi v Jugoslaviji. Nekateri, ki so preživeli, so to v kasnejših letih in desetletjih tudi počeli – ne brez žrtev. Če bi jih preživelo več, bi bilo tudi žrtev več …

Ker je Jugoslavija šla po poti komunizma, za zahodne zaveznike to morda niti ne bi bilo slabo. A kdo pravi, da bi se ti ljudje usmerili samo proti Jugoslaviji? Za demokracijo, kakršnokoli in kjerkoli, si prav gotovo ne bi prizadevali … In kdo pravi, da ne bi, če bi jim v Jugoslaviji uspelo zavzeti oblast, vzpostavili fašizma? Takšna Jugoslavija bi bila že sama po sebi nevarna za mir v Evropi. Poleg tega pa bi verjetno postala avtocesta za vrnitev izvirnih nacistov, pobeglih na druge celine …

Vemo, kakšne družbene in politične spremembe so v razmeroma cvetoči in mirno živeči Evropi zmožne sprožiti že tri skupinice ljubiteljskih teroristov. Kaj bi torej sprožilo več tisoč zagrenjenih vojnih veteranov v Evropi, ki je bila popolno nasprotje sedanje in je takšna šele skušala postati? Kdo pri zdravi pameti bi tvegal?

In zakaj so domobranci do zadnjega vztrajali ob boku vojno izgubljajočim Nemcem? Zakaj se je na več partizanskih pozivov k predaji odzvala zgolj peščica posameznikov, čeprav jim je bila v primeru neomadeževanosti s krvjo obljubljena pomilostitev (sicer pa bi mogoče tudi zvozili zgolj z batinami in prisilnim delom)? Preprosto – zaradi oblastiželjnosti. Domobranski poveljniki so hoteli v udobju sodelovanja pri uničevanju skupnega sovražnika dočakati nemško predajo. Potem bi s preostankom partizanov obračunali sami in zavzeli oblast. Zmotno so sklepali, da čutijo zahodni zavezniki do komunizma zadosten odpor, da jim bodo pri tem pomagali. Če ne bi šlo, so računali nanje, da jim bodo – zaradi izpričanega protikomunizma – na široko odprli vrata svojih držav. Dejstvo, da so se sami na življenje in smrt borili za cilje, proti katerim so se zavezniki prav tako borili na življenje in smrt, so očitno spregledali. Svoje sodelovanje z združbo, ki si je za cilj zadala ugonobiti ali vsaj zasužnjiti čimveč sveta in obenem zatreti vsak zametek drugačnosti v lastnih vrstah, so očitno smatrali kot nekaj dobrega – samo da je šlo na rovaš komunizma.

In zakaj so partizani, natančneje pripadniki OZNE, sklenili po hitrem postopku pobiti več kot 13.000 ujetih pripadnikov sovražne strani? A se niso zavedali, kakšno rano bodo s tem zarezali v narod, za prihodnost katerega so se toliko let borili in krvaveli?

Po mojem so se dobro zavedali. Mnogi so se zavedali tudi tega, kakšne rane bodo z večtedenskim streljanjem v človeške tilnike zarezali v svoje lastne duše. A to zlo je bilo na eni strani tehtnice …

Na drugi strani so bile posledice za prihodnost naroda, za varnost priborjene oblasti in za lastno varnost. Pošteno soditi tolikšnemu številu ljudi v takšnih razmerah v tako kratkem času je bilo nemogoče. Če bi jih strpali v zapore in taborišča (ki bi si jih morali sami zgraditi), bi jih morali tam ugonabljati počasi, od česar bi sami še bolj poživinili kot od pobijanja. Brez ugonabljanja, zgolj 'humano' zaprti, bi se bivši soborci fašistov upirali, bežali, si čez mnogo let po redni poti izborili svobodo, in ves ta čas prav tako ogrožali varnost in mir. Če bi jih izpustili, bi to pomenilo podaljšanje državljanske vojne v nedogled. Na koncu bi umrlo več ljudi, kot jih je zaradi pobojev. Več družin bi pretrpelo še več, kot so že, in še več otrok bi ostalo brez staršev.

Kaj bi izbrali, če bi bila moč odločitve v vaših rokah: zapore ali poboje?

o

Zadnja bajka, ki jo je treba razbiti, je, da bi tedanje pošteno sojenje, če bi do njega prišlo, preprečilo sedanji prepad med 'levimi' in 'desnimi'. Ta prepad je namreč zeval že dolgo pred vojno, pred vzponom fašizma in nacizma. Tu ne gre za prepad med fašizmom in komunizmom, ampak za prepad med slovensko rimokatoliško cerkvijo s somišljeniki in pomagači na eni strani, ter vsemi, ki ji odrekajo moč in vpliv, kakršna je imela v srednjem veku, na drugi.

Domobranci niso bili navdušeni nad fašizmom in nacizmom. Prav gotovo so poznali načrte, ki so jih imeli fašisti in nacisti s Slovani. Vedeli so, da jih v primeru zmage Tretjega rajha čaka umazano delo – popolno uničenje lastnega naroda. Že od začetka pa so morali pristati tudi na lastno drugorazrednost; »übermenschi« prav gotovo niso zamudili nobene priložnosti, da bi jim dali vedeti, kam sodijo …

Zakaj so se torej bratili z njimi? Zakaj se niso raje povezali s partizani ali ostali ob strani? Težko se je vživeti v um teh ljudi, a morda so upali, da bodo preživeli konec civilizacije, če bodo sodelovali z njenim uničevalcem. A po njihovem je tudi komunizem prinašal konec civilizacije. Zakaj so torej skušali komunistom to na vsak način preprečiti, fašistom in nacistom pa so pomagali? Komunisti so bili navsezadnje njihovi rojaki, fašisti in nacisti pa ne. Odgovor je preprost. Fašistični in nacistični veljaki so se bratili z veljaki rimokatoliške cerkve, komunisti pa so jo hoteli nadomestiti.

Rimokatoliška cerkev na Slovenskem je bila preprosto prevelika cokla kakršnemukoli razvoju in izboljšanju skrajno bednih življenjskih pogojev za večino Slovencev. Tukajšnji komunisti, ki jim je šlo od nje na bruhanje že dolgo pred vojno, niso hoteli imeti z njo ničesar. Tudi izjave krščanskih socialistov so se od dejanj rimokatoliških veljakov razlikovale, kot da gre za dve povsem različni veri. Rimokatoliška cerkev je na Slovenskem vse do konca 2. svetovne vojne ovirala razvoj civilizacije, s prihodom fašistov in nacistov pa se je začela zavzemati za uničenje tiste, ki je kljub temu uspela nastati.

Slovenski cerkveni oblastniki so družbene odnose razumeli kot dolžnost tlačiti tiste, ki so na družbeni lestvici pod tabo, in ponižno prenašanje tlačenja tistih, ki so nad tabo. Raje so videli kri kot majhno sprostitev družbenih odnosov. Zdelo se jim je bolje, da se ljudje pobijajo, kot da bi bili enakovredni in enakopravni. Fašizem in nacizem so dojemali kot naravno stanje stvari – zato so tudi sodelovali z njima (in zato danes dejavno podpirajo postopno destilacijo kapitalizma v svojo najbolj 'čisto' obliko).

Takšni ljudje so to bili (in so še). Revolucionarno nasilje partizanov, ki bi se ga morali danes sramovati, je bilo nasilje proti svetu, ki so ga z neprimerljivo hujšim nasiljem vzpostavili in stoletja vzdrževali cerkveni veljaki in njihovi pomagači. Bilo je nasilje proti svetu, ki je bil za cerkvenjake edini sprejemljiv in za obrambo katerega so bili pripravljeni žrtvovati vse razen svojih riti. Česa naj se sramujemo? Lahko se sramujemo tega, da so se komunisti po vojni – in po povojnih pobojih – delno izneverili obljubam, v imenu katerih so se borili. Lahko pa smo prav tako ponosni, da jim je uspelo delno uresničiti sanje, za katere so se borili …

Če bi pobiti sodelavci zavojevalcev preživeli, bi bila skoraj polstoletna povojna zgodovina Jugoslavije povsem drugačna. Morda ji niti ne bi mogli reči »povojna« … Tudi osamosvojitev bi potekala drugače. Že z dvema ali tremi dodatnimi skrajno naci(onali)stičnimi osebki na odločevalskih mestih bi se tudi Slovenija takrat zlahka zapletla v večletno vojno morijo …

In zadnjega četrt stoletja? Rimokatoliška cerkev bi si s pomočjo številnih potomcev nepobitih domobrancev dosti lažje priborila svoj predvojni položaj, po katerem se je njenim veljakom kolcalo 50 let komunizma in se jim kolca še danes. Verjetno bi imeli danes v šolah obvezen verouk. Verjetno bi levičarjem spet zvezovali roko, da bi pisali z desnico. Verjetno bi bili pankrti, samski osebki neporočeni pari in ženske spet (ali še bolj) drugorazredni državljani. Verjetno bi bilo nasilje v družini tudi uradno spet stvar družine. Verjetno bi bilo kaznivo splaviti. Verjetno bi bila istospolna usmerjenost še vedno bolezen. Verjetno bi imeli smrtno kazen. Verjetno bi zvonovi še bolj glasno razbijali. Verjetno bi bili ljudje, ki bi govorili, pisali in delovali proti pravnim in denarnim ugodnostim rimokatoliške cerkve ter brezumnosti njenih naukov, v življenjski nevarnosti … Verjetno bi bili dosti bolj podobni Hrvaški, za katero se vedno bolj zdi, da nadaljuje, kjer je morala NDH prenehati …

Rodil sem se v 70-ih letih – najboljših letih jugoslovanskega komunizma. To je bilo za večino ljudi tudi najboljše obdobje, v katerem se je na ozemlju Slovenije kadarkoli živelo. Ni bila Indija Koromandija, a bolje ni bilo nikoli prej in nikoli kasneje … Če vojne ne bi bilo in bi tod še naprej vladal klerikalizem, bi bilo slabše. Če bi domobranci uspeli poraziti partizane in prevzeti oblast, prav tako … Če bi – tudi po zaslugi domobrancev in drugih izdajalskih pomagačev – zmagali Nemci, pa bi bilo v 70-ih tod že konec civilizacije …

Zdaj imamo ravnotežje – medlo sredino, ki nikogar ne zadovoljuje, a tudi nikomur ne daje več prednosti, kot bi jih tisti na drugi strani lahko brez oboroženega upora požrli. Imamo mir – mir, ki ga brez povojnih pobojev ne bi imeli.

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži