Gregor Hrovatin

To je seznam 100 kolumen, ki sem jih objavil na Za-misli med 18. 1. 2016 in 29. 4. 2018. Za lažje prebijanje skozi naslove so razdeljene v poglavja: Diktatura večine (8), Družba (7), Gospodarstvo (9), Modrovanje (9), Nasilje (10), Šport (2), Umetnost (12), Vladanje (11), Vojna (6), Vzgoja (8), Zgodovina (4) in Znanost (13).

Ljudje mi pravijo, da pretiravam, ko napovedujem vojno,

saj se skoraj nič ne dogaja,

razen nekaj Arabcev in črncev, ki pridejo in nočejo ostati.

Šolstvo je ena tistih reči, ki so prevelike, da bi lahko propadle. Tako veliko je, da se niti spremeniti ne more, kaj šele propasti – in to že od srednjega veka dalje …

Bašar obstreljuje ljudi z bojnimi strupi. Donald, Emmanuel in Theresa pa obstreljujejo bojne strupe, ki so obdani z ljudmi. Bašar je grdi grdi, Donald, Emmanuel in Theresa pa so dobri, lepi in pametna …

Višnja Gora je navdihujoč kraj. Po vsakem obisku o njej pripovedujem prijateljem, nekaj tega pa sem tudi že napisal.

Nedavno sem bil tam petič. Prvič sem se povzpel tudi do razvalin Starega gradu – ne edinega v tem starodavnem mestu (res je) s komaj kaj hišami. V drugem je 'zapor za poredne otroke'. V tretjem je bil nekoč muzej, zdaj pa propada. Četrti niti razvalina ni več, kajti iz njegovih zidov so si vrli Višnjanje zgradili svoje. Vidiš višnjanske gradove, pa si videl vse – večstoletna zgodovina in trenutno stanje slovenskih gradov na enem mestu …

Pri nas smo že po izročilu vsi strokovnjaki za vzgojo, in to en večji kot drugi. Torej sem tudi jaz in lahko v to žlobodro mnogih kuharjev stresem svojo nakladalnico tozadevnih modrosti …

Ko smo nekoč, pred nedavnimi nedavnimi časi, v pravokotno oko velikega brata Googla kaj vtipkali in pritisnili »Enter«, nam je na pladnju prinesel najpomembnejše in najbolj smiselne spletne strani, kar jih je na svetu in se nanašajo na to, kar smo vtipkali. Vseeno je bilo, kdo smo in kateremu računalniku izpovedujemo svojo radovednost; kar je v tistem trenutku na dano temo vedel Google, smo nemudoma vedeli tudi mi.

Človeški možgani naj bi bili nekaj posebnega. Jasno; pri poveličevanju svoje izjemnosti se težko sklicujemo na druge dele telesa. Preveč so podobni, enakovredni in pogosto manj učinkoviti, kot tisti na živalih.

Naša koža je na primer povsem neuporabna. Sonce jo opeče. Veter jo osuši in razbrazda. Mraza sploh ne prenaša. Lahko jo je poškodovati. Lahko jo je videti, ker se njena barva ne ujema skoraj z ničemer v okolju. Lahko jo je izvohati, ker pot teče povsod.

Če ljudje podivjajo, rečemo, da so poživinili. A živina pobesni dosti redkeje, dosti manj, divja krajši čas in manj uniči. Če ljudje naredijo nekaj pošastnega, rečemo, da so zveri. A zveri ne počnejo pošastnih reči – te zavestno in namerno počnejo samo ljudje.

Po drugi strani vsakič, ko človeka slučajno popade biti sočuten in komu pomagati, trobezljamo o njegovi človečnosti in človeškosti. To mu pripisujemo prav takrat, ko je v resnici najbolj zverinski. Zveri, ki živijo v tropih, so namreč izredno ljubeče in druga drugi v podporo.

Za operacijo nog slovenskega otroka v ZDA je ZZZS zagotovil, kot navaja otrokova mati: »poleg posegov, intenzivne terapije, fizioterapij […] še prevoz in dnevnice […], denar za ostalo, zlasti za nepredvidene medicinske posege in drugo, morava zagotoviti sama.«

In kaj je tisto drugo in koliko stane? Nataša Švikart Žvižej iz Društva Maus, ki zbira sredstva za takšne zadeve, »računa, da bo treba zbrati vsaj 30 tisoč evrov, da bosta lahko v bližini bolnišnice najela stanovanje, kupila poceni avtomobil, pokrila dodatne zdravstvene stroške, ki niso vključeni v že odobreno zdravljenje, pa za prehrano in ostalo najnujnejše.« (Vir)

Zgodba je znana in se vsake toliko pojavi v tem ali onem javnem občilu: slovenski otrok (včasih odrasel) s telesno zdravstveno težavo, ki jo v tujini (ponavadi v ZDA) bojda odpravijo, pri nas pa ne. Grdi grdi bogati ZZZS prispeva nič ali premalo, zato je treba pihniti na dobro in skromno slovensko dušo in iz nje izcuzati denar za »tisto drugo«. Zgodba ima vsakič drugega junaka (junakinja 2, junak 3, …), starša in zbiralca prispevkov, vse ostalo pa je bolj ali manj enako. Dotična otrok in mati sta za potrebe moje kolumne nepomembna; kolumna ni o njuni zgodbi, ampak o zgodbah vseh njih.