Gregor Hrovatin

Uboga vatikanska zalega! Uboge njene lovke! Spet ji štrene meša nek Frančišek. Že tisti prejšnji je marsikaj iz Biblije upošteval tudi v dejanjih, ne le v besedi, ta sedanji pa jo – o, groza – hoče kar spremeniti. Sicer (na mojo globoko in iskreno žalost) ne vse, ampak 'le' en stih, a to je luknja, ki lahko nastane razpoka, kjer se lahko vsa ta pradavna skladovnica nesmislov (na moje globoko in iskreno nado) sesuje.

Ta stih ni kar en stih. To je stih druge največkrat žebrane molitvice vseh časov – Očenaša (prva je nedvomno islamski namaz/salat). V bran Frančišku je treba povedati, da ni prvi mesar te mame vseh krščanskih molitev. Že sama Biblija nam postreže z Matejevo in Lukino različico. Je en fant slabo poslušal svojega vzornika ali si je drugi še kaj izmislil? Je polbog vsakemu povedal nekaj drugega? Jo je tudi sam Jezus predstavljal približno? Če bi ti mladeniči kdaj resnično obstajali, bi se dalo razpravljati o njihovih pridigarskih, spominskih, leposlovnih in slušnih sposobnostih. Ker niso, nam ostane le razprava s področja (samo)primerjalne književnosti o razlogih za površnost starcev, ki so pisali in sestavljali Novo zavezo.

Sam nisem primerjalni književnik, a tudi če bi bil, bi se raje poglabljal v dobre knjige dobrih pisateljev ali še raje pisateljic, ker so v povprečju boljše. V pesnjenju sicer niso boljše, a skrpucalo od Očenaša bi bilo v ponos zgolj (pod)povprečnim. Če bi se Frančišek poglobil, bi lahko spodbil vsak stih Matejeve, Lukine ali različice Didahe – in to s sklicevanjem na duha, vrednote in navedke iz knjige, ki so jo vzpodbudili ali katere del so. Jaz nisem duhamoroslovec, zato se bom skliceval na zdravo pamet. Površno, a zato nič manj resno, bom seciral predvsem Matejevo različico, kajti v njej je vse, kar je tudi v ostalih dveh, ki ju bom po potrebi omenil.

Oče naš, ki si v nebesih, [Torej ga na Zemlji ni? A ne velja, da je vseprisoten in vseprežemajoč?]

posvečeno bodi tvoje ime. [Kako, če ga ni nihče nikoli povedal ali napisal in ga posledično nihče ne ve?]

Pridi tvoje kraljestvo. [Aha, torej ga tu res ni, kajti s svojim dvorom in ozemljem mora šele priti … Je že zajebal: v demokratičnih deželah, kjer živi večina kristjanov, bo težko prodrl s težnjo po obnovitvi kraljevine. V preteklih tisočletjih se je preveč slabo obnesla. Zakaj ni prišel takrat, ko je bila še v modi?]

Zgôdi se tvoja volja [A na to ga je treba opomniti? Če si zasluži naziv »bog«, bo že poskrbel, da se bo zgodila, a ne?]

kakor v nebesih tako na zemlji. [Na zemlji torej kopija nebeške? Sicer je ta stih nepotreben.]

Daj nam danes naš vsakdanji kruh; [Nikoli nam ga ni dal. Še vse od pedkrščanskih časov smo si ga morali speči ali kupiti sami, če smo ga dobili, smo ga pa od ljudi. Po slabih dveh tisočletjih bi lahko tudi najbolj zagrizeni verniki počasi obupali …]

in odpústi nam naše dolge, [Tudi različica Sidahe govori o dolgovih, neposlušni Luka – in dobršen del molilcev – pa o grehih. Sicer pa je vseeno; tako dolgove kot grehe nam lahko odpustijo le tisti, ki smo jim dolžni in ki smo jih s svojimi dejanji prizadeli. Ali nas morda ta čudni domišljijski lik Jezus prepričuje, da zadošča, če za to zgolj prosimo njemu najljubšega od neštetih bogov, ki si jih je izmislilo človeštvo, pa nam bo oproščeno, čeprav se nismo opravičili, oddolžili in popravili krivice ter so naši upniki in žrtve polni jeze na nas?]

kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom; [Smo? Res? Iskreno? Če nismo, je to zgolj pra-new age afirmacija … In zakaj bi morali? A niso čisti računi predpogoj za dobre prijatelje? Če si vsi povprek delamo krivice, si jih oproščamo in se zanje opravičujemo nekomu tretjemu, lahko nastane le popoln moralni kaos. Mogoče pa zato živimo v svetu, v kakršnem živimo …]

in ne vpelji nas v skušnjavo, [Ta stih hoče Frančišek spremeniti, a tudi on se je zadeve lotil površno. Če je bog en sam, vseobsegajoč in vsemogočen, potem zaobsega tudi hudiča in vse, kar ta počne. V tem primeru vernike dejansko vpeljuje v skušnjave, pred katerimi jih rešuje – igra se neke vrste božansko pasjanso. Če je hudič izvzet iz boga, pa imamo 'v resnici' dva bogova, ki nista vseobsegajoča in vsemogočna. Naj se Frančišek odloči tako ali drugače, je hudič, zato raje kvasa o malenkostih.]

temveč reši nas hudega. [Verniki so srhljiva bitja. Ne le, da ne vidijo pet metrov levo in desno od svojih prepričanj; niti šest stihov gor in dol po svojih lastnih molitvah ne vidijo. »Zgôdi se tvoja volja« in »reši nas hudega« … Kaj od tega naj se zgodi, kadar je njegova volja, da ti je hudo?]

A ni prevzetno moliti – prositi šefa življenja, vesolja in sploh vsega, naj premisli in glede tvojega nepomembnega obstoja nekaj naredi drugače, kot je nameraval? A ni sebično izrekati svojih majhnih želja v pričakovanju, da se jim bo tok vesolja prilagodil in jih izpolnil? A ni svetohlinsko in strahopetno v isti sapi nekoga brezprizivno častiti ter mu hkrati izkazovati nezaupanje, da bo ravnal v tvoje dobro, in bojazen, da ti bo povzročil trpljenje? A ni kakršnakoli molitev nezaupnica bogovom? A ni v vsaki molitvi skrit dvom v njihov obstoj? …

Komentarji  

+6 #1 Uroš 17:52 08-01-2018
Zelo dober pogled na zadevo. Bravo.
Citat

Dodaj komentar

Varnostna koda
Osveži