Gregor Hrovatin

V okoliprazničnih dneh se je bolj občutljivim in pozornim vsak vdih na videz svežega zraka zataknil v grlu. V zraku je bil poleg zraka cel kup delcev, ki bi morali tičati globoko pod zemljo. V naših pljučih so vladale izredne razmere. Alarm je bil stalno prižgan. Naj umremo od dihanja ali naj nehamo dihati in umremo od tega? …

Nekoč je bil svet poln barv. Nato so se pojavili ljudje in kurili ognje. Kjer so kurili, je bilo rumeno, oranžno in rdeče. Ko je ogenj ugasnil, je ostal siv pepel.

Nato so ljudje začeli kmetovati. Žitna polja so bila rumena, sadeži so bili oranžni. Zaradi polj je tekla rdeča kri. Ko so se polja posušila, so ostala siva tla.

Nato so ljudje začeli nositi sive obleke in izdelovati sive stroje. V njih je gorelo, ven pa se je valil siv dim. Nebo je posivelo. Ljudje so posiveli. Življenje je posivelo. Barve so bile le še na oglasih …

»Kaj narediti s sivino, da ne bo tako siva?« so se vprašali ljudje. Sklenili so jo razdeliti na belo in črno. Sivino, ki jim je bila blizu, so označili kot belo, tisto bolj tujo in čudno pa kot črno.

Počitnice ne služijo samo temu, da se spočijemo od dela ali učenja. Potrebne so tudi, da pridemo k sebi od praznikov. Res pa se ljudje, ki med prazniki najbolj dosledno praznujejo, med počitnicami prav tako naprezajo. Nekateri pač ne znajo izpreči: služba in fuš, pripravljanje, praznovanje in pospravljanje …

Praznovanje ni veselje. Praznovanje je napor. In pogosto spor … Praznikov se veselijo le otroci. Odrasli so najbolj veseli v postelji zadnji večer, ko je vse pospravljeno, ko so gostje odšli in ko sledi običajen delovni dan.

Znanost se cepi kot drevo življenja. Za nestrokovnjake obstajata dve glavni veji, naravoslovje in družboslovje, za strokovnjake pa malo več. Vse te veje se delijo na vede, vede na področja, področja na panoge, panoge na … Vsak malo bolj zagnan in častihlepen predavatelj tekom življenja izumi svojo znanost. Ta po njegovi upokojitvi 'izumre' ali pa jo njegovi učenci proslavijo in slejkoprej razcepijo v nove znanosti.

Čas bi že bil, da bi znanosti priznale, da druga brez druge nimajo za burek, in bi začele podirati medsebojne pregrade, namesto da toliko truda vlagajo v gradnjo novih. Življenje je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje molekula DNK. Znanost pa je v osnovi okolje, v katerem se neprestano obnavlja, širi in dopolnjuje resnica …

Kaj imata skupnega vojna in birokracija? Vojna je praktična birokracija, birokracija pa je teoretična vojna.

Kakšna je razlika med vojno in filmi Montyja Pythona? Vojna je resnična, a izgleda, kot da si jo je nekdo izmislil. Pythonci pa so si svoje filme izmislili, a so bolj resnični kot večerna poročila.

Temelj kapitalizma je gospodarska rast. Gospodarska rast ni več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih kot lani. Gospodarska rast je izključno več dobička kot lani. Povzroči jo lahko marsikaj, med drugim tudi povečanje proizvodnje (več izdelkov, več storitev, več oddelanih ur in več zaposlenih) …

2. svetovna vojna je leta 1945 v Evropi zastala. Nemčija je padla. Nacisti so se potuhnili ali se preselili čez lužo.

Tam se niso potuhnili. Kot zlobe so bili polni tudi denarja in imeli so pajkovo zaveso povezav z rimokatoliškimi veljaki. O tem, kaj so počeli v od boga blagoslovljenih krajih na drugem koncu zemeljske oble, ve vsevedni stric Google bolj malo. Zgovoren je predvsem glede tega, kako so prišli tja in kako so jih lovci na naciste v naslednjih desetletjih peščico polovili. Glede tisočev nepolovljenih, ki so jih vlade tamkajšnjih držav (prav tako tesno povezane z rimokatoliškimi veljaki) omogočile gospodarske in politične kariere, pa je zelo skop. A zgodovina tistega konca oble je zadnjih 70 let takšna, kot bi jo držali za vrat nacisti. Tak vtis je prav gotovo izvit iz trte – iz prostranih vinogradov, ki jih je (ob pomoči trdega dela domačinov) nezanemarljivo oplemenitil denar priseljenih nacistov …

Bajke o izbrancih, ki rešujejo svet pred takšnim ali drugačnim uničenjem, so stare kot svet. A Holivud – Homer 20. in začetka 21. stoletja – je zadnje čase tako obseden z njimi, da drugačnih skorajda ne ustvarja več.

Kdor je svoboden? Kdor je srečen? Kaj je svoboda in kaj je sreča? …

Pristaši narodnoosvobodilne borbe povojne poboje opravičujejo z duhom in razmerami tedanjega časa. S kepo v grlu priznavajo, da je šlo za pretiravanje, maščevanje, za besno divjanje. Pritrjujejo, da bi 'počasna' sodišča takrat preprečila hladno državljansko vojno sedaj.

A nič od tega ne bi bilo potrebno. Vsakomur, ki se seznani z duhom in razmerami, v katerih je delovalo domobransko gibanje, hitro postane jasno, da je takšne ljudi treba trajno onemogočiti – kadarkoli in kjerkoli se pojavijo. Če partizani ne bi izkoristili prilike, ki so jo imeli takrat, bi lahko bile dolgoročne posledice dosti hujše …