Gregor Hrovatin

Poznate občutek, ko vam fizik, ekonomist, obrtnik ali svečenik pojasnjuje zakonitosti svojega poklica? Besede, ki jih ne razumete, igrivo zapleta v povedi, ki jih ne dojamete. Panično pričnete iskati rdečo nit, on pa kar razpreda in vas gleda, češ: »Saj je povsem preprosto in jasno, ne?« Kdo ve zakaj prepričan, da delite njegovo mnenje, zadevo še bolj zaplete, vi pa izključite možgane in čakate, da bo konec.

Če je pred nami 3. svetovna vojna, smo v primerjavi z 2. zdaj nekje pri zavzemanju Sudetov in priključitvi Avstrije. Izgovor za 1. svetovno vojno, do katere bi tako ali tako prišlo, je bil umor avstoogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, 28. junija 1914. Izgovor za 3. je bil teroristični napad v ZDA, 11. septembra 2001.

Sočustvujemo s svojci 128 pobitih Parižanov? Vljudno … Kaj pa s svojci letos (od 1. 1. do 16. 11. 2015) pobitih 33.165 Afganistancev, 2.436 Egipčanov, 13.509 Iračanov, 5.720 Jemečanov, 2.624 Južnih Sudancev, 1.131–2.174 Kurdov in Turkov, 2.465 Libijcev, 10.882 Nigerijcev, Kameruncev, Nigercev in Čadcev, 3.376 Pakistancev, 46.191 Sircev, 3.724 Somalcev, 2.219 Sudancev in 3.112 Ukrajincev (vir)? Mnogi teh svojcev bežijo k nam in mimo nas, pa si marsikateri sočustvovalec s Parižani želi, da bi pobili še njih … In slejkoprej jih bo nekdo nekje začel pobijati …

Zahodna družba je najboljše, kar se je človeštvu kdajkoli in kjerkoli zgodilo. V preteklosti je bilo povsod slabše. V 'nezahodnih' državah živijo slabše in tako bo, dokler ne začnejo živeti kot mi. S tem so prežeti učbeniki in enciklopedije, knjige in filmi, javna občila in medmrežje. To je temelj naših pogledov na svet in veje iz vseh naših 'širših' in 'globjih' pogovorov. Tudi tisti, ki vemo, da ni tako, se borimo sami s sabo, kajti globoko v sebi 'vemo', da smo najboljši …

Cigani, črnci, južnjaki, Kitajci, muslimani in narkomani so umazani, nasilni, tatinski in leni! … Muslimani so poleg tega še džihadisti (karkoli že to je) in teroristi! … Tako je, odkar je Bog ustvaril svet, in tako bo, dokler bodo ti ljudje tu! … Pa še množijo se kot žuželke … Saj nimamo nič proti njim. Dokler ostanejo tam, kjer so, lahko počnejo, kar hočejo. Če pridejo sem, pa naj se obnašajo kot mi! In če pridejo, naj spet grejo! Ne rabijo ostati tu, ker potem samo delajo zgago in nekaj hočejo! … Mi tudi ne hodimo k njim! Če gremo, pa se prilagodimo in pridemo spet nazaj. Pa še denar jim nosimo, ki ga ne porabijo za nič pametnega …

Vedno me osupne, kadar me nekdo prepozna po avtu. Nekoč sem se v času popoldanske gneče uvrščal z avtoceste na severno ljubljansko obvoznico, pa je voznik na sosednjem pasu vztrajno trobil. Namenil sem mu hiter namrščen pogled in se osredotočil nazaj na vožnjo. Pa ni odnehal. Zdaj sem ga pogledal bolj ostro, z namenom, da mu tudi kaj ostrega povem (čeprav bi to slišal samo jaz), in prepoznal prijatelja. Pomahala sva si in se odpeljala vsak svojo pot. Ko sem ga kasneje vprašal, kako me je v tisti gneči opazil, je rekel, da je opazil moj avto – avto, ki ni nič posebnega in ki ga je predtem videl le enkrat.

Gospodarska rast je rast dobička – da je naslednje leto večji kot prejšnje leto. Večina ljudi pa zmotno misli, da gre za rast obsega poslovanja – da je naslednje leto izdelanih več izdelkov, opravljenih več storitev, oddelanih več delovnih ur in zaposlenih več delavcev. Mnogi podjetniki tako tudi delujejo. Ko jim ostane višek prihodkov nad odhodki, si ga ne vtaknejo v žep, temveč najamejo posojilo v njegovi višini in razširijo proizvodnjo.

Ko sem kot srednješolec bral Ukano Toneta Svetine, sem se pričel spraševati, kako bi se v podobnih okoliščinah vedli ljudje, ki sem jih poznal. Od te miselne telovadbe se mi je ježila koža. Kljub temu je nisem opustil. Takrat je bila v Bosni vojna. Marsikateri Bosanec bi si prihranil ogromno gorja, če bi znal na tak način oceniti svoje sosede … Zdaj vem, da je pred vojno bolje zbežati kot preizkušati svoje sposobnosti preživetja v njej, a človek nikoli ne ve … In pot je lahko dolga, kot vedo mnogi, ki so pred njo pribežali v Evropo, a ji niso ušli …

Pravkar sem prestal enotedensko sobivanje s skupino tabornikov v istem kempu. Hitro so izničili moje predstave o tabornikih: da gre za učenje veščin preživetja v naravi in sodelovanja, ki je za takšno preživetje nujno. Vse skupaj je bilo bolj podobno temu, kar sem nekaj let nazaj popisal v kolumni o angleških šolah. Tri vzgojiteljice (s taborniško, ne pa nujno tudi vzgojiteljsko izobrazbo in izkušnjami) so se drle od jutra do večera, da so bili otroci ob njih tako rekoč neslišni. Lovili so rake, si pripovedovali vice, imeli ustvarjalne delavnice, se kopali, enkrat pa so umili vsak svojo majico, ki so jih nosili vseh pet dni … Nisem opazil, da bi jih kdo učil kakršnihkoli taborniških veščin. Še s prižiganjem ognja so imeli vsak večer težave.

Danes ne bo kolumne. Danes praznujem. Vojna, v kateri smo že dolgo ali pa še dlje, je dobila svojo uradno osvobodilno fronto tudi na domačih, okupatorskih tleh. Grčija, ena od zibelk civilizacije, ki je svetu prinesla krščanstvo, kolonializem, industrijo, kapitalizem in neoliberalizem, je postala zibelka upora proti silnemu in neznosnemu 'napredku', ki ga ta civilizacija prinaša.