Gregor Hrovatin

Civilizacija se je začela, ko so ljudje začeli kmetovati. Če gre verjeti učbeniško-zgodovinski in poljudno-kapitalistični »znanosti«, naj bi v primerjavi z lovci in nabiralci pridobili toliko prostega časa, da niso vedeli, kam z njim. Stiska brezdelja je morala biti strahotna, kajti »misleči« ljudje so – v očitnem pomanjkanju boljših zamisli – vložili nepredstavljive količine tega časa v zahtevno, izčrpujočo, nevarno in smrtonosno gradnjo in opremo gromozanskih palač in grobnic, v katere niso imeli vstopa, za peščico nepredstavljivo oblastnih in nasilnih likov, ki jih sploh niso poznali.

Želite preživeti lepe počitnice v prijetnem okolju? Torej ne pojdite na Hrvaško! Razlogov, da se Lípi njihovi v širokem loku ognete, je več.

Kaj je sovražni govor in kako se kaznuje, je povsem jasno in nedvoumno razloženo v 297. členu Kazenskega zakonika. Zakaj se torej v Sloveniji skoraj ne kaznuje več? Zaradi kvarnega vpliva cerkve, natančneje, zaradi Pravnega stališča o pregonu kaznivega dejanja javnega spodbujanja sovraštva, nasilja ali nestrpnosti po 297. členu KZ-1, ki ga je spisalo Vrhovno državno tožilstvo, da bi dokazalo neupravičenost kazenskega preganjanja Andreja Strehovca. S tem stališčem so leta 2013 tako rekoč razveljavili 297. člen KZ. Odtlej lahko vsakdo javno spodbuja kogarkoli k sovraštvu, nasilju ali nestrpnosti proti komurkoli; če potem ne pride »do ogrozitve ali motenja (kršitve) javnega reda in miru,« je vse v najlepšem redu.

Spoštovane ponosnice, ponosneži in ponosenca!

Čestitam vam ob 50-letnici Stonewallskega upora, ki vas je povezal in naredil vidne; upora, po katerem za vas ni bilo več poti nazaj, ampak samo naprej! Dolgo pot ste prehodili in ogromno ste dosegli: zakonodaja vas marsikje ne prepoveduje več, zdravniki vas ne spreobračajo in družba se je sprijaznila, da obstajate. Če sem pred četrt stoletja izvedel, da so pretepli pedra, sem odmahnil z roko: »Sam je kriv, kaj pa izziva!« Če danes izvem, da so pretepli človeka, ker jim ni bil všeč, sem žalosten in jezen.

Ljudje s posebnimi potrebami so v resnici ljudje s posebnimi izzivi. Njihove potrebe niso nič nenavadnega; le več časa potrebujejo, da jih zadovoljijo. Z izzivi je povsem druga pesem; čas ti prav nič ne pomaga, če skušaš z električnim vozičkom priti po stopnicah – razen če čakaš tako dolgo, da se stavba sesuje v prah in se nato zaprašiš v ostanke želenega nadstropja …

Od kod se je vzela vsa ta nestrpnost? Toliko desetletij nič, zdaj pa so naenkrat – kot v stepi po deževju – vzniknile cvetoče poljane zaničevanja, žalitev, groženj in nasilja. Kot mlada drevesa se pnejo kvišku posamezni skrajneži, ki v enem skrbno oddelanem strelskem popoldnevu dosežejo slavo in nesmrtnost. Rastejo celi gozdovi nemškutarskih domoljubov in navadnih nazadnjakov. Kot gozdna drevesa povezujejo podzemne nitke gliv, domoljube povezuje ravno tako gost in neviden internet. In posamezne vrste domoljubov bolje shajajo druga z drugo kot s komerkoli ali čemerkoli drugim.

Toliko desetletij nič … Če bi toliko desetletij res vladalo takšno »bratstvo i jedinstvo«, kot smo se v Jugoslaviji, pa i šire, tolkli po prsih, bi bilo tu vse čisto drugače. Če bi OZN res bila, na kar napeljuje njeno ime, bi bilo povsod vse čisto drugače.

V pravljicah je vse enostavno: obstaja glavni zlikovec, in ko ga nekdo premaga, svetu zavladajo mir, pravica in sreča. Tudi za časa kraljev je bilo skoraj pravljično: če je bil kralj hud zlikovec, si se ga znebil in namesto njega okronal bolj znosnega zlikovca. Kaj pa danes? Danes je vse polno zlikovcev. Če se znebiš enega, imaš naslednji dan nad sabo tri enake.

OPOZORILO! Ta kolumna je namenjena mojemu občinstvu in ljudem, ki jim narodnozabavna glasba povzroča duševne bolečine. Če imaš rad narodnozabavno glasbo, je pač ne beri, če bereš, pa ne gnjavi!

Ema Kurent bi lahko predvidela usodo svoje kolumne v zvezdah. Predvidela bi jo lahko brez zvezd. Zato ti ni treba biti jasnoviden; dovolj je, da si socializiran.

Slovenska bralna kultura je v krizi. Zanimivo: slovenska bralna kultura je v krizi, odkar imamo državo, v kateri je slovenščina bolj ali manj edini uradni jezik. Slovenščina je očitno krizni jezik: dokler so jo izrivali in prepovedovali, ji je šlo odlično, zdaj, ko ji gre odlično, pa je v krizi.